Kriza v krizi
Dušan Čater: B52. Založba Litera (Zbirka Piramida), Maribor 2015, 177 str., 24 €
10. 03. 2016
Pa smo spet tam. Kriza srednjih let ne prizanese nikomur – in če ji ni ušla niti živa legenda Woody Allen, ki po kriznem področju polzi že vsaj petnajst let, zakaj bi ji torej navadni smrtniki, recimo Karlo Koher, ki si iz dna srca želi biti kot Bukowski (no, Hank Chinaski, da fikcija ostane znotraj svojih meja), je pa le anemična senca Dušana Čatra, mimogrede omenjenega med prominentnimi strelci – tistimi iz horoskopa, da ne bo pomote. Poigravanje z alter egom in občasni avtofiktivni vdori v sicer precej razvlečeno prozo so ena redkih popestritev tega romana, ki si ime izposoja pri bombastičnem koktejlu, slednji pa pri ameriškem bombniku. Glede na to, da sta edini stični točki med naslovom in zgodbo astrološko znamenje prvoosebnega pripovedovalca in letališka retorika v naslovih petih poglavij, je roman gotovo zasnovan ironično. Škoda, da nekaj ironije ne zaide še med platnice.
Kriza je sicer nehvaležen teren: težko jo je doživljati in nadležno je o njej poslušati, posebno v primerih, ko ni predstavljena kot konstitutivna ali prelomna, temveč povsem običajna vsakodnevna nevšečnost. Neke vrste prehlad, pač. Nekaj banalnega. In nezanimivega. Tako nekako kot življenje Karla Koherja. Čater se za svojega junaka ne potrudi preveč ali pa ga ima preprosto preveč rad – ne obsodi ga na noben globlji avtorefleksivni moment niti mu ne priskrbi kakšnega eksistencialnega šoka. Vse je zreducirano na ponavljajoče se sanje, pravzaprav nočne more, sestavljene iz prepoznavnih zloveščih znamenj stagnacije. Karlu tako pravzaprav ni hudega: začasno se razide z žensko, vmes si najde novo in vsi trije srečno orgazmirajo, dokler se Karlo ne odpravi v goščo s prej pretežno prisebnim, zdaj pa pretežno zmešanim prijateljem iskat razsvetljenje à la Rousseau. Sreča nekaj ljudi, ki so predstavljeni kot pomembni za razvoj dogodkov, vendar se jim ne posveti. Ne odmeri jim kaj veliko časa ali prostora, a jih kljub temu ponovno srečamo v zaključku, kjer so predstavljeni kot vidni akterji v pripovedi. Neupravičeno.
Razumem, narativni preobrati razkrivajo junakovo ranljivost in čustveni pretresi potrjujejo globino njegove krize. Pripoved se res nekoliko napne, ko v zgodbo vstopita suicidalna srna in neposredno soočenje z notranjostjo puškine cevi, a nista nič več kot kratkočasen stranski tir. Pa vendar je vse tam, kapljice krvi, shyamalanovska vas, naseljena s potencialnimi sociopati pod krinko … Spomin na napeto vzdušje v Pojdi z mano je še vedno živ in tudi zasnova obljublja nekaj več kot le razkuhano zajčjo obaro, tako kot nizanje dnevnih političnih novic in vpletanje vaškega tajkuna obetata več od zapolnjevanja strani. Zdi se, da gre pri novičkah bolj za neko časovno pozicioniranje, za kuliso ali komentar, ki sporoča, da je pripovedovalec na tekočem z dogajanjem, čeprav se ga pravzaprav ne tiče, ker ga v resnici ne zanima – vsaj ne toliko, da bi se z njim aktivneje ukvarjal. Kriza terja celega človeka.
»B52 ni najslabši roman vseh časov, je pa eden bolj iritabilnih. V primerjavi z zbirko Džehenem ali romanom Pojdi z mano se zdi spisan povsem brez koncepta oziroma kot lepljenka zgodb, ki jih med sabo slučajno povezuje isti prvoosebni pripovedovalec.«
»Mislim, glede na to, koliko sranja se natisne na letni ravni, pa bi se lahko tudi moje sranje še kdaj znašlo v obliki knjige.« Sranje je sicer nekoliko premočna oznaka za B52. Recimo, da bi bilo bolj točno reči, da gre za inerten produkt, spisan po liniji minimalnega napora, brez ideje, za kaj naj bi tu sploh šlo. Roman paberkuje o občih mestih krize – o ustvarjalni blokadi, razrahljanih odnosih, opajanju, iskanju smisla, izkustvu dna/brezna, streznitvi in srečni razrešitvi –, ne da bi jo individualiziral ali vsaj sopostavil z za topiko relevantnimi zgodbami. »Kriza« je tu zgolj izgovor za površinskost, s katero junak popisuje prehajanje skozi trope, kot da bi tematika lahko upravičila pomanjkljiv in površen odnos do materiala. Karlo Koher bi lahko bil zanimiv; lahko bi bil tudi duhovit; zagotovo bi znal povezati še tako razpršene elemente. V romanu so vse naštete možnosti nakazane, nobena pa ni uresničena.
B52 ni najslabši roman vseh časov, je pa eden bolj iritabilnih. V primerjavi z zbirko Džehenem ali romanom Pojdi z mano se zdi spisan povsem brez koncepta oziroma kot lepljenka treh ali štirih zgodb, ki jih med sabo čisto slučajno povezuje isti prvoosebni pripovedovalec. Princip sestavljanke je izrazit zlasti v poglavju »Iskre«, ki se začne kot povsem drugačna, nova zgodba, pravzaprav »kmetska travestija« Romea in Julije s povsem novimi liki, nima pa ne prej ne potem nobene zveze z osrednjo pripovedjo. Pa še ta se kar naprej izgublja in kroži nekje med ljubezenskim trikotnikom, trilerjem in sprotno beležko, ne da bi bila prvo, drugo ali tretje. Zvenelo bo kot ceneno pridiganje, a predstavljam si, da bi z nekaj več truda in malo več pozornosti, morda dodatne spodbude z urednikove strani, iz tega lahko še kaj nastalo, v trenutnem stanju pa sam roman B52 poda najboljšo kritiko na svoj račun:
»Jebiga, treba si je priznat: tole pisanje mi ne gre.
Nikakor.
Grem v gostilno po novo inspiracijo?
Vsekakor.«
Pogledi, let. 7, št. 5, 9. marec 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
