Vprašanje o evropski identiteti
Padec Evrope?
Foto: Voranc Vogel
01. 10. 2012
Preden je Sarkozy rekel, da bo eksplodirala Evropa, če bo eksplodiral evro, in preden nas je Angela Merkel povsem prestrašila z izjavo, da pade Evropa, če pade evro, smo bili prepričani, da je bil zadnji veliki padec, ki smo ga videli in doživeli, ko so padle komunistične diktature, ko je padel berlinski zid in ko smo že mislili, da ne more pasti nič več.
Dobro, ko reče Nicolas Sarkozy, da bo Evropa eksplodirala, če bo eksplodiral evro, in doda, da braniti evro pomeni braniti Evropo, lahko to izjavo vzamemo cum grano salis; retorika znamenitega francoskega politika marsikaj prenese in marsikaj prenesejo tudi naša marsičesa navajena evropska ušesa na naših zadnji čas vse bolj zbeganih evropskih glavah. Sicer pa se je tudi njegov naslednik na prestolu francoske republike odločil goreče braniti naš skupni denar. Toda ko nekaj še bolj dramatičnega izjavi pragmatična in racionalna Angela Merkel, namreč: če pade evro, pade Evropa, se moramo nad tem zamisliti tudi tisti, ki nismo posvečeni v misterij finančnih tokov in bančnih orakljev. Doslej smo namreč mislili, da ima današnja Evropa v svoje temelje vgrajeno kakšno močnejše vezivo, kakor je to moneta, ki nam je vsem tako pri srcu. Že zaradi tega, ker nam že dolgo ni več treba na vsakem letališču tekati v menjalnice, preračunavati tečajev, nositi v denarnicah bankovcev s podobami različnih slavnih zgodovinskih oseb različnih slavnih zgodovinsko utemeljenih evropskih narodov in držav in žvenkljati z različnimi kovanci v žepih. A zdaj nenadoma izvemo, da je evro nekaj več kot denar, da v žepih nosimo tako rekoč nekaj usodnega: to be or not to be.
Še nedavno tega smo mislili, da smo po vseh ideoloških in nacionalističnih blodnjah 20. stoletja v Evropi končno našli varno zavetje sodelovanja, znanja, blagostanja, tolerance; ne ravno obljubljene dežele, ampak vsaj veliko staro in hkrati novo domovino, kjer se ljudje ne bodo držali za goltance samo zato, ker govorijo različne jezike, se sklicujejo na svoje velike kulture ali ker različno mislijo o socialnih vprašanjih in urejanju družbe. Zadnja debata o evropskih temeljih, namreč debata o Bogu v evropski ustavi, je bila še sorazmerno nedolžna v primerjavi z apokaliptičnimi časopisnimi naslovi in fotografijami, kakršnim smo priča danes. Recimo naslovnica časopisa Der Spiegel, na kateri verjetno nekaj ton težak evrski kovanec pada izpod neba na Akropolo, kakor da ga je tja poslal sam Zevs: ni dvoma, da bodo spodaj ostale samo ruševine, ko bo treščil na tla, padla bo Grčija, porušen bo Partenon, padla bo simbolna točka evropske civilizacije, padla bo Evropa. Slutnja eksplozije, ki naj bi sledila po padcu evra na Akropolo, je veliko hujša od tiste, ki se je tam nekoč že zgodila. Znano je, da so do kulture in tradicije nespoštljivi Turki, potem ko so zasedli Grčijo, v tem svetišču hranili smodnik. Še bolj nespoštljivi krščanski Benečani, ki so vedeli, da je tam skladišče smodnika, in jih prav tako kot Turkov ni zanimalo, da je tu simbolni temelj Evrope, so na Akropolo usmerili topove, bilo je leta 1687, topovi so bruhnili ogenj, evropsko svetišče je eksplodiralo in dva dni gorelo z visokimi plameni. Ko je dogorelo, so ga Benečani brez sramu še oplenili. V začetku 19. stoletja pa se je tistega, kar je ostalo, lotil še britanski veleposlanik v Otomanskem cesarstvu, Thomas Bruce, sedmi lord Elgin, ki je z dovoljenjem turškega sultana v Anglijo odpeljal ogromno marmornih skulptur, ki so jih na ogled postavili v Britanskem muzeju v Londonu. Potem je prišlo evropsko 20. stoletje, stoletje silnega znanstvenega in kulturnega napredka, a hkrati tudi stoletje, v katerem skoraj ni bilo evropskega mesta ali vasi, v katerem ne bi moleli v zrak počrneli zidovi in stolpi različnih ruševin, v katerem ne bi letele v zrak ne samo smodišnice, ampak tudi šole in bolnišnice.
»Ne preostane nam drugega, kakor da zaupamo stari legendi: Evropa jezdi na belem biku, ki plava po morju proti Kreti.«
Preden je Sarkozy rekel, da bo eksplodirala Evropa, če bo eksplodiral evro, in preden nas je Angela Merkel povsem prestrašila z izjavo, da pade Evropa, če pade evro, smo bili prepričani, da je bil zadnji veliki padec, ki smo ga videli in doživeli, ko so padle komunistične diktature, ko je padel berlinski zid in ko smo že mislili, da ne more pasti nič več.
V ljubem miru smo se potem posvetili iskanju čarobne formule o evropski identiteti, govorili smo o Stari in Novi Evropi, o različnosti v enotnosti. Posebej so se tega veselili Vzhodnoevropejci, ki so bili izšolani v duhu pričakovanja komunističnega eldorada, a je ta fata morgana nenadoma izginila – Paradise Lost. Tako so se z velikimi upanji zazrli v, ah, Evropo, novo rajsko deželo, kjer bodo rešeni vsi njihovi problemi. Iskali smo tudi »dušo Evrope,« po kateri je klical eden njenih ustanoviteljev in duhovnih očetov Jacques Delors. V blagodejnem miru smo se posvetili še eni razburljivi razpravi, namreč razpravi o vprašanju, ali naj bo v evropsko ustavo vpisana beseda Bog in ali naj bo v ustavni preambuli posebej omenjeno tudi krščanstvo. Takšna razprava je mogoča samo v miru in blagostanju, ko pravzaprav nimamo več nobenega drugega resnega problema, kakor je vprašanje o Evropi in večnosti. Pred časom sem pisal o tem, da imamo vsi, kar nas je v Evropi, z božjo navzočnostjo veliko izkušenj in da verjetno ni evropskega naroda, ki se mu kdaj v zgodovini ni zazdelo potrebno, da bi Boga spravil v najtesnejšo vzročno zvezo s svojim obstojem. Naj še enkrat spomnim: Angleži so si Boga zapisali v himno: God Save the Queen, tudi Srbi: Bože pravde; ali kar vsi narodi habsburške monarhije: Bog ohrani, Bog obvarji, nam Cesarja, Avstrijo … Nemški bataljoni so ga pisali na bojne prapore v prepričanju, da je Bog z njimi: Gott mit Uns. Nekateri so mislili, da ima Bog z njimi čisto posebne opravke: Bog i Hrvati. Ali pa Slovenci: Domovina - Mati - Bog.
Pri tem nismo opazili, da vprašanje o evropski identiteti, karkoli bi naj pač to bilo, pravzaprav nikogar ne zanima, kaj šele nekakšna »duša« starega kontinenta. Da Evropo pravzaprav drži skupaj samo še evro, zato bi najbrž morali za začetek prav evro zaupati božjemu varstvu. Američani so to sicer že zdavnaj storili: In God We Trust, kot piše na ameriških dolarskih bankovcih. Pa jim tudi to ni pomagalo, da ne bi padel Lehman Brothers Holdings Inc. In streslo se je tako in se še zmeraj trese, da bi naj padel tudi evro in z njim Evropa. Z Bogom na denarju in v ustavi ali brez njega.
Tizian
In zdaj se z nekoliko shizofrenimi pogledi oziramo v nebo, od koder pada evro na Akropolo, in se sprašujemo, kaj se vendar dogaja. Kajti tisti navadni smrtniki, ki nismo posvečeni v borzne in bančne oraklje, ne razumemo ničesar več. Denarne transakcije, finančni trgi, borzni padci in vzponi, bonitetne hiše, cel konglomerat očem nevidnih denarnih številk in tokov je postal v očeh nevednežev, ki smo govorili o evropski kulturi, sholastična abstrakcija, ki nam bi jo danes tudi Karl Marx ali Slavoj Žižek težko razložila. Včasih smo vedeli, da obstajajo lastniki kapitala, se pravi kapitalisti, z družino Krupp se da vendar kaj dogovoriti, vsaka oblast se je znala, a kako se naj človek kaj dogovori z abstraktnimi finančnimi tokovi, kjer ni videti nobenega lastnika več? Včasih smo se učili o ekspropriaciji ekspropriatorjev, najbolj neuki smo brali Ödöna von Horvátha, ki je v svojem romanu Večni filister položil svojemu junaku, trgovcu gospodu Schmitzu v usta naslednje besede: »Vsak si lahko izračuna, med evropskimi državami ne bo več prišlo do vojne, ker se da danes neko državo izkoriščati bistveno ceneje na miren način.« To smo nekako razumeli, danes se nevedni in s tesnobo v prsih oziramo v menetekel: če pade evro, pade Evropa.
In tako nam ne preostane drugega, kakor da zaupamo stari legendi: Evropa jezdi na belem biku, ki plava po morju proti Kreti. Upamo, da ne bo padla, vemo, da ne bo, vsaj v morje ne. Kar se bo tam na Kreti zgodilo, pa je vendarle za Evropo sicer nekoliko žalostno, a kljub temu še kar optimistično nadaljevanje.
Pogledi, št. 18, 26. september 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
