Umetnost kompenzacije
Chad Harbach: Umetnost obrambe in napada. Prevedel Miha Avanzo. Mladinska knjiga, Ljubljana 2013, 667 str., 34,95 €
14. 10. 2013
Če sam znameniti Jonathan Franzen za svojega manj znamenitega stanovskega kolega Chada Harbacha (1975) pove, da je ta ustvaril pomembno delo, mu prostodušno verjamem. Še več, knjigo naročim po internetu, jo hranim za boljše čase, potem pa nastopi slovenski prevod, kar razumem kot znak. Nato pa se počutim strašno, ko se zavem, da se s Franznom sicer lahko strinjam, da je Harbachov prvenec izjemno berljiv, ne morem pa pristati na trditev, da je to izjemno redko.
Berljivost romanov je postala izbrana, pa tudi pogosta lastnost, takšna, zaradi katere se podeljujejo nagrade. S tem vsekakor ni nič narobe, čudovito je, da lahko avtorjem dovolimo stvarnost opisovati na način, ki kljub morebitnemu mračnjaštvu pritegne tako, kot so tega praviloma sposobni krimiči ali ljubiči. Toda to ne more biti vse. Od romana, ki ima prek šeststo strani in Franzna za apologeta, sem upravičena pričakovati kakšno dostojevščino, kakšen globokoumen uvid ali razkritje, pričakujem, da me bo v razmisleku resničnosti prehitel ali pa dopolnil. Če pa je v tem bolj šibak, naj pretresa vsaj v slogu. Vsi vemo, kako hitro nas vznemirijo preoblečene stare resnice. Prvenec Chada Harbacha Umetnost obrambe in napada z nobeno od navedenih surovin ne razpolaga sijajno. Prej uravnovešeno, v zamahu, ki ga je vredno spremljati, vendar ga je enako lahko pozabiti.
Zvezna država Wisconsin, kjer je Harbach roman pripravljal, je kot nalašč za udinjanje v romanopisju: velika ravnica vabi k temu, da bi nanjo postavili nekaj velikega, zajetnega in občudovanja vrednega. Umetnost obrambe in napada je pisal kar devet let. Zelo predano, če upoštevamo dejstvo, da se mladim avtorjem dandanes ne pripisuje več tiste staroveške potrpežljivosti, s katero so naši stari pluli skozi oceane. V tem času je zasnoval razvejano zgodbo o nekaj igralcih bejzbola, nevrotičnemu dekletu, čigar oče je v mladega intelektualca neznosno zaljubljeni rektor univerze.
»Kjer Harbachu zmanjka ljubezni do svojih likov in sape za lepoto izraza, se izkaže njegova neustavljiva zmožnost fabuliranja.«
Mike Schwartz, Henry Skrimmshander, Owen Dunne, Pella in Guert Affenlight so nosilci pripovedi, ki je podložena z bejzbolom (izvirni naslov je The Art of Fielding), vendar na našo srečo o športni igri ne razpravlja veliko. Bejzbol je stična točka v zgodbo vpletenih protagonistov, zapleti na igrišču pa marsikdaj na dramatičen način metaforizirajo njihove zmožnosti ali nezmožnosti, upe, želje in nenazadnje njihovo osebnost. To velja zlasti za nadvse nadarjenega Henryja in njegovega nadvse vztrajnega prijatelja, mecena in kapetana moštva Mika. Zgodi se namreč, da se medbaznemu igralcu Henryju nekega dne na neki tekmi ponesreči met žoge tako neatraktivno, da trešči v obraz Owna Dunna. Owen nesrečo preživi brez hujših posledic, za Henryja pa se obetavna bleščeča kariera mastno plačanega profesionalnega igralca konča. Po tistem ponesrečenem metu ne more več metati enako sproščeno in natančno. Kot bi odrezal s katano, se zave, da ni popoln.
Tej ugotovitvi se, seveda, nihče izmed nas ne more potuhnjeno muzati. Spoznanje o tem je na mestu, še posebej daljnosežne učinke pa ima v dobi povečanih pričakovanj, v dobi storilnosti (in sterilnosti), uspešnosti in času, ko na vse plasti bivanja pritiska protestantska delovna etika. Da si Harbach za prikaz posledic tega tragičnega mladostniškega spoznanja vzame približno tristo strani prostora, je pogumno in temeljito, žal pa mu, vsaj kar se tiče Henryja, ne uspe povedati kaj bistveno več od tega, da se je to zgodilo in da Henry te posledice nekaj časa depresiven živi. Nazadnje se tudi pobere, kot se pobere vsak na življenje približno prilagojen posameznik. Jasno je – največja tragedija življenja je v tem, da gredo stvari malo po svoje tudi, kadar si zanimiv in prijazen ali pa obupno dolgočasen in prijazen, in da zato od pisateljev ni pravično zahtevati, da bodo izgubi povrnili razdiralno silo, jo povišali v uničevalko smisla ali kaj podobnega. Spoštovanja vredno je spoštovati človeško zmožnost premoščanja, osnovano onstran privilegijev zanikanja, pa vendar – tako suho, kot to prikazuje Chad Harbach, pa vse skupaj spet ni. Do svojega Henryja ne pokaže dosti ljubezni in ga prikaže preveč shematično, da bi lahko tisti dve psihološki značilnosti in razsežnost depresije zvezali v eno in isto osebo.
Razumevanje psihologije človeka je Harbachova slabost. Nikakor ne želim trditi, da strelja v prazno, sklicujem se predvsem na lastno intuicijo, ki ji tako skicirani liki v tako obsežnem romanu ne morejo zadostiti. Kot ženska sem zlasti nezadovoljna s prikazom Pelle Affenlight, ki kot nevrotičarka in posebna, malo nevzgojena punca počne niz vihravih stvari samo zato, ker je pač nevrotična in posebna. Kot bralka si lahko predstavljam marsikaj in situacijo zaokrožim po svoje – to je lepa priložnost, ki žlahtni in krepi –, vendar bi vsak umetniško zrel avtor moral tu izpolniti večji delež naloge. Najbolje je utemeljen mogočni, plečati Mike Schwartz, človek, ki si veliko prizadeva za druge, zlasti za Henryja, za svoje življenje pa ne zna izkopati enako bojevitega prepričanja in vere. Mike je v svojem pasijonu povprečnosti bolj ganljiv od Henryja, potapljajočega se v dialektiki popolnost – napaka, kar je srhljivo lahko poantirati v hrošča sodobne ameriške literature (literature, ne pa javnosti): start failing better and you shall prevail.
Kjer Harbachu zmanjka ljubezni do svojih likov in sape za lepoto izraza, se izkaže njegova neustavljiva zmožnost fabuliranja. Zgodbo poganja, razvezuje in zaustavlja z izrednim posluhom. Poglavja kadrira tako precizno, kot bi se vzpenjal in spuščal po stopniščih kakšne Grumove stavbe, se sprehodil skozi sobe, preveril situacijo, jo opisal, jo zapustil in se osredotočil na drugo, da bi se potlej lahko vrnil na začetek. Opisuje skorajda popoln dramaturški lok, četudi je dramaturški lok neka sitna in marsikdaj neuporabna kategorija literarne teorije, za katero sem bila prepričana, da ne more pomagati, kaj šele rešiti umetnosti. Harbach pa ga izmojstri do te mere, da ustvari spodoben, če ne celo dober roman (spodoben v primerjavi s Popravki, dober v primerjavi z vsem, kar zadnja leta proizvaja Philip Roth). Verjetno Umetnost obrambe in napada ni najboljši zgled za Deleuzovo stališče, da imajo Američani veščo ročico za razkrinkavanje svojih malomeščanov, je pa zato dober zgled za ameriško zmožnost kompenzacije. Četudi se je berljivost, ki jo sama razumem prav kot sposobnost za plot, uvrstila visoko na seznam zaželenih lastnosti sodobnega leposlovja, ni običajno, da bi zasenčila vse ostale pomanjkljivosti. V Harbachovem primeru pa prekriči celo najbolj nadležno škripanje, tako da sem lahko debelo modro knjigo zaprla z občutkom, da jo lahko v branje priporočim še komu drugemu, če ta drugi od literature ali življenja ne pričakuje dorečenosti.
Pogledi, let. 4, št. 18, 25. september 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
