Pulitzerja za roman ni, kresnik gotovo bo
Pulitzerjeve nagrade so pač zveneče; seveda je v ZDA še več pomembnih nagrad, morda tudi uglednejših (denimo nagrada National Book Critics Circle ali PEN/Faulknerjeva), ampak gre prav za to, da je pulitzer nekje vmes med nagrado kritikov (ki jim povprečni bralec morda tudi ne zaupa, da niso izbrali nečesa »zateženega za specialiste«) in med lestvicami prodaje ter priljubljenosti. Kajpak, v osnovi so pulitzerji novinarske nagrade, v idealnem svetu pa so novinarji tisti, ki skrbijo za nepristransko obveščenost.
Patchettova primerja pulitzerje s filmskimi oskarji: čeprav se je Pulitzerjeva žirija od leta 1917 kar desetkrat odločila, da nagrade ne podeli, pravi, da letos res ni manjkalo dobrih knjig. Resnici na ljubo je bila med njimi tudi njena State of Wonder (Stanje čudenja, dogaja se v amazonskem pragozdu), že finalistka za nagrado Wellcome Trust. Na ameriškem književnem trgu gre seveda za precej denarja, Patchettova pa je v domačem Nashvillu tudi solastnica knjigarne. Prizadeta je torej kar dvakrat: kot avtorica je bila spregledana, saj se ni uvrstila med tri finaliste, kot podjetnica pa tudi občuti, da v času objave rezultatov ni prišlo do običajnega povečanja zanimanja za nagrajeno knjigo. In potegne vzporednico z oskarji: ti ne obstajajo zato, da bi delili nagrade, pač pa delijo nagrade zato, da ustvarjajo zanimanje za filme, dajejo ljudem teme za pogovor – o filmih, igralcih, podelitvi, celo o režiserjih in zgodbah ali specialnih efektih, kar vse spodbuja gledanje filmov in obiske kinematografov.
Patchettova si privošči tudi družbene medije, saj napiše, da je sledenje zapleteni zgodbi za možgane precej večji zalogaj kot sporočilce s 140 znaki, ki jih z enako lahkoto tako požreš kot pozabiš. Branje leposlovja je pomembno, v času družbenih sprememb po vsem svetu, v ZDA pa tudi, še toliko bolj, saj zaradi domišljijskega poglabljanja v življenja drugih postajamo bolj sočutni. Našteje več potencialnih kandidatov, med katerimi je bil s svojim posthumno objavljenim romanom The Pale King (Bledi kralj) tudi David Foster Wallace (1962–2008). Patchettova opozori, da je bila to kajpak Wallaceova zadnja priložnost za nagrado in pripomni, da si bo ta komisija morala pripisati krivdo za to, da med Pulitzerjevimi nagrajenci nikoli ne bo imena tega velikana. Resnici na ljubo je bil tokrat finalist, s svojim glavnim delom, romanom Brezkončna burka (Infinite Jest, 1996), pa se leta 1996 ni uvrstil niti med finaliste. Bledega kralja Patchettova sicer razglasi za »mojstrovino«.
Preostala dva finalista sta bila še Train Dreams (Sanje o vlakih) Denisa Johnsona in Swamplandia (Močvarija) Karen Russell: za prvo besedilo Patchettova pravi, da »v njem ni niti stavka, ki ne bi bil do popolnosti izdelan, in da njegova klasično ameriška zgodba povsem ustreza Pulitzerjevi tradiciji«, Russellovo pa pohvali zaradi »izjemne, čudaške domiselnosti«.Omeni pa še enega pisatelja, ki ga imamo tudi v slovenskem prevodu in bi z nagrado postal prvi pisatelj, ki je pulitzerja prejel za romana, ki sta izšla drug za drugim: Jeffrey Eugenides je zmagal leta 2003 z Middlesexom (2002; slovenski prevod Irene Duša je iz 2004, dve leti prej so pri nas izšli še Deviški samomori – Virgin Suicides, 1993 – iste prevajalke), lani pa je izšel njegov zelo dobro sprejeti tretji roman The Marriage Plot (Poročna zarota; gre za klasično strukturo ženske literature, ki se srečno konča s poroko – v romanu se z ženskimi romani z začetka 19. stoletja ukvarja glavna junakinja). Gre za zgodbo treh bolj ali manj bližnjih znancev, dveh fantov in enega dekleta, ki se začne na univerzi Brown v zgodnjih osemdesetih, ko je tam študiral tudi Eugenides, eden med njimi pa ima kronično depresijo, kar so kritiki takoj povezali z že omenjenim Wallaceom (pisatelja sta bila dobra prijatelja), sicer dve leti mlajšim od Eugenidesa (1960), ki je več kot pol življenja trpel za depresijo. V tedniku The Economist so zapisali, da gre v Poročni zaroti za pravcati klinični prikaz te bolezni, pa tudi, da je seveda neizmerno težko napisati naslednji roman po tako izjemnem, kot je bil Middlesex (v istem stavku sta bila omenjena še romana Popravki in Svoboda Jonathana Franzna; Popravki so bili med Pulitzerjevimi finalisti leta 2002).
No, razburjenja zaradi nepodelitve nagrade pa v primeru domačega kresnika, Delove nagrade za najboljši roman preteklega let, ne gre pričakovati: konec maja bo razglašenih pet finalistov, 23. junija pa bo zmagovalec na Rožniku prižgal kres. Z gotovostjo lahko zapišemo le, da to ne bo Goran Vojnović, čeprav je njegov roman Jugoslavija, moja dežela izšel v lanskem letu – založba ga je namreč prijavila z letnico 2012, tako da bo v konkurenci šele prihodnje leto. Letošnja žirija (Miran Hladnik, Valentina Plahuta Simčič, Igor Bratož, Tina Vrščaj in Alojzija Zupan Sosič) pa so za zdaj izbrali deseterico. Po abecednem redu avtorjev gre takole: Cvetka Bevc, Potovci (Franc&Franc), Aleš Čar, O znosnosti (Študentska založba), Milan Dekleva, Svoboda belega gumba (Cankarjeva založba), Avgust Demšar, Hotel Abbazia (Sanje), Evald Flisar, To nisem jaz (Vodnikova družba), Zdenko Kodrič, Opoldne zaplešejo škornji (Študentska založba), Dušan Merc, Pedagoški triptih (Študentska založba), Andrej Skubic, Koliko si moja? (Študentska založba), Lucija Stepančič, V četrtek ob šestih (Študentska založba) in Irena Velikonja, Naj počiva v miru (Mladinska knjiga).
Pogledi, št. 8, 25. april 2012