Mož brez posebnosti skozi časovni objektiv
Zbirka se odpre s kratko zgodbo z naslovom Slovenski vaški pogreb, za katero je Musil dobil navdih v Postojni, kjer je leta 1917 kot pripadnik cesarsko-kraljeve vojske opravljal pisarniška dela pri feldmaršalu Svetozarju Borojeviću (ki se ga verjetno spomnite kot prvega moža soške fronte). Pogreb, ki ga Musil opisuje, bi se lahko odvijal v kateri koli zasneženi provinci monarhije, a ker bralci vemo, da je slovenski, se malček zahahljamo ob dekletu, ki si je v skladu z večnim lepotnim idealom slovenskega podeželja »v naivni rožnati lišpalo lica, da je bilo njeno obličje enako kot tisto kmečke Matere božje v cerkvici«, spoznamo pa tudi slovenske pogrebce, v katerih ni »svetega, celo človeškega ne, marveč le težavno premikanje mehanske plati njihove eksistence po zdrsljivi cestni podlagi«.
Prvi zgodbi sledi cikel iz zapuščine za časa življenja (pretežno sestavljen iz podlistkov, ki so bili objavljeni med letoma 1913 in 1931), v katerem prevladujejo živalski motivi. Seznanimo se s trpljenjem muhe, ki se zalepi na lepilni trak, s črvi, ki, preden postanejo vaba za ribe, »lahko umrejo, ne da bi prehitro izgubili svežino«, z dokazi, kako neumna je znanost, ki trdi, da se živali ne smejejo (znajo se smejati, ne smejijo pa se šalam, kar jim ne gre vselej jemati za zlo), in ovcami, ki so »prastare katoliške živali, verne spremljevalke človeka« in plašne ter bebave samo tedaj, ko se jim približuje človek, »saj poznajo že njegove udarce in kamne, zalučane iz objestnosti«.
S približevanjem polovici knjige se neznani Musil začenja oddaljevati in se izrisuje tisti, ki ga poznamo bolje in se je utelesil v Možu brez posebnosti. Ne samo da se začnemo potikati po Dunaju s preloma prejšnjega stoletja in obiščemo varieté, predmestno gostišče, teniško igrišče in Prater: pred nami oživi množica likov, ki se pozneje do potankosti razvijejo v Možu brez posebnosti. V zgodbi Varieté, ki je bila kot podlistek prvič objavljena leta 1900, lahko že vidimo obrise Leone, v prvoosebnem pripovedovalcu, ki se na koncu zgodbe predstavi kot morilec deklet, pa se zrcali poznejši protagonist romana Ulrich. Na nekaterih mestih je povezava med zgodnjimi pripovedmi in poznejšim Možem brez posebnosti celo dobesedna. V eni najboljših zgodb zbirke, Suzaninem pismu, v katerem Suzana piše zaupno pismo prijateljici, lahko najdemo zametke Clarise, žene Ulrichovega mladostnega prijatelja Walterja. Obe izrečeta isto, po Nietzscheju citirano poved: »Vse dobro me oplaja, to je edina hvaležnost, ki jo poznam.« In tudi Suzana v pismu nadaljuje: »To je čudovit stavek za ženske, ki ne želijo imeti otrok.« Odlika obeh Suzaninih pisem je zelo spretna izpeljava klišejske teme – zaupnega pisma prijateljici –, ki jo Musil nadgradi z nekaj duhovitimi primeri, ob katerih se bo večina žensk zadovoljno namuznila, ko bo prebrala kakšno od splošno priznanih resnic, razumljivo le ženskam. Denimo, da moški svet sestavijo iz samih pravil in naknadno dopuščajo same izjeme, da reč vzdrži. Na nekaterih drugih mestih, recimo v pismu z naslovom Robert Musil neznani gospodični, pa krhko dušo ravno (ali skoraj) dorasle ženske gani do solz, ko pisatelj pismo zaključi z vprašanjem: »Po drugi strani pa se sprašujem, kaj sploh še veste o deklici, ki kar ni mogla dočakati, da postane Vi, zdaj pa je zaradi tega gotovo malce razočarana?«
Druga polovica zbirke nas popelje precej globoko v čarobni svet dunajske moderne. Srečamo se z malone vsem, kar je Dunaj oplajalo na prelomu prejšnjega stoletja: s psihoanalizo in nezaupanjem psihoanalizi (»Nič nenavadnega ne bi bilo, če bi se te ženske fantazije izkazale za fantazijo moških o ženski fantaziji«, »Psihoanaliza je izmišljija, ki so si jo olepšali moški.«), z jezikovnim dvomom (»Človek stori dobro, če se izogiba besedam.«), živci (»Ženske so parfum, ki se ugnezdi v naših živcih.«), nervozo velemesta (»V mestu je edina hitrost, ki jo dejansko še čutimo, hitrost lovljenja naslednje zveze, naglica prestopanja in negotovost pravočasnega nadaljevanja poti.«) in neulovljivostjo duha časa, ki ga maliči vrtinec hitrosti (»Hitrost je začuda nekaj najbolj konzervativnega, kar obstaja. Njene skrajne meje so še vedno enake kot v kameni dobi; bolj urno od misli ali bliska in počasneje od polža jezik pač ne zmore. To je hudimano neprijeten položaj za dobo, ki ji zmanjkuje časa in se čuti poklicano k temu, da bi svetu dala nov zagon; vabljivo se pred njo pozibavajo jabolka hitrosti, ona pa ne more odpreti ust.«). A da najdemo vse povezave z duhom Musilovega časa in atmosfero okoli leta 1900, moramo o času vedeti več od ljubiteljev predbožičnega Dunaja in priložnostnih poznavalcev Arthurja Schnitzlerja, Egona Schieleja in Gustava Klimta. V zbirki namreč ni ničesar očitnega: nobene literarne šole, nobenega vzdušja in nobenih smernic. To, da zbirko sploh lahko kamorkoli umestimo, nam omogočata natančno branje in sledenje podtonu, pri čemer pa ne smemo pozabiti, da Musil ni bil strasten privrženec moderne, sploh pa je vedel, kaj nastane, če obdobje okoli leta 1900 razčlenimo: neumnost kot oglat krog, ki hoče biti narejen iz lesenega železa, v resnici pa vse zlito v bleščeč nesmisel.
Zgodbe, ki to niso so zbirka, ki jo je mogoče priporočiti le redkim. Predvsem tistim, ki so se pripravljeni poglobiti v čudaštva in posebnosti moderne in ki bi si radi Moža brez posebnosti približali skozi časovni objektiv. Ne pričakujte napetega dogajanja, balzama za dušo ali velikega poka. Vse, kar boste dobili, je le nov pogled na delo enega največjih pisateljev 20. stoletja. No, saj morda je to čisto dovolj.
Pogledi, št. 19, 10. oktober 2012
Pogledi, št. 1