Pierre Oscar Lévy & Frederik Peeters: Peščeni grad
Morje, pesek in smrt
26. 01. 2015
Kaj se zgodi, če se pet deklet na lepem odloči ustanoviti založbo z malce čudaškim, a nagajivo simpatičnim imenom VigeVageKnjige in začno izdajati – stripe? Zgodi se Peščeni grad.
Tak je namreč naslov prvega risoromana, kot so sintagmo graphic novel sicer duhovito, a povsem nepotrebno prevedli pri novopečeni založbi. Kaj sploh pomeni ta ameriški izraz za strip in kako je nastal? Splošno znano je dejstvo, da se je strip rodil iz povsem komercialnih razlogov, v želji po boljši prodaji časopisa.
Od Yellow Kida do Mausa
Luč sveta je ugledal 5. maja 1895 v Pulitzerjevem New York Worldu v podobi smrkavca, oblečenega v do tal segajočo rumeno spalno srajco (po kateri je pozneje dobil tudi ime Yellow Kid), ki je bila kot nalašč za to, da je lahko avtor Richard F. Outcault nanjo pisal svoje duhovite socialno in družbeno kritične komentarje, ki pa so kaj kmalu zvodeneli in se spremenili v bolj ali manj zabavne dialoge in s tem zapečatili vlogo stripa kot izključno lahkega zabavnega čtiva za širše množice. Do tridesetih let so bili comic strips (kar bi lahko prevedli kot smešni trakovi, stripi so namreč izhajali v pasicah s tremi do štirimi sličicami) izključno humorističnega značaja, pozneje pa so se začeli pojavljati tudi realistični stripi različnih žanrov (čeprav se je naziv comic ohranil za vse zvrsti), najprej v časopisih, potem pa tudi v samostojnih publikacijah.
Marca 1937 se je pojavila prva številka stripovskega zvezka Detective Comics (ki je pozneje prerasel v eno največjih založb, DC Comics), kar je sprožilo plaz avanturističnih stripov (predvsem kriminalk in grozljivk) različnih založnikov, ki so v boju za svoj prostor pod medijskim soncem in čim boljšo prodajo kar tekmovali v neokusnih scenah pretiranega nasilja, prizorih mučenja in mlakah krvi, pa tudi spolnost v obliki brutalnih posilstev v stripih, ki so jih brali predvsem otroci in mladostniki, jim ni bila tuja. Krvavi stripi so se razmahnili predvsem v začetku petdesetih let, kar je pripeljalo do agresivnih moralističnih napadov, ki so doživeli svoj vrhunec leta 1954 z objavo knjige psihologa Fredrica Werthama Seduction of the Innocent, v kateri je stripovske zvezke označil za družbeno škodljiv in nevaren pojav.
Napadi na strip so pospešili ustanovitev cenzorske agencije Comic Code Authority in t. i. etičnega kodeksa v devetnajstih točkah, po katerem so bili spolnost, (pretirano) nasilje in družbeni problemi v stripih strogo prepovedani. Stripovske edicije, ki so sledile temu kodeksu, so imele na naslovnici natisnjeno kodo CCA, kar je pomenilo, da so primerne za otroke, in čeprav agencija ni imela nobenega uradnega nadzora nad založniki in distribucijo, so knjigarne in trafike same zavračale stripe brez kode (in s tem utrle pot undergroundu v šestdesetih letih). Paradoksalno je, da je sicer svobodomiselni, liberalni in človekoljubni Wertham, ki je še leto pred tem v javnosti goreče branil komunistična zakonca Rosenberg (obtožena izdaje skrivnosti izdelave atomske bombe Sovjetom) pred smrtno kaznijo, postal sinonim za cenzuro v ameriškem stripu. Zloglasna koda se je (z rahlimi spremembami) obdržala vse do začetka novega tisočletja (!), DC Comics pa je svoje stripe označeval še desetletje po tem.
Leta 1978 je avtor legendarnega časopisnega Spirita, Will Eisner, izdal strip Contract with God v knjižni obliki, ker pa je imel ta comic book še vedno slabšalni prizvok, družbeno angažirani strip pa tako ali tako ni bil namenjen otrokom, niti ni bil kodiran, ga je zviti Eisner reklamiral kot graphic novel, grafični roman (ali roman v slikah) za odrasle. Strip je bil manjšega formata od običajnih zvezkov in res bolj podoben broširani knjigi, kar pa mu vseeno ni pomagalo pri destigmatizaciji, do katere je prišlo šele leta 1992, ko je Art Spiegelman kot prvi stripovski avtor dobil Pulitzerjevo nagrado za biografskega Mausa.
Slovenski strip je umetnost
V Sloveniji (in seveda Jugoslaviji, pa tudi drugod po Zahodni Evropi) je bila situacija drugačna in čeprav so bili tudi pri nas dušebrižniški napadi na strip, ki da kvari mladino in odvrača ljudi od branja knjig, leta 1954 najmočnejši (spomnimo se, da je moral Muster za štiri mesece prenehati risati Zvitorepca), je po načelu »živi in pusti živeti« živel v popolni simbiozi z ostalimi zvrstmi umetniškega ustvarjanja, vsaj od leta 1977, z izidom Magne Purge in nastankom Novega kvadrata, pa je tudi uradno postal del umetniške (sub)kulture. Tudi stripi v revijah, denimo Zvitorepcu in Zabavniku (z reklamnim sloganom »za vse od 7. do 107. leta«) ali osrednji stripovski reviji pri nas, Stripoteki, ki je bila brez dvoma najvplivnejša in najkvalitetnejša v zgodovini jugoslovanskega stripa, niso bili namenjeni izključno eni starostni skupini, ampak so imeli širok asortiment, od otroških in najstniških do stripov za odrasle, ki so se neredko spogledovali tudi z erotiko – in to v isti številki.
Zato pri nas kot tudi v Evropi ni bilo nobene potrebe po specialni formi umetniške zvrsti za odrasle, ker je bil strip že tako ali tako priznan kot umetnost, po drugi strani pa so ga brali vsi (ne glede na starost), tako da je ameriška delitev na graphic novel in ostale stripe popolnoma umetna in odveč. Če parafraziram Prešerna, seveda lahko pišemo tudi kasha ali kaшa, ampak še vedno bo to samo kaša in ne dunajski zrezek; strip je pač strip in nič drugega kot to, lahko je samo dober ali slab.
Prvi prevod popularnih stripovskih avtorjev
Peščeni grad francoskega scenarista Pierra Oscarja Lévyja (1955) in švicarskega risarja Frederika Peetersa (1977), ki je leta 2001 zaslovel z večkrat nagrajeno ljubezensko zgodbo z okusom aidsa, Modrimi tabletkami, vsekakor sodi med prve. Na prvi pogled se zdi, da je strip povsem trivialna zmes kriminalke in znanstvene fantastike; skupina naključnih kopalcev zjutraj na plaži odkrije naplavljeno žensko truplo in kakor hitro si opomorejo od prvega šoka, jih že čaka drugi, še usodnejši. Kmalu ugotovijo, da so ujeti v prostoru (nikakor ne morejo oditi s plaže) in (še huje) času, v katerem se vsake pol ure postarajo za eno leto. V resnici pa je zgodba psihološka študija medsebojnih odnosov med naključnimi družinami letoviščarjev z majhnimi otroki (da alžirskega emigranta sploh ne omenjam), ujetimi na plaži, še bolj pa pretanjena pripoved o odraščanju, saj najmlajšega protagonista, triletnega Feliksa, spremljamo skozi vsa življenjska obdobja. »Danes zjutraj sem imel tri leta. To noč bom morda že umrl,« reče najstniški Feliks malce starejši sosedovi punci nekje na sredini stripa, »Ne bi rad umrl, ne da bi…« »Okusil ljubezen?« se mu poznavalsko nasmehne Zofija, nakar se, jasno, data dol.
Truplo z začetka zgodbe, za katerega mislimo, da bo v središču dogajanja, tako ne zanima nikogar več, saj na koncu (skoraj) vsi postanejo – trupla, samo Feliksov peščeni grad (sinonim za minljivost, ki izgine že ob prvi plimi ali večjih valovih), ki ga naredi ob prihodu na plažo, ostane enak kot prej. Intrigantna in razburljiva zgodba se bere napeto in tekoče tudi po zaslugi odličnega prevoda Ane Geršak, kar je, seveda, pri nas prej kot ne redkost, dodaten šarm pa je prevajalkino poimenovanje oseb s slovenskimi imeni, ki nam še bolj približa samo dogajanje, saj imamo občutek, da se pripoved odvija na naši obali nekje med Fieso in Pacugom in ne na neki asturijski plaži.
Izjemno zahteven likovni del, v katerem je moral risar iz leta v leto, se pravi od strani do strani risati različne osebe v različnih starostnih obdobjih, je bil tudi za izkušenega Peetersa trd zalogaj, ki pa ga je, v celoti gledano, dobro opravil. Risba v njegovem značilnem ekspresivnem črno-belem slogu sicer nima tiste svežine in lahkotnosti iz sproščenih Modrih tabletk, kar pa je bil davek, ki ga je pač moral plačati zaradi detajlnejšega risanja starajočih se protagonistov.
Na koncu upam, da se bo založba VigeVageKnjige navkljub ne ravno rožnatemu stanju v založništvu in visokim cenam knjig obdržala v slovenskem stripovskem prostoru in kljubovala času kot Peetersov peščeni grad.
****************
Pierre Oscar Lévy & Frederik Peeters: Peščeni grad
Prevod Ana Geršak
VigeVageKnjige
Prevalje 2014, 104 str., 22 €
Pogledi, let. 6, št. 1, 14. januar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
