Vonj po socializmu
George Orwell: Pot v Wigan. Prevod Tina Mahkota. Študentska založba, Ljubljana 2013, 262 str., 29 €
04. 06. 2013
Britanski pisatelj s pravim imenom Eric Arthur Blair (1903–1950) sicer ni živel prav dolgo, zato pa toliko bolj zavzeto. Pri nas ga najbolj poznamo po distopičnem romanu 1984 (objavljenem leta 1949), v katerem avtor izpelje posledice totalitarizma do njegovega zaostrenega konca in hkrati pridela še koncepte, kot sta »Veliki brat« in »spominska luknja«, ki so na našo žalost vstopili v vsakdanjo rabo.
Ko je vrhovno oblast v Živalski farmi (Animal Farm, 1945) zaupal prašiču, je očaranemu bralstvu pokazal, kako garjav je socializem v stalinistični uniformi. Oba romana je napisal potem, ko se je vrnil iz španske državljanske vojne, kjer je v boju proti fašistom uril svoj demokratični socializem. Iz vojne se je vrnil kot protistalinist, protikomunist in ne nazadnje kot človek, ki je ideologijo v celoti zamenjal za izkušnjo.
Za časa svojega življenja je Orwell sicer deloval predvsem kot novinar, njegove raziskovalne metode bi bile v popolnem svetu lahko paradigmatske in so k njegovi literaturi prispevale odliko iz življenja: njegov prvenec Na robu in na dnu v Parizu in Londonu je tako literarizirana reportaža o dveletnem klatenju po londonskih in pariških ulicah (zamislite si: dve leti živeti kot brezdomec). Pot v Wigan je sestrsko delo, saj ravno tako obravnava reveže, vendar tiste, blagoslovljene s štirimi vlažnimi stenami, z gobasto zaveso, ki ne pomeni drugega kot navidezno razplastenost družbene revščine.
»»Resnični razlog za to, da Evropejec buržoaznega porekla, celo kadar se označuje za komunista, delavca ne more imeti za sebi enakopravnega, je strnjen v treh strašnih besedah: Nižji razredi smrdijo.««
Pot v Wigan (The Road to Wigan Pier, 1937) je nastala potem, ko se je Orwell mrzlega januarja 1936 odpravil na sever Anglije v srčiko britanske premogokopne industrije, v osivela mesta Wigan, Barnsley in Sheffield. Idejo je zasnoval Orwellov založnik in levičarski aktivist Victor Gollancz, ki se mu je sicer zdelo fino predstaviti ekonomski položaj usahlih delavcev, toda le tako, da ob branju ne bi trpeli bralci srednjega razreda. Tem je namreč Orwell predvsem v drugem delu knjige ostro stopil na predsodke in iluzije buržoazije in salonskega socialističnega aktivizma, hote ali nehote vzpostavljene zlasti zato, da se lahko v nedogled ohranja status quo. Gollancz bi drugi del knjige najraje zavrgel, a se to na srečo tistih, ki k resničnosti kapitalističnega sistema prihajamo z veliko zamudo, ni zgodilo.
Podobo kapitalističnega sistema oziroma industrializma je Orwell izoblikoval tako, da je živel v umazanih hišah, jedel enolično hrano, se udinjal v paliativnih dejavnostih, kot so posedanje, kajenje, hazardiranje, se spuščal v rudnike in klecal pod nizkimi stropi, popisoval izdatke delavskih družin, jih intervjuval in z velikim odporom opisoval jamranje izkoriščevalskih najemodajalcev. Problem revščine, brezposelnosti in razrednega sovraštva (politično korektno: neenakosti) je k besedi pripeljal tako, da je popisal svojo vzgojo in oblikovanje lastne politične zavesti od »odvratnega malega snoba« do spoznanja o nujnosti socializma, s čimer si je za celih dvanajst let prislužil pozornost posebne enote britanske tajne policije. Ob tem je treba omeniti, da Orwell v nasprotju s svojimi socialističnimi brati in sestrami proletariata ne idealizira, temveč mu zariše povsem stvarne poteze. Vseeno si delavstvo zasluži več simpatije, saj so srednji razred in vsi derivati višjih oblik že prišli do možnosti, da si ustvarijo znosne razmere za življenje.
V knjigo je zapisal ključno dejstvo, ki je v svoji preproščini dušeče pronicljivo: »Resnični razlog za to, da Evropejec buržoaznega porekla, celo kadar se označuje za komunista, delavca ne more imeti za sebi enakopravnega, je strnjen v treh strašnih besedah, ki jih ljudje danes izgovarjajo zelo obotavljivo, v času mojega otroštva pa so se širile precej svobodno: Nižji razredi smrdijo.« Nič ni močnejšega od fizičnega odpora, pogosto najbolj nepremostljivega elementa v medčloveški interakciji. V tem primeru je fizični občutek še posebno trdovraten zato, ker so ljudje srednjega razreda prepričani, da je delavski razred umazan nekako po naravi. Življenjsko pomembno temo za razumevanje razrednih razlik, namreč, kako se en razred kaže drugemu, Orwell načenja ostro, pa vendar brez revolucionarnega resentimenta. Speče razredne predsodke, ki ne potrebujejo dosti, da se zdramijo, pripiše stopnjevitemu urjenju od otroške do odrasle dobe, zaveda se, da se buržoazija, četudi njen znaten del od proletariata loči le skrb za status, ne bo želela odreči svojim maniram. Tisti kos srednjega razreda, ki je prisiljen v intimne stike z delavskim razredom, določa posebna zaskrbljenost, da delavstvo ne bi preveč obogatelo in bi nekoč pogoltnilo njega in »dokončno pometlo z vso omiko in vso spodobnostjo na svetu«, hkrati pa je njegov odnos do delavskega razreda prepreden s strupenim sovraštvom in posmehljivo superiornostjo. Orwell medrazredno dinamiko sklene tudi z druge strani, ko zapiše, da tudi delavstvo ne premore prav dosti ljubezni do vladarjev: »Če z ljudmi ravnaš tako, kot so v zadnjih dveh stoletjih ravnali z angleškim delavskim razredom, moraš pričakovati, da ti bodo to zamerili.«
»Celotne skupine delavskega razreda, ki so jih oropali vsega, kar v resnici potrebujejo, so dobile v delno zameno ceneno razkošje, ki lajša površino življenja« ali skrivnost potrošništva in nazadnje gospodarske, pa tudi etične recesije v eni povedi. Orwell je zdesetkani zainteresirani javnosti mehanizem vzdrževanja praga revščine in poglabljanja socialnih razlik razgrnil zadosti zgodaj: človeku daš čisto malo, ga potisneš v slum ali blokovsko stanovanje in ne pozabiš omeniti, da se bo v prihodnjem mesecu na veliko odpuščalo. Orwellu lahko očitamo le to, da ni predvidel, kako zares odurna bo v prihodnosti postala igrica korenčka in palice; niti ni mogel vedeti, kako strašne potrebe in zahteve bodo ustvarile poznejše generacije in kako bodo komodificirale medčloveške odnose ter tako socializmu odškrtnile nekaj vsebine.
Ker je Orwell otrok svojega časa, mu z jezika pogosto spolzi tudi kakšna konservativna predstava o patriarhalni družinski strukturi, v kateri je oče plečat in robusten, vajen dela z rokami. Tu se napaja njegovo občudovanje razvitih rudarskih teles, izklesanih v podpodjih vasi in mest, kamor so bila odstavljena, da bi vztrajno postavljala na noge celotno civilizacijo. Civilizacijo, ki je v zahvalo povrgla smrdljivo (prosto po Orwellu) bogate menedžerje in ki nenehno grozi, da bo socialistično gibanje razrahljala v »nekakšno bledo rožnato prevaro«.
Orwell nam pove, da se razlogi za socializem osvežujejo in prenavljajo, zato je treba biti pri artikulaciji njegovih bistvenih postavk previden, sicer vzbujajo le zasmeh ali jezo in zakrivajo resničnost. Dobra lekcija za vseslovensko vstajo in staroste slovenskih govorniških odrov.
Pogledi, let. 4, št. 10, 22. maj 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
