O zagatah časa in njegovih opisovalcev
Pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945: pojmi, gibanja, skupine, težnje. Uredila Nadja Zgonik, Študentska založba (Knjižna zbirka Koda), Ljubljana 2009, 359 str., 39 €
05. 05. 2010
Ključni podatek za razumevanje Pojmovnika najdemo v njegovem Predgovoru: pobudo za knjigo sta dali študentki kiparstva, ki sta bili v šolskem letu 2005/2006 v četrtem letniku ljubljanske akademije. »Vsi v letniku so idejo navdušeno podprli« in tako knjiga temelji na seminarskih nalogah študentov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, ki so jim bili kasneje dodani še drugi sestavki; te so naredili sodelavci in sodelavke »z različnih slovenskih fakultet in univerz, … večinoma s podiplomske stopnje«. Knjiga je bila skratka narejena s stališča ljudi, ki so ob njenem nastajanju končevali študij na tej ali oni stopnji, ob naslednjem, precej bolj bistvenem koraku pa jih je čakalo vprašanje, kako uspeti v slovenskem neoliberalističnem okolju. Njihov glavni odgovor – hitro se mu je treba prilagoditi – je jasen, temu pa seveda sledi vprašanje, kako so to storili.
Na to vprašanje Pojmovnik tako z izbiro gesel kakor z njihovo vsebino daje dva osnovna odgovora, ki se prepletata skozi vso knjigo: rezultat je problematika dveh perspektiv, ki knjigo obvladujeta na račun vseh drugih, pri tem pa se včasih dopolnjujeta, včasih pa si tudi nasprotujeta. Starejša od obeh je perspektiva piscev, ki so svoj vrhunec doživljali od poznih šestdesetih do poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, končno pa so postali akademski učitelji avtorjev Pojmovnika. Njihov pogled je torej omejen na smeri, ki so jih podpirali predvsem v sedemdesetih letih, temu obdobju ustrezen pa je tudi v marsikaterem sestavku Pojmovnika skrbno posneti način pisanja, ki ga po eni strani zaznamuje kopičenje imen, podatkov in predvsem takšnih in drugačnih citatov in po drugi odsotnost likovne analize, ki pa je v večini primerov razumljiva, saj je bistvo obravnavanih del njihova (teoretična) vsebina, likovna problematika pa je na njih, kadar je sploh prisotna, potisnjena v ozadje.
Seveda je prva perspektiva za avtorje Pojmovnika stvar preteklosti, saj so študij v letih, ko je knjiga nastajala, (vsaj domnevno) zaključili in se, kakor rečeno, znašli pred vprašanjem, kako naj se vključijo v slovenski likovni establishment, in še zlasti, kako naj se vpletejo v mrežo njegove po tradiciji najpomembnejše institucije, ljubljanske Moderne galerije. To obvladujejo ljudje, ki so od starejših akademskih učiteljev približno generacijo mlajši, in zato je približno generacijo mlajša tudi njihova perspektiva – ne pogled iz sedemdesetih, ampak iz poznih devetdesetih let, ki je seveda osredotočen na dogajanje v tem in v predhodnem desetletju ali, drugače povedano, na obdobje tako imenovanega »postmodernizma«. S stališča takšne perspektive je logično, da so avtorji Pojmovnika morali najobširneje in najnatančneje predstaviti tiste sicer že dolgo trdno etablirane pojave, ki pa si še vedno radi nadevajo mučeniško krono »subkulture«, in hkrati zanemariti njihove sodobne in novejše alternative. (Nekaterim izmed teh se je v knjigo kljub vsemu uspelo pretihotapiti: Muzej premoderne umetnosti je celo dobil svoje geslo, na raznih koncih in krajih pa so omenjeni tudi posamezni ustvarjalci, čeprav še zdaleč ne vsi, ki bi sodili v pravkar izdano delo.)
Ob tem pa je tudi zanimivo, da se »postmodernizem« kot nekakšen fantom sicer pojavlja v raznih tekstih Pojmovnika, posebnega gesla pa mu avtorji niso naklonili: očitno so začutili, da je njegovo zlato obdobje že minilo in da postaja triumfalistična plat označbe vedno bolj vprašljiva, kritično pa ga tudi niso smeli obravnavati, saj bi tako spodnesli vrsto skupin in posameznikov, ki so jih po zgledu Moderne galerije razglasili za ključne nosilce novejše slovenske umetnosti. Nekakšen nadomestek te problematike tako pomeni predvsem Novi podobi posvečeno geslo, v katero pa je nametanih toliko imen, da bi se mu precej bolje prilegal naslov »vse, kar so v osemdesetih letih na ta ali oni način naslikali takrat vsaj približno mlajši avtorji«.
Takšnih zbirnih gesel je še nekaj, vsa po vrsti pa dajejo vtis, da so avtorji najprej napisali vse, kar so resnično želeli napisati, potem pa so napisano pregledali in opazili, da so spustili vse preveč nedvomno pomembnih umetnikov, ki pa niso sodili v nobenega izmed njihovih kalupov. Takšne, tako mlajše kakor še zlasti starejše, so najraje stlačili v časovna gesla – tako je nastalo Kiparstvo osemdesetih let, pa Kiparstvo med socialističnim realizmom in konceptualizmom in Slikarstvo okoli leta 2000 – ali v gesla, ki se (podobno kakor Nova podoba) skrivajo za na videz bolj določnimi pridevniki. Tako so na primer umetniki, ki so se jim zdeli bolj čudni, še zlasti tisti, ki vsaj približno spominjajo na surrealizem, pristali v zavetju Fantastične umetnosti; one, ki so ključni del svojih opusov ustvarili po poznih štiridesetih letih prejšnjega stoletja, so avtomatično uvrstili v Eksistencialistično figuraliko, pa čeprav je takšna označba še vedno vprašljiva celo s stališča francoske umetnostne zgodovine, ki ima končno največ razlogov za njeno uveljavitev; najzanimivejšo označbo, formulirano po vzoru sovjetskega novoreka, pa so prihranili za »regionalista-modernista« Marjana Pogačnika in Vladimirja Makuca.
Kljub takšnim in drugačnim pripombam pa Pojmovnik ni neuporaben. Po eni strani je bogat vir podatkov, predvsem rojstnih in drugih letnic, ki bi jih sicer morali iskati po množici katalogov in zloženk. Še precej pomembnejši pa je in bo ostal kot vir, ki odlično priča o enem najbolj zmedenih trenutkov zgodovine slovenske likovne umetnosti in o zagatah, v katerih so se naši ustvarjalci znašli na začetku novega tisočletja.
Pogledi, maj 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
