Moč pravnih argumentov in državljanske nepokorščine
Po branju lahko Mallejevi ugotovitvi (na žalost, a čigavo?) pritrdimo. Knjiga Rudija Vouka, koroškega Slovenca in odvetnika, namreč ne ovrže »ustaljenih« predsodkov, ki jih imajo »povprečni«, »tipični« Slovenci (vsaj tisti »mlajše« generacije) o »manjšinski problematiki« koroških Slovencev. Da so namreč »politični problem«. Zgodovina tega je pogojena z mitologijo, predsodki, resentimenti, nezaupanjem in podobnimi negativnostmi, ki zaznamujejo to, kar na Slovenskem (večinoma) označujejo kot »manjšinsko vprašanje«. Voukova knjiga obravnava manjšinsko problematiko – ob tem pa se zastavi tudi vprašanje, zakaj večinoma pišemo o »manjšinski problematiki«, »manjšinskih vprašanjih« ipd., kot da ne bi mogla manjšina oziroma manjšine bivati »same po sebi«, brez apriornih problemov ali »vprašanj«. Avtor denimo kot zgled dobrega položaja manjšine navaja nemško zvezno deželo Schleswig-Holstein, kjer živi frizijska narodna manjšina; za 10.000 Frizijcev (toliko oziroma celo nekaj več je koroških Slovencev) je deželni parlament leta 2004 sprejel frizijski zakon, ki v okrožju Severne Frizije in na Helgolandu določa enakopravnost frizijskega jezika in dvojezične napise, ki so jih postavili tri tedne po uveljavitvi zakona, Frizijci pa so dobili še nekatere druge pravice. A ob tem zglednem primeru se Vouk ne zadrži dolgo, pač pa se kmalu vrne k ustaljenim vsebinam, ki jih sicer posrečeno imenuje »atmosferne zadeve«, te pa v glavnem pogojujejo predvsem »topografske bizarnosti«, kakršne so table. Tega sta se očitno zavedala tudi avtor in urednik in prvi sklop besedil, morda iz previdnosti, poimenovala Ne spozna se samo na table. Čeprav je tabla, dvojezična, že na naslovnici! Drugi sklop pa so poimenovali Zgodovinski uspehi Rudija Vouka za slovenski uradni jezik in dvojezično topografijo na avstrijskem Koroškem. In spet imamo, prozaično, »zgodovinske uspehe« v zvezi s tablami; ena tu, druga tam.
Branje nam v spomin prikliče zastave, grbe, koroški plebiscit, krajevna in ledinska imena in podobne historično-mitološke usedline, ki so imele konjunkturo v nekem drugem, oddaljenem času. Res pa je, kar večkrat poudarjajo tudi Avstrijci (a ne tisti s Koroške), da čas tam (na avstrijskem Koroškem) teče drugače. A k tem historično-mitološkim paradigmam je pripomogla tudi »matica« (Slovenija), ki je preko svoje znanstvene in literarne produkcije in pa, seveda, politike (»naše« in »njihove«, mislimo na kontinuiteto »slovenske« politike skozi čas) prispevala h »koroškemu imaginariju« (»tu« in »tam«).
Tako se zdi, da gre za »dvojni pogled«: »našega« o koroških Slovencih, ki se večinoma giblje med nakazanimi parametri, in »njihovega«, tistega, ki ga imajo koroški Slovenci o »nas«, »matičnih« Slovencih. Tako denimo Vouk piše o romski družini Strojan (eden izmed političnih vrhuncev v Sloveniji leta 2006), ki so jo pregnali iz (domačega) Ambrusa, nato pa so iz raznih krajev Slovenije dnevno prihajale novice, da tam (prav tako) niso zaželeni. Dogodek je na Slovenskem obudil nekatere pozabljene običaje iz lokalne tradicije (vaške straže, javne tribune z, milo rečeno, vzdušjem linča, »civilne« iniciative itd.). Vouk komentira: »Po domače povedano: če bi se kaj takega dogajalo drugod, bi že zdavnaj govorili o pogromih.« Zaključi, da se »pogled čez mejo vedno znova splača,« kar je vedno znova dragoceno spoznanje. Tako kot pri komentiranju »slovenskih zadev«, imamo tudi pri problematiki koroških Slovencev »dva pogleda«, dve pojmovanji, ki sta v nasprotju, a najbrž, kot so nas učili, nobena ni pravilna, sta pa obe produktivni. Le da ju ločuje meja, pa še kaj. V tem kontekstu se tudi vztrajne (in včasih bizarne) borbe za dvojezične krajevne table (in ponekod za dodatne male tablice) (po)kažejo kot (bolj) razumne.
Iz pravNega kotička je sveže, iskrivo, »simpatično« delo, z aktualnimi tematikami, ki marsikatero ugotovitev (predsodek?) relativizirajo. Gre za zbirko šestinpetdesetih »radijskih kolumn«, ironičnih, pravno-političnih komentarjev, ki jih ima Vouk od leta 2001 za Radio dva (prej Radio Korotan). Struktura »žanra« pogojuje kratke tekste, ki ne dolgočasijo, branje lahko (kadarkoli) prekinemo in nadaljujemo, čeprav bi dolgočasna vsebina (lahko) imela tudi nasproten učinek. Entertainment, tako rekoč. Political Entertainment.
Rudi Vouk je »zaslovel«, ko je leta 2007 z aktivisti Narodnega sveta koroških Slovencev izvedel samoovadbe, ker so (se) prehitro peljali skozi petindvajset krajev na dvojezičnem ozemlju, ki imajo (le) enojezične krajevne table z modrim robom, ne pa dvojezičnih, ki bi morale biti v teh krajih. Ker politični kompromis ni bil mogoč, je Vouku preostala le »pravna pot«. Dobesedno, po cesti, po edini pravni poti. Človek s takšnim humorjem in filigranskim razumevanjem prava deluje, z donkihotsko držo, simpatično, celo unikatno. (Čeprav se Vouk ne bori z mlini na veter, prej s tablami, in je bil pri reševanju pravnih sporov glede manjšinske problematike velikokrat zmagovalec, zato verjetno sintagma o »zgodovinskih uspehih«.)
Samoovadba prav tako naddoloča način pisanja, ki ga odlikuje zdrava mera (intelektualnega) humorja, cinične distance in (samo)ironije, kar je pri tematiki, obremenjeni s toliko mitološke simbolike, hvalevredno; tudi v Sloveniji namreč pisci pri tej in podobnih temah humor avtocenzurirajo. Res pa je, da je atmosfera (če uporabimo Voukov besednjak) na Koroškem bizarna in da bizarne razmere zahtevajo bizarno reševanje problemov. Zato samoovadba. Voukov besednjak je zgolj dopolnilo njegovega modusa operandi.
Vodilna tema komentarjev oziroma Voukovih prizadevanj je to, kar je Sergij Vilfan imenoval pomen vzročnosti pri nastanku pravnih pojavov, tj. dejstva, ki so povzročila (sprožila) neki pravni pojav, zakonsko iniciativo ali vplivala na formulacijo zakona. Ali kot argumentira sam: »Ravnanje v skladu s pravno državo je samoumevno; če bi šlo samo za uveljavljanje pravnih norm, ne bi potrebovali politike. Popolnoma bi zadostovalo nekaj odvetnikov in sodnikov, vendar je politika, zlasti tudi manjšinska politika, dokaj več kakor samo golo sklicevanje na pravno državo.« Tisti »več« je v ljudeh, kot je politični aktivist Vouk, ki pooseblja državljansko nepokorščino s pravnimi argumenti; čeprav je »hardliner« (zavrača konsenz, kar je v dobi modnih konsenzualnih rešitev simpatična in načelna poteza), ki se zaveda, da pravo ni brez »lukenj« in te uporablja v borbi za svoj prav, hkrati opozarja (in pooseblja), da je pravna pot edini način in da moramo delovati, kot da teh »lukenj« ni, oziroma kot da je pravo edina možna in »popolna« rešitev. Takšen občutek dobi tudi bralec; brezkompromisna stališča so omehčana z ironijo, pa čeprav pri (resnih) pravnih in političnih problemih. (Vouk je v več kot petdesetih postopkih, ki jih je sprožil pri avstrijskih pravnih instancah, dosegel novo razmišljanje ali spremembo zakonodaje na področju manjšinske problematike.)
Še to: pri »nas« je bilo nekaj časa modno, da so korifeje iz prava razlagale, da se morajo ljudje (sami) pozanimati o svojih pravicah oziroma si te izboriti. Pogled čez mejo pokaže, da so tam uspešni zgledi. Se splača.
Pogledi, št. 21, 26. oktober 2011