Med realizmom in egoizmom
Nataša Podgoršek raziskuje obdobje, ko so slovenski (in hrvaški) politiki, narodni buditelji in kulturniki povezave šele vzpostavljali, o njih razmišljali, pisali, razpravljali, jih goreče zagovarjali in ko so jih, nemalokrat, propagirali na shodih in jih tako ali drugače slavili.
Knjiga nas v začetku spomni, da so odnosi med narodi pojav sodobnosti, tako kot so to tudi narodi in države. Slovencev pred dobrimi sto leti še ni bilo na političnem zemljevidu; niso imeli države; kot narod so se šele konstituirali. Neizogiben, sestavni del tega je bilo tudi vzpostavljanje odnosov do sosedov, »zunanjepolitična strategija«. In tako kot narodi v zgodovini niso večni, je podobno z (geo)političnimi zavezništvi, koalicijami in ideološkimi premisami, na katerih so zavezništva utemeljena.
Na to nas opozori avtorica, ki v monografiji razišče začetek, nastanek in razvoj slovensko-hrvaških političnih stikov (vzajemnosti) v dobrega pol stoletja. Temo raziskuje kronološko, »linearno«, evolutivno; v petindvajsetih poglavjih nas vodi od začetkov slovensko-hrvaških stikov, marčne revolucije leta 1848 (ko je Matija Majar v peticiji, ki jo je poslal cesarju, zapisal željo po povezavi slovenskih dežel s Hrvaško), do začetka 20. stoletja, leta 1903, ko je izbruhnil upor proti režimu bana Khuen-Hédérvaryja na Hrvaškem; Hrvate so pri tem množično podprli Slovenci. Vsebini sledi tudi metodologija; avtorica ne izpostavlja nobenega teoretskega okvira, ne predpostavlja, ne trdi, ampak se osredotoča na vire, ki jih večkrat navaja neskrajšane.
Ker monografija zajema obdobje več kot petdeset let, je temu primeren tok pripovedi; je počasen, »nespektakularen«, tako da ustreza (heterogeni) vsebini: od prvih stikov po marčni revoluciji v letih od 1848 do 1849 do pogledov in zamisli glede povezovanja s Hrvati, ki sta jih imeli prevladujoči politični usmeritvi na Slovenskem (katoliška in liberalna), oziroma problematike, ki je ovirala sodelovanje, ko je vzajemnost večkrat iz višav idealističnega zanosa trčila ob interese »realpolitike«. Problematika v odnosih je bila več kot sto let nazaj (prav tako) povezana z mejo. Tu se vidi kontinuiteta slovensko-hrvaških odnosov, čeprav tista »negativna«, »problematična«.
Avtorica ugotavlja, da so koncepcije južnoslovanskih povezav leta 1848 nastale predvsem kot odgovor na vprašanje, kakšen naj bo odnos Slovencev do Nemčije oziroma do volitev v frankfurtski parlament. Strah pred nemškim »Drang nach Osten« (oziroma v Primorju pred Italijani) je pogojeval razmišljanja o slovensko-hrvaški vzajemnosti, čeprav so bile v ozadju tudi politične kalkulacije (na primer o razpadu monarhije). Ali kot je v Edinosti zapisal Dragotin Martelanc, poslanec iz Trsta, da »je vendar bolje, da se Slovenci utope v Hrvatih nego v Nemcih ali Italijanih«. Narodna ogroženost od (pre)močnih sosedov, kratenje političnih pravic in ekonomska odvisnost so pogojevale koncepcije o slovensko-hrvaških povezavah; vzroki zanje so ostali večinoma isti, le koncepcije so se prilagajale okoliščinam, političnim programom, osebnim preferencam posameznikov, čeprav je večinoma šlo za »jugoslovanski okvir«.
Značilnost slovensko-hrvaškega zbliževanja je bila, da so v začetku ustavne dobe prvaki (Bleiweis, Toman, Costa) poudarjali, da bi politika zbliževanja s Hrvati morala biti »previdna in umirjena«. Ta previdnost je kasneje zaznamovala katoliški tabor; vodstvo Katoliške narodne stranke (KNS) namreč povezovanju ni bilo naklonjeno, vendar je v drugi polovici devetdesetih let 19. stoletja, pod vplivom Kreka, stališče spremenilo. Takrat je pobuda prešla h KNS, ki je kot politično močnejša izrinila liberalce, ki so bili dotlej nosilci ideje jugoslovanske združitve na Slovenskem.
Tako kot so bile pomembne idejne platforme, na katerih so temeljile koncepcije o povezovanju s Hrvati oziroma južnimi Slovani, so bile pomembne tudi idejne (ideološke) osnove političnih strank, ki so realizirale politiko vzajemnosti. Na politične odnose med Slovenci in Hrvati so bolj kot spremembe v monarhiji vplivale notranjepolitične spremembe na Slovenskem in Hrvaškem oziroma moč političnih strank, koalicijske povezave itd. Za stališča Hrvatov do politike vzajemnosti avtorica ugotavlja, da so se Hrvati sicer zavzemali za zvezo s Slovenci, vendar je iz njihovih izjav in člankov razbrala več samozavesti. »Ne morem se znebiti občutka, da so Slovenci v združitvi s Hrvaško gojili neki romantični mit o združitvi dveh bratov, ki sta bila v preteklosti nasilno ločena (dualizem), zdaj pa se mlajši brat (Slovenija) vrača v naročje starejšega (Hrvaška), ki ga bo obvaroval vsega hudega. Na drugi strani pa se mi zdi, da so hrvaški politiki in drugi, ki so soustvarjali politiko, precej bolj realno gledali na položaj Slovencev in na slovensko-hrvaške politične odnose, predvsem pa so bili bolj samozavestni … «
Spremljevalni pojav slovensko-hrvaške vzajemnosti so bili (razen političnih sestankov) razna srečanja, proslave in množični shodi, ki so bili osnovno sredstvo politične agitacije (kljub drugače deklariranim ciljem). Ravno zaradi arhaičnosti besedja, patetičnosti in brezvsebinskosti fraz, zdravic, napitnic in govorov nam poročila s teh manifestacij pričajo, da je bila ideja slovensko-hrvaškega sodelovanja (za)mišljena resno in da je vanjo večina verjela. To so bile večinoma manifestacije, ki so, če parafraziramo neki hrvaški časnik, bolj sledile »srcu kot razumu«. A ravno zato, ker jim je uspelo vzbuditi čustva množic, so bile pomembne; intelekt namreč vselej potrebuje skandiranje, »srčno« podporo množic. Zlasti v politiki. Vendar pa avtorica denimo za tabore ugotavlja, da na njih niso govorili o slovensko-hrvaških odnosih, ampak o Zedinjeni Sloveniji, uvedbi slovenščine v javno rabo in podobno. Prevladala sta, kot vselej, realizem in egoizem.
Navsezadnje so, tako kot v vsakem odnosu, tudi slovensko-hrvaško vzajemnost zaznamovali spori, pomisleki in vprašanja, ki so ostala brez odgovorov. Težave so se najprej pojavile pri osnovnem sporočanjskem sredstvu, pri jeziku. Leta 1857 so v Novicah objavili prevod nekega Karadžićevega spisa, v katerem je trdil, da Hrvati iz Zagreba, Varaždina, Križevcev in okolice zaradi svojega jezika, ki da je prehod iz kranjskega v srbskega, sodijo k Slovencem. Zapis je, logično, razburil Hrvate, še bolj pa to, da ga je podprl Ferdo Kočevar - Žavčanin. A še radikalnejši je bil Majar, ki je na primer trdil, da so Hrvati najmanjše »pleme« med Jugoslovani in morajo zato prevzeti srbski jezik in pisavo. Za preostala plemena je bil prepričan, da imajo prihodnost le v skupnem jugoslovanskem jeziku. Vendar je takšne radikalne teze večina Slovencev zavračala. Ob teh zgledih vidimo, da so nekatere koncepcije, ki so izvirale iz 19. stoletja, doživele reinkarnacijo kasneje; ponekod so povzročile tudi tragične posledice. V obdobju od 1848 do 1903 je šlo, kljub vsemu, le za benevolentno in akademsko razpravljanje peščice politikov, kulturnikov, slavistov.
O slovensko-hrvaških odnosih v letih od 1848 do 1903 lahko zapišemo, da so ne glede na vzajemnost in intenziteto, ki je bila impresivna, čeprav je danes pozabljena, ostala brez odgovora vprašanja, ki si jih je Ivan Hribar zapisal kot izhodišča za razpravo na sestanku slovenskih in hrvaških politikov, enkrat v letu 1894: »1. Ali lahko Slovenci na temelju hrvaškega državnega prava težijo k zedinjenju s Hrvaško? Če ne, ali bi se dalo najti kak drug način v opravičilo take težnje? 2. Ali bi združitev slovenskih dežel s Hrvaško bila za Slovence privlačna z narodnogospodarskega stališča? 3. Kako bi se naj delovalo, da bi se Hrvati in Slovenci čim bolje spoznali in da se en na drugega navežejo?« Povedno je, da sestanka ni bilo.
Pogledi, november 2010