David Krančan: Pijani zajec (Forum Ljubljana, 2015)
Ko zajec praznuje božič
24. 12. 2015
Dandanes je praznovanje božiča postalo navadna parada kiča in kramarski sejem. Kako pristno pa so ga praznovali naši predniki, si lahko preberete v stripu Pijani zajec, ki ga je po rezijanski pripovedki zrisal David Krančan.
Bilo je pred leti, ko je v Splitu še izhajal satirični list Feral Tribune, tednik hrvaških anarhistov, protestantov in heretikov, kot je pisalo v podnaslovu enega najbolj intrigantnih, družbenokritičnih in provokativnih časopisov na področju bivše Jugoslavije. Nekega zimskega večera sedim za mizo in rišem, kar zazvoni telefon. Na drugi strani žice je bil novinar Ferala Igor Lasić s prošnjo za intervju. Seveda sem bil počaščen in sem z veseljem privolil, kajti intervju za Feral pač ni kar tako. Malce čudno se mi je zdelo le to, da me kliče ravno na božični večer. »Eh, ti zagotovo ne praznuješ božiča, pa imaš čas za pogovor,« mi prešerno reče, kar je bilo seveda čisto res. Tako sem pozno v noč, ko so ljudje po naletavajočem snegu mimo hiše hodili k polnočnici, pa tudi še, ko so se vračali, sedel za računalnikom in pisal odgovore na vprašanja, ki mi jih je Lasić zastavljal po mejlu. Ravno pred tem sem namreč izdal angažirana albuma Zgodba o Bogu in Glave, kar je bila iztočnica za pogovor o stripih, od katerih sva kaj kmalu prešla na družbene in politične anomalije v Sloveniji, seveda pa sva spregovorila tudi o vlogi Katoliške cerkve v postkomunizmu, kot se za božični večer pač spodobi.
Sicer pa je božič en tak simpatičen praznik, ko so vsi nadvse čuteči, ljubeznivi ter prijazni in se v cerkvi držijo za roke, da človek, pa čeprav zakrknjen ateist, kot sem jaz, res ne more imeti nič proti njemu. Še posebno pa so ga veseli otroci, saj takrat dobijo kup daril (če jih niso že za Miklavža), med katerimi je mogoče celo kakšen – strip. In če je že strip, potem se za božič spodobi, da je pač božični strip. Teh pa ni ravno na pretek. Pravzaprav nimamo nobenega. Imamo par verzij prevedenega Svetega pisma v stripu, eno celo v obliki tudi pri nas vse bolj priljubljene mange, nekaj življenjepisov tujerodnih svetnikov in pobožnih domačih mož, pa svetopisemske prilike izpod čopiča sijajnega Petra Škerla (ki jih zelo priporočam v branje), prave božične zgodbe pa ne. Po drugi strani pa imamo polno bolj ali manj kičastih slikanic, da osladnih božičnih filmov in risank, ki jih ves december predvajajo na televiziji, sploh ne omenjam. Romantičnih božičnih štorij nam res ne primanjkuje, razen seveda v stripu. Do zdaj. Pri Stripburgerju smo letos namreč dobili prvi pravi avtentični slovenski božični strip, ki ga je po eni od pravljic iz knjige Zverinice iz Rezije proučevalca ljudskega slovstva dr. Milka Matičetovega narisal oblikovalec, ilustrator in stripar David Krančan (1984).
Proti ustaljenim oblikam
David je že na pogled zelo zanimiv mladenič, z bujnimi črnimi kodri in umetniško bradico ter v nepogrešljivem gogoljevskem plašču (večidel sem ga namreč videval pozimi) me je vedno nekako spominjal na ruske dekabriste. Seveda ni med njimi nobene povezave, razen mogoče v umetniškem smislu, kajti tudi Krančan se je zmerom boril proti ustaljenim formam in iskal drugačne izrazne poti v stripu in ilustraciji. Pri rosnih sedemnajstih letih je debitiral v Stripburgerju (kjer je zadnje desetletje član uredništva) s filozofsko Simfonijo v modrem, narisano s črnim tušem v zavidljivi chiaroscuro tehniki z dobro dramaturgijo in kompozicijo. Naslednje leto je objavil zafrustriranega Poštarja v stilu otroške risbe in fastfoodovski Hot Dox, v katerem zaman čakamo glavnega junaka v karikaturističnem slogu čiste linije, da ugrizne v svoj objekt poželenja, vročo hrenovko. Omeniti velja vsaj še dve mini knjižici, svetopisemski Križev pot (2001), cankarjanski monolog o človeku, ki je iskal svojo vero, v sproščeni, skicozni risbi, ki jo stopnjuje z dodajanjem rastrov, in ljubezensko zgodbo An Illustrated Love Story (2004) v kolažnem stilu, v katerem izstopajo predvsem dobro narisani ženski akti. Izjemno dobro je narisan tudi kratki strip Confidence per Person (2007), ki je bil uvertura v Krančanov prvi album Na prvem tiru (2008). Vsak od naštetih stripov je bil risan v drugačnem slogu, slednji, ki ga je ustvaril po haikujih Andraža Poliča, se v mehkih sivih tonih poigrava s svetlobo in sencami, s čimer nam na 124 straneh žepnega formata prepričljivo prikaže svoje znanje risanja, senčenja in kompozicije.
V nasprotju s pesniško-filozofskim prvencem, ki zaradi hermetičnosti zgodbe in temačnosti atmosfere pač ni mogel pritegniti širšega stripobralstva, se je lani v svoji drugi knjižni izdaji posvetil najširšemu krogu stripovskih konzumentov, otrokom, in veselejšim temam ter po rezijanski pravljici narisal strip o Grdini. Knjižica je izšla v trilogiji Zverinice iz Rezije, ki se je malce starejši spomnimo po silno simpatični lutkovni seriji in seveda knjigi pravljic, poleg Krančana pa sta stripa prispevala še Kaja Avberšek (Leteča lesica) in Andrej Štular (Bežimo, svet se podira). Mimogrede, na letošnjem knjižnem sejmu je bila zbirka uvrščena med pet nominirancev za najboljšo knjigo, ki jo je potem po izboru obiskovalcev dobila knjiga Kuhinja v dvoje. Navkljub ne ravno lepemu imenu pa je Grdina ena taka strašno srčkana, vedno lačna pošast, za katero nam je na koncu skorajda žal, da po zaslugi premetene lisice ostane brez kosila. Tukaj avtor pokaže tudi svoj smisel za humor, kajti zgodbica je sila zabavna, in hkrati občutek za barve, saj je to njegov prvi strip v kolorju. Poleg zvite lisice nastopata v knjigi še dobrodušni kmet in igrivi zajec, ki so tudi glavni junaki naslednje Krančanove rezijanske pripovedke, Pijanega zajca.
Zajec, ki ga rad cukne
Če je bila Grdina namenjena izključno otrokom, pa bo Pijani zajec zabaval tudi ali predvsem malo manj mlade bralce, tako rekoč odrasle, saj je individualno praznovanje svetega večera univerzalna tema, ki se vsekakor bolj dotika starejših samotarjev kot razposajene mularije. Tudi glavni junak, Zajec, ni kakšen nabrit mladenič, ampak upokojeni gastarbajter, ki je najlepša in najdelavnejša leta svojega življenja preživel v Avstriji, zdaj pa ob korenju in krompirju životari v napol podrti kajži na rodni grudi v Peskem brdu. Sicer ima majhno penzijo, po katero gre vsaka dva meseca v vas, drugače pa pomaga sosedu kmetu, da nekako preživi in rine naprej, pa še prišpara kakšen tolarček, kar je bilo v tistih težkih časih jako hvalevredno.
Na sveti večer si tako oprta košek na rame in se odpravi v dolino po moko, riž in testenine, ker samo od korenja pač ne moreš živeti, četudi si zajec, pa žganje in tobak za priboljšek si vsaj takrat lahko tudi privošči. Po polnočnici, pri kateri se vzneseno pridruži pevcem na koru, ki pa nad njegovim petjem niso najbolj navdušeni, pa tudi drugi farani ga malce čudno gledajo, se pobit in osramočen vrača domov. Da bi odgnal osamljenost in črne misli, ki ob takih priložnostih sleherniku prav rade roje po glavi, sem ter tja cukne malo žganja, tako da pride do kajže že pošteno nadelan. In še sreča, da v zgodbo vstopita tudi kmet in lisica, drugače bi se lahko končala še slabše, kot se je.
Likovna izvedba je v popolnem sozvočju z melanholičnim in temačnim vzdušjem, ki od prve do zadnje strani preveva zgodbo. Navkljub snežni pokrajini avtor uporablja veliko črnine, pri senčenju pa si pomaga s sivinskimi rastri, s katerimi da stiliziranim figuram vtis plastičnosti. Glavni junak je v slogu medvedka Puja prikazan kot oživljena plišasta igračka, kar še potencira razliko med živopisno množico in osamljenim zajcem. Tudi grafična podoba samega albuma je izjemno dobra, kar so opazili na letošnjem knjižnem sejmu, saj so Pijanega zajca razglasili za najlepši strip. Ta album je Krančanovo najbolj zrelo delo, ki ga odlikuje prepričljiva risba z odličnim kadriranjem in montažo strani, pa tudi trdna dramaturgija in izostren občutek za ritem izvirne pripovedi z deloma narečnimi dialogi.
Pijani zajec je nasploh ena taka luštna in nadvse primerna knjiga za božično darilo. Še posebno, ker ima kot vsaka basen tudi ta na koncu moralni nauk, ki je v tem prazničnem času izjemno aktualen, tako za mladino kot starino. Pri veseljačenju je namreč treba biti jako zmeren pri pitju žganja in drugih bolj ali manj opojnih pijač, sicer se vam kaj lahko zgodi, da boste božič preživeli kot zajec z mačkom.
Pogledi, let. 6, št. 23-24, 9. december 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
