Moralna avtonomija v času javnega mnenja
Denis Diderot: To ni zgodba in druge zgodbe. Prevedla Primož Vitez in Miran Božovič. Spremna beseda Primož Vitez. Mladinska knjiga, Ljubljana 2013, 276 str., 27,95 €
15. 05. 2013
Da je zbirka To ni zgodba izšla v času, ko je Slovenija globoko demoralizirana, ne bi smelo biti naključje. Diderot nas kot pronicljivo opozarja, da se vsakršna družbenopolitična sprememba odvija počasi in zato terja potrpljenje. Dragocen napotek, dragoceno branje.
Knjiga zajema sedem zgodb iz poznejšega obdobja Diderotovega (1713–1784) filozofsko-literarnega udejstvovanja, ki jih med seboj povezujejo zlasti moralna vprašanja v odnosu do posameznikove intime, pavšalnih storitev zakonodaje in javnega mnenja. Ker ga zanimajo stvarne podrobnosti človeških življenj, naših dejanj in motivov zanje ter ob tem še kapriciozna narava resničnosti, za svoj projekt potrebuje literaturo, natančneje filozofsko oziroma historično zgodbo. Pripovedovanju samemu je Diderot dal veliko »izvorne laži«. S svojimi napol dramskimi izpisovanji je pogosto ustvaril vtis zvestega transkripta resničnega pogovora (kot recimo v zgodbi Spletka), z enako veščino pa je beležil tudi tiste nepopolnosti stvarnosti in ljudi, ki bralce in poslušalce zgodb pogosto pretentajo v misel, da je fikcija večja od življenja (literarnoteoretično opravičilo tehnik in postopkov najdemo v zgodbi Prijatelja iz Bourbonna).
»Kot branilec razsvetljenskega stremljenja k zdravemu razumu Diderot seveda ne more privzemati skrajnih stališč, njegova osnovna filozofska naloga je pomirjanje v relativizmu.«
Kot branilec razsvetljenskega stremljenja k zdravemu razumu Diderot seveda ne more privzemati skrajnih stališč, njegova osnovna filozofska naloga je pomirjanje v relativizmu. Ravno zato mora oblikovati argumente z obeh polov moralne razprave, kar v obravnavanem izboru najbolj dosledno stori v Pogovoru med očetom in otroki. Ta zgodba se naslanja na moralno dilemo, ki je zadevala Diderotovega očeta, nekoč pooblaščenega za to, da je uredil dedovanje po preminulem duhovniku. Oče se je moral na koncu odločati med tem, ali bo duhovnikovo premoženje razdelil med njegove obubožane sorodnike ali pa ga poveril v roke premožnemu pariškemu založniku, ki mu ga je preminuli župnik dejansko zapustil. Didier Diderot se je naposled odločil za to, da bo sledil črki oporoke. Denis Diderot zato tu načne razpravo o tem, koliko je smiselno upoštevati civilne zakone, kadar imajo ti krivične učinke. Pripoved je namenjena soočenju javne in intimne instance, zakona in vesti ali, bolje, zdravega razuma. Diderot se naslanja na osebno presojo, na kulturo vesti, notranjega moralnega zakona in aktivne, samostojne uporabe razuma, ki zmore presojati vsakokratno družbeno situacijo. Razlika med »prav« in »narobe« nastaja v posamezniku samem in je mogoča, ker smo naravnani k dobremu. Filozofov oče se na drugi strani argumentacije sklicuje na zmotljivost posameznikove presoje, ki nastaja v plitkem bazenu osebnih izkušenj in se le redko ne napaja v osebnem interesu. Rezultat osebne presoje je v svoji partikularnosti lahko enako krivičen, kot je v svoji splošnosti lahko nesmiseln civilni zakon.
Idejni antagonizem Diderotove pisave vodi tudi bralčevo izkušnjo, saj mu avtor ne vsiljuje svoje interpretacije, temveč ga le opremi za tehtnejši razmislek in temeljitejšo etično refleksijo. Seveda ni mogoče spregledati Diderotovih intimnih prepričanj, vendar ta niso drobnjakarska, pravičniška, še manj pa moralistična, s čimer imajo posebno dopuščajočo kvaliteto. Diderotova izvajanja so usmerjena v boj proti doktrini. Kot taka posebno kritično prestrezajo javno mnenje, ki je vedno mnenje preganjanja in v svoji nestalnosti trdovratno. Po vetru so se obrnile tudi socialne konvencije, Diderot prepoznava njihovo poljubnost in zato, kadar je le mogoče, poudari pomen moralne avtonomije. To zastopa tudi, kadar – kot v zgodbi Pogovor med filozofom in gospo maršalico de *** – je predmet razmisleka razmerje med moralo in religijo; dobrota je uresničljiva tudi brez zunanjega nadzora, obljubljene nagrade in poplačila.
Pogledi, let. 4, št. 9, 8. maj 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
