O ničemer, o življenju
Jeffrey Eugenides: Poročni zaplet. Prevedla Irena Duša. Cankarjeva založba, Ljubljana 2014, 555 str., 37,96 €
16. 07. 2015
Jeffrey Eugenides, pisatelj grško-irskega rodu, rojen leta 1960 v Detroitu, se je leta 2011 podpisal pod tretji roman Poročni zaplet. To novo mojstrovino, ki je precej drugačna od Deviških samomorov (1993) in Middlesexa (2002), lahko zdaj beremo tudi v slovenskem prevodu.
Gre za debel roman, kakršnih pri nas skorajda ni. Tako obsežna in veličastna zadeva sporoča, da je pisatelj opravil trdo delo. Eugenides, ki ga skupaj s Franznom in Wallaceom uvrščajo med najpomembnejše sodobne ameriške pisatelje, je Poročni zaplet pisal devet let, čeprav je ustvarjal bolj ali manj vsak dan od jutra do noči. Je nadpovprečno marljiv in zahteven do sebe (in bilo bi sijajno, če bi si ga bolj ležerna sorta slovenskih pisateljev vzela za zgled). Med njegovimi zgledi, ki so na eni strani tradicionalni in na drugi modernistični, kraljuje Tolstoj. Med ruskim velikanom (ter drugimi mogočnimi realisti) in našim ameriškim sodobnikom sploh ni v nebo vpijočega prepada. Eugenides ga je uspel preskočiti, ker ima občutek za univerzalno človeško izkušnjo in ker dobro pozna tako svoje literarne očete kot novejše literarne teorije. Zalet mu je dalo pa predvsem to, da se s prepadom noče sprijazniti; verjame namreč v možnost in moč realistične pripovedi. Trudi se za jasnost besed in gradi značaje, ki so bralcem domači in prepričljivi. Meni, da literatura še vedno lahko prenaša pomen, sporočilo, da je resnična, in se – prav z novim romanom – distancira od radikalnih postulatov francoske dekonstrukcije. Te uvodne besede so menda že razjasnile, da je roman namenjen tako naivnemu kot intelektualnemu bralnemu uživanju.
Vse, kar srce si sladkega obeta
Pripoved Poročnega zapleta teži k uravnovešenemu in vsestranskemu popisovanju stvarnega sveta, pri tem pa se njeno težišče nadvse spontano preveša od ene osebe do druge. Treh osrednjih junakov ne oplazi le po povrhnjici, temveč zleze vanje, da jih spoznamo tudi od znotraj, a ne da bi se izgubili v njihovi subjektivnosti. Madeline, Leonard in Mitchell, ki imajo nekaj čez dvajset let in se zapletejo v ljubezenski trikotnik, so na pragu odraslosti. Študirajo (tam in tedaj kot avtor) na Brownu na Rhode Islandu v začetku osemdesetih let. Roman je med drugim zanimiv zaradi natančnega popisa ameriškega študija, v katerem študenti zavzemajo aktivnejšo vlogo kot pri nas. V Poročni zaplet je izvrstno ujeta mladost junakov, pripoved pa kljub temu ostane na visoki ravni zrelega, kompleksnejšega, a ne moralizirajočega pogleda na svet. Prehod v odraslost je največkrat res ključno izhodišče za vse nadaljnje življenje: ameriški študenti oziroma diplomanti iščejo sebe in svoje mesto v svetu. Nič še ni zapečateno. Srce si veliko sladkega obeta. Postopoma pa se je treba za nekaj odločiti, se nekje, morda na razočaranje, zasidrati. Vendar Eugenides ne gre tako daleč, čeprav dva junaka poroči; najbrž nima srca, da bi junake dokončno ustalil. Ali pa jih nemara (potem ko je preteklo najmanj leto dni po diplomi in so izkusili marsikaj bridkega) pusti razmeroma nesamostojne, neodločne, iščoče se, odvisne od staršev in naključij kratko malo zato, ker taka podoba najbolj ustreza realnosti.
»Eugenidesovo igrivo in navdihnjeno preigravanje zastarelega knjižnega žanra in preživelih konvencij nima postmodernistične funkcije, čeprav nekateri kritiki trdijo prav to.«
Madeline je iz dobre, urejene in premožne družine. Na kolidžu najraje obiskuje predmet o viktorijanskem romanu (James, Dickens, G. Eliot, sestre Brontë), iz katerega naposled tudi diplomira. Stari dobri romani o ljubezni in zakonu jo pač najbolj nagovarjajo; prav gotovo bolj od Derridaja, ki je smešno nerazumljiv. Zato debate na seminarju o semiotiki spremlja s skeptično privzdignjenimi obrvmi. Knjige jemlje s seboj v posteljo in se z njimi druži na najbolj intimen način. Pripovedovalec ima do Madeline ambivalenten odnos. Po eni strani jo idealizira, po drugi blago ironizira: »Madelinine ljubezenske težave so se začele v času, ko je francoska teorija, ki jo je prebirala, dekonstruirala samo idejo ljubezni.« S tem in drugimi podobnimi stavki Eugenides sporoča: že mogoče, da se boste smejali, toda knjige nam spreminjajo življenje.
Madeline se poroči z Leonardom, ki ima popolnoma drugačno družinsko zaledje. Pravzaprav je brez zaledja: njegova starša sta neuravnovešena alkoholika, ločila sta se in ga povsem zanemarila. Leonard je velik, privlačen in navdihujoč, vendar zlomljen. Že od srednje šole boleha za manično depresijo, ki si ga povsem podredi: zdaj je prepričan v svojo vsemogočnost, zdaj tone v misli na samomor. Ima visoke znanstvene ambicije, ki pa se ob nesrečni diagnozi in zdravljenju z litijem zdijo vse manj uresničljive. Pod vplivom zdravil »je bil bolj ali manj prišteven, bolj ali manj zdrav, ni pa čutil niti kančka svoje običajne energije in radovednosti, niti kančka nekdanjega živalskega duha«. Toda zdravila imajo tudi prednosti: »Leonard je čutil ogromen val žalosti, ki je samo čakal, da ga zalije. Vendar je bila vmes nevidna ovira, ki je preprečevala, da bi se ga polna resničnost dotaknila. […] Življenje, ki je bilo pravkar uničeno, ni bilo povsem njegovo.«
Na trdnih literarnih temeljih
Lepi, urejeni in nadarjeni Madeline se življenje v zakonu z Leonardom mučno zasuka na glavo. Bralec zato domneva, da bi se sčasoma lahko ogrela za drugega, Mitchella, študenta teologije z grškimi predniki, ki, medtem ko čaka nanjo, poskuša biti dober, prostovoljno pomaga umirajočim v Kalkuti in išče Boga. Mitchell bi ji nudil drugačno življenje, vendar se pisatelj izogne predvidljivemu vzorcu, kakršnega bi mu narekoval viktorijanski roman.
Eugenidesovo igrivo in navdihnjeno preigravanje zastarelega knjižnega žanra in preživelih konvencij nima postmodernistične funkcije, čeprav nekateri kritiki trdijo prav to. Pisatelj se res smehlja svoji protagonistki, ki knjige bere očarano in pretreseno, a se ji ne posmehuje. Prej nasprotno: prav zaradi njenega resnega jemanja literature, ki deluje zaprašeno (in ne zaradi drugih lastnosti), se mu je dekle zdelo vredno, da jo napravi za glavno junakinjo. Podobno je s temo romantične ljubezni: Madeline je romantično zagledana v Leonarda, Mitchell romantično vanjo. Vendar pisatelj ne pozabi, da gre za prvo, mladostno ljubezen, ki ji pritiče romantična narava, zato tudi ta ni nekaj, kar bi hotel dekonstruirati. Če se malo pošalim: Eugenides je pravi potomec starih Grkov in stvari vidi same na sebi, zre v njihovo bit in razkrivajo se mu v prvinski lepoti. Tako zagleda tudi zaljubljenega mladostnika takega, kakršen je, ne da bi ga obšla zadrega ali zavist, ki bi ga silila v to, da bi s posmehom zmanjševal moč in pomen njegove zaljubljenosti. Optika izkušenega in starejšega mu ne pokvari pristnega vživljanja.
»Roman je med drugim zanimiv zaradi natančnega popisa ameriškega študija, v katerem študenti zavzemajo aktivnejšo vlogo kot pri nas.«
Avtor se odlično vživlja v vse tri junake, še najbolj pa mu uspe zlesti v duševnega bolnika. Predstavlja ga tako od zunaj kot z rentgenskimi očali, ki vidijo v notranjost, in pri tem ohranja zavidljivo objektivno pozicijo, zasidrano v trden kontekst. Večina romanov na temo psihičnih bolezni, ki se porajajo zadnje čase, se razleze v bolnikovo duševnost in bralcu drastično zamaje tla pod nogami. Z vidika celote je tam vse, tudi sama bolezen, postavljeno pod velik vprašaj. Bolezen se ponuja predvsem kot metafora. Čudovita »nestvarna« primerka sta poetični roman Zuzane Brabcove Stropi (2012), ki je lani izšel v slovenskem prevodu, ali Igranje spod peresa Stanke Hrastelj. Tudi poljski romani na temo psihoz, npr. Chwinova Predsednikova žena ali Poziv Andrzejewskega, so te vrste – predstavljajo izkrivljene realnosti in bolj kot na človekovo stanje merijo na družbeni sistem. Poročni zaplet pa je drugačen, bolj trezen. Bipolarna motnja tu sicer ni edina tema, a je ena pomembnejših. Pripovedovalec s širokim zamahom slika družbene, družinske in osebne okoliščine, ki (lahko) privedejo do razvoja motnje, ne da bi se trudil izčrpati vse možnosti ali postavljati splošne resnice. Pronicljivo, občutljivo in brez obsojanja zre na iztirjenega Leonarda, sam pa ostaja utirjen. Temelji literarnega sveta so trdni, čeprav se avtor zaveda, da je področje diagnosticiranja in razlaganja duševnih bolezni prav tako spolzko kakor področje razvrščanja in interpretiranja književnih del. Pisatelj tokrat ne igra norca, ki lastno tesnobo in izkrivljeno vizijo projicira na ves svet. Ne pravim, da bi morali vsi upodabljati plastične like, kakršen je Leonard, in jih umeščati v jasen kontekst; menim pa, da je Eugenides, s tem ko je poskušal preseči relativizem in se je zato odpovedal tudi zapovedani politični korektnosti, ubral težjo pot.
S temama duševne odmaknjenosti in odraščanja je tesno povezan odnos junakov (in pripovedovalca) do različnih teorij. Junaki v času študija intenzivno hlastajo za teorijami: Madeline na področju literature, Leonard znanosti in Mitchell religije. Teorija jim omogoča, da na svoje življenje včasih pogledajo z distance in o njem razmišljajo artikulirano. S tega vidika teorija ni le navlaka. Vendar v Poročnem zapletu tok življenja preglasi vse teorije in ideje, ki poskušajo vznikniti. Tako Eugenidesov roman ne govori o ničemer, razen o življenju. Literarni prijemi tu z nevidnimi nitmi primejo naravnost za resničnost.
Pogledi, let. 6, št. 13-14, 8. julij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
