To noč sem jo videl
07. 04. 2010
Ko sem se pripeljal s popoldanskim vlakom na zagrebško železniško postajo, sem jo zagledal na peronu. Sedela je na velikem kovčku s prekrižanimi nogami in kadila. Čeprav sem bil omotičen od sreče ali pa od vseh dogodkov, ki so tako naglo potekali zadnje dni, si nisem mogel kaj, da je ne bi opozoril. Ne moreš se tako obnašati, sem rekel, kaj si bodo ljudje mislili o tebi? Začudeno me je gledala. Na postaji, sem ji skušal pojasniti, se zbirajo ženske posebne sorte. Posebne sorte? je začudeno vprašala.
Saj to sem jaz, je rekla, ženska posebne sorte. Ni razumela, zakaj ne bi smela sedeti na kovčku na zagrebški železniški postaji, s prekrižanimi nogami in cigareto v rokah. Prvi nesporazum se je zgodil, še preden sva sedla na vlak. Novi so sledili že nekaj dni po tistem, ko sem se javil v kasarni v Vranju in sva se utrujena in pomečkana od dolge poti in vlakov, ki najbrž niso bili v skladu z njeno predstavo o romantičnem potovanju na jug, vselila v majhno stanovanje na robu ciganskega naselja. V Vranju na eni strani mesta stanujejo srbski meščani, čez precej umazano rečico, v katero se zlivajo mestne odplake, pa se takoj nad nekdanjo turško kopeljo na obeh straneh ceste, ki se vzpenja po lahnem pobočju, razteza veliko cigansko naselje, pravijo mu ЃâCigan mahalaЃá. Za vranjske meščane je rečica pod turško kopeljo nevidna meja, ki je razen orožnikov in prekupčevalcev nihče ne prestopi. Cigani hodijo na srbsko stran opravljat kakšna dela, še najpogosteje kot muzikanti. In Veroniki, ki ji seveda niti na misel ni prišlo, da bi ostajala sama doma, tudi ni niti na misel prišlo, da ne bi prestopila črte prepovedanega ozemlja, čeprav je za to razmejitev vedela. Že drugi ali tretji dan se je sredi ljubega dopoldneva napotila naravnost v cigansko naselje. Ni daleč prišla. Okrog nje se je zbrala najprej gruča vreščečih otročajev, potem ženske, ki so začele otipavati njena gosposka oblačila, nazadnje se je pojavilo nekaj nasmejanih moških, ki so ji predlagali, naj stopi z njimi v bližnjo hišo. Eden med njimi jo je prijel za roko in jo skušal zvleči za seboj. Na srečo sta se pojavila orožnika ter jo med prerivanjem in kričanjem mahalskega ljudstva varno privedla nazaj do najinega stanovanja. Z resnim opozorilom, da oblast ne bo odgovarjala, če se ji bo kaj zgodilo. In s prošnjo meni, naj poskrbim, da se podoben incident ne bo več ponovil.
Tisti večer sva se prvič sprla. Rekel sem, da ji najstrože prepovedujem, da bi še kdaj stopila onstran turške kopeli. Tu ni Ljubljana, tudi Beograd ne. Čeprav je bila še zmeraj pretresena od množice obrazov in rok, sredi katere se je nenadoma znašla, me je besno gledala. Najstrože mi prepoveduješ? V kakšnem tonu pa govoriš? Rekel sem, da drugače ne gre, govorim o njeni varnosti. Ti, je zasikala kakor na najinem prvem srečanju, ti si zmeraj mislil, da sem jaz tvoj rekrut. Drugo jutro je bila mirnejša. Zdelo se je, da razume. Prišla je v svet, kjer veljajo drugačna pravila kakor na ljubljanski promenadi. Nekaj tednov je potem preteklo v popolnem sožitju. Seveda ni bilo tako kot v Ljubljani, toda Veronika se je trudila, da bi se prilagodila. Hodila sva po jesenskem listju ob mirni, široki Moravi, ki teče južno od mesta. Naučila se je pesem Oj Moravo in jo polglasno popevala, lepo je, je govorila, lepo je, še lepše bi bilo, ko bi lahko tukaj jezdila. Od prvega dne sem se trudil, da bi poslali za nama oba konja. Toda iz kasarne, ki je veljala za kazensko, to ni bilo lahko. Sem so pošiljali oficirje, ki so imeli za seboj resne disciplinske prekrške, nekateri celo krajše zaporne kazni. Po številnih prošnjah mi je uspelo, da so skupaj z neko intendantsko opremo poslali Vranca. Za Lorda ni bilo nobenega upanja. Da bi njen mož za pobeglo ženo poslal še njenega polnokrvnega angleškega hackneyja, tega vendarle ni bilo mogoče pričakovati. Toda Vranca, ki sem se ga močno razveselil, ni bilo mogoče pripeljati iz vojaških hlevov, uporaba konj v civilne namene bi bila v tisti kazenski koloniji strahoten prekršek.
Seznanil sem jo z ženo prijatelja Čeda, artilerijskega kapetana, in vsi skupaj smo potem na neki svatbi dolgo v noč prepevali Oj Moravo ... Ciganski trobentači so strnili krog okrog našega omizja in nam igrali vranjske pesmi, ena se je Veroniki posebej vtisnila v dušo: otvori mi belo Lenče, vratanca, vratanca ... takšna lepa pesem, je rekla ... da ti vidim, belo Lenče, ustanca, ustanca, z glavo mi je slonela na ramenu in z zaprtimi očmi poslušala otožno pesem, tako otožna je, mi je šepnila na uho, da bi se najraje razjokala. Čedo in njegova žena sta jo prosila naj zapoje kakšno slovensko pesem. Rekla je, da zna eno staro, vojaško, iz časov, ko so kmečki fantje odhajali služit avstrijskemu cesarju za sedem let. In je pela, tiho, tako tiho in tako lepo, da so tudi pri sosednjih mizah prisluhnili, da je v vsem prostoru nastala tišina, ona pa je pela: ne jokaj ljubica, ne bodi žalostna, čez dolgih sedem let, se bova vidla spet.
Nekaj časa je kazalo, da se bo Veronika novemu življenju privadila. Toda prišli so dolge novembrske noči in deževni dnevi, na ulicah Vranja je bilo treba preskakovati blatne potoke, ki so drli z okoliških hribov. Ob Moravi, ki je prestopila bregove, se ni bilo mogoče sprehajati. Veronika je veliko brala, dobivala je knjige, ki jih je redno pošiljala njena mama, hodila je v knjižnico ter se z veseljem in hitro naučila cirilico. Zmeraj več je ostajala doma. Ko sem se vrnil s tridnevnega blatnega novembrskega marša, je rekla, saj sem kot kakšna Koštana. Koštana je bila takrat v Srbiji zelo priljubljena gledališka igra, pravzaprav nekakšna spevoigra, ki pripoveduje o ženski, ki ji je umrl mož. Po starem običaju vdova ni več smela iz hiše in Koštana, zaprta, sama, v mesečini sanja o nekdanjem življenju, ki ga ni več, čeprav je sama še polna življenjskih moči, živa je in hkrati mrtva. Njena zgodba se dogaja v Vranju in Veronika, ki je prebrala vse, kar ji je prišlo pod roke, je zgodbo seveda poznala. Zaprta sem v to stanovanje, je rekla, kakšno življenje je to? Bil sem utrujen in nisem imel moči, da bi jo tolažil, takšno, sem rekel, takšno, kot si ga hotela.
A tako? je rekla tiho. To bi rekel Leo, moj mož. Še zmeraj je bil njen mož. Ko je odšla z mano, ko je pravzaprav pobegnila, je rekla, da se bo ločila in poročila z menoj. Po pravoslavnem obredu. In jaz sem rekel, da bova imela pravo srbsko svatbo, takšno, ki traja tri dni. Potem so minevali dnevi in naenkrat o tem nisva več spregovorila. Zdaj je prvič rekla, da je Leo še zmeraj njen mož. In tam, kjer je Leo Zarnik, njen mož, tam je življenje drugačno.
Cele dneve je preživela doma, kajti skoraj vsakokrat, ko je odšla v mesto, če je bilo tistemu mestecu s turškimi hišami in cigansko mahalo mogoče reči mesto, se je vrnila slabe volje. Nekega večera je izbruhnila: a tu ženska ne more na ulico, ne da bi vsi moški buljili vanjo? Pomislil sem, da so tudi na ljubljanski promenadi buljili vanjo, ko se je sprehajala z aligatorjem na vrvici, torej ne more biti tako hudo, če kak moški pogleda za njo. V kavarno sploh ne morem stopiti, je rekla, ne da bi padla kakšna opazka. Rekel sem, da bi mogoče pomagalo, če bi hodila v oblekah, ki prekrivajo kolena. Sploh pa bi bilo bolje, ko bi šla na ulico in kavarno samo v mojem spremstvu. To jo je popolnoma razkačilo: a so ženske tukaj arestantke? Postajal sem razdražen, nisem vedel, kako ji naj olajšam življenje. Kričal sem na rekrute in jim nalagal kazni.
V takšnem razpoloženju sem se zapletel v hud konflikt z nekim zastavnikom. Bilo je okrog druge ure, kmalu po kosilu, ko sem šel po mračnem kasarniškem hodniku, zunaj so se spustili težki oblaki, na hodnikih so brlele luči. Izza vrat intendantske pisarne sem slišal glasove, vedel sem, da tam točijo ЃâmekanoЃá, nedolžno žganje, ki rado udari v glavo. Slišal sem, da je nekdo izrekel moje ime, slišal sem smeh, potem je nekdo razločno rekel: Saj veš, kaj pravijo Hrvati: nema kurvice do Kranjice. Odprl sem vrata in vprašal: Kdo je to rekel? Začudeno so me gledali. Zastavnik, ki je obstal s steklenico v rokah – pravkar je natakal novo rundo – me je pogledal z nekoliko zariplim obrazom. Jaz, je rekel in se zasmejal. Nič ni bilo osebnega, gospod poročnik. Stopil sem k njemu, zbil sem mu steklenico iz rok, oficirji so odskočili, pograbil sem ga za opasač in ga treščil ob steno. To pa je osebno, sem kričal, to je osebno, povsem sem izgubil živce, bil sem čudno razdražen, odpenjal sem futrolo, da bi potegnil ven revolver, saj ga nisem hotel ustreliti, sam ne vem, kaj mi je bilo, mogoče sem ga hotel prestrašiti, ampak zaradi tistega odpenjanja futrole je malo manjkalo, da nisem prišel pred vojaško sodišče.
Zaradi kršitve pravil službe sem dobil zgolj disciplinsko kazen: teden dni zapora. Dobil jo je tudi zastavnik, zaradi prinašanja alkohola v kasarno. In ko sva nekaj dni zatem skupaj oddajala opasača in vezalke pred nastopom kazni, je rekel, da mu je žal. Nič hudega ni mislil. Jaz sem pomislil, da je meni žal, žal mi je za Veroniko, ki bo zdaj še bolj sama obtičala v tistem stanovanju, žal mi je zame, ki sem se znašel namesto v Ljubljani, kjer je bila moja kariera tik pred vzponom, v Vranju, v tem turškem gnezdu z blatnimi ulicami in Cigansko mahalo, med temi oficirji, ki so jih iz vse Jugoslavije nagnali sem, ker so bili lenuhi, pijanci in nesposobneži, v nasprotju z mano, ki sem bil tako rekoč do včeraj vse kaj drugega, najboljši oficir v enoti majorja Ilića. Zastavnik me je udaril po rami: zdaj je konec kariere, poročnik. Razen če bo kmalu kakšna vojna.
In vojna je prihajala, ne ЃâkakšnaЃá, ampak velika, največja in strašna.
Na dan, ko sem prestal svojo kazen, sem jo našel v solzah. Mislil sem, da jo je zajel ЃâdertЃá, dert je tisto otožno občutje iz one spevoigre o Koštani, hrepenenje zaprte ženske po življenju. Pa ni bilo to. Bila sem v mahali, je rekla. Nisem vprašal, kaj se je tam zgodilo, popadel me je bes. Bes zaradi zapora, iz katerega sem pravkar prišel, zaradi zastavnika, ki se mi tudi tam ni nehal posmehovati, zaradi izgubljene kariere, zaradi tega, ker sedi na zagrebškem kolodvoru na kovčku in kadi kakor kakšna Kranjica, ki čaka na stranke, ker se tudi tu, v Vranju, obnaša, kakor da bi bila na ljubljanski promenadi, ker se mi oficirji posmehujejo, bes zaradi njene neukrotljive želje, da vsakič stori natančno tisto, za kar se ji reče, da je najstrože prepovedano. Pobegne z jahalnim učiteljem. Gre v Cigansko mahalo. Preden sem sploh kaj premislil, je po njenem obrazu padla klofuta. Nisem je vprašal, zakaj joče, udaril sem jo, ker sem spet imel pred očmi tisti prizor z gručo Ciganov, ki jo vlačijo sem in tja, da bi že vendar enkrat razumela, da ne more storiti čisto vsega, kar ji šine v glavo. Da se ne more spravljati v situacije, ko neki moški grabijo po njej, oni tega pač ne morejo razumeti drugače, kakor da se ponuja. Dolgo me je gledala. Obrisala si je solze. Saj bi lahko vedela, je rekla čez čas popolnoma mirno. Da si nasilen človek. Obšla me je strašna žalost. Šel sem ven in v prvi kavarni spil nekaj kozarcev žganja. Nisem razumel, kaj se je zgodilo. Pred tednom dni sem popadel tistega zariplega zastavnika in ga treščil ob steno, zdaj sem udaril Veroniko, žensko, ki je jokala, ker se ji je zagotovo zgodilo nekaj hudega. Niti vprašal je nisem, kaj se je zgodilo. Nisem vedel, od kod se je vse to vzelo, če si vojak, ne pomeni, da si nasilen človek. Nasilje je del vojaškega poklica, toda oficirska čast človeku ne dovoljuje, da bi udaril šibkejšega. Njen mož gotovo ni nikoli storil nič takega. Ni marala nasilnih ljudi, ki ženejo lepe konje v bitko pod bombe, se pravi granate. Človek, ki misli, da lahko to stori, tudi udari svojo žensko. Nasilen človek je. Vedel sem, da mi te klofute ne bo nikoli odpustila. Ko sem se ponoči vrnil, je ležala na postelji in gledala v strop. Domov bi šla, je rekla.
_________________________________
To noč sem jo videl je odlomek iz novega romana Draga Jančarja, ki bo jeseni izšel pri Založbi Modrijan.
Pogledi, april 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
