Spomin, ki je sčasoma postal skoraj otipljiv
Miha Mazzini: Otroštvo. Avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah. Spremna beseda: Dijana Matković. Založba Goga, Novo mesto 2015, 235 str., 24,90 €
11. 11. 2015
Nekateri okostnjaki prebivajo v omarah, drugi, tisti, ki še niso odvrgli kože, se kot mumificirana trupla naselijo v spomin, iz katerega se nato napajajo sanje. Ali, če gre verjeti Mazziniju, trupla sedejo na zadnji sedež avtomobila, kjer čakajo, da jih potomci prepeljejo čez mejo, nasploh metaforo prehajanja med svetovi. Tu so, da nekaj sporočijo, kot novodobni duhovi pa se le redko pojavljajo v strašljivih opravah. Ko se Mazzinijev pripovedovalec prebudi, ga prešine: »Staro mamo moram odložiti, jo pustiti za seboj.« Kar sledi, je spust v Otroštvo.
Če postaja slovenski roman na eni strani občutljivejši na družbene premike, se po drugi strani avtorji zadnja leta vse pogosteje zatekajo vase. To nisem jaz (2011) Evalda Flisarja, Rezervat (2012) Suzane Tratnik, Usedline (2013) Toneta Peršaka ... Del, ki se deklarativno napajajo s spomini, ni malo, kar ni pravzaprav niti presenetljivo niti novo, še manj kontradiktorno v odnosu do literarnega angažmaja – pri tako izmuzljivi, lomljivi sedanjosti je iluzijo stabilnosti mogoče vzdrževati zgolj v sebi. Problem nastane, ko se dokončno poruši še ta, zadnja, krhka, a zanesljiva fasada. Otroštvo je zanimiv premik v smeri izražanja lastne negotovosti, simptomatični precep družbenih travm skozi osebno zgodbo. Delo prihaja tik po Mazzinijevem najbolj angažiranem romanu Izbrisana in izpostavlja ključni moment krušenja, le da tokrat ne več drugega, temveč lastnega. Je opisovanje prelamljajočega se jaza, ki se poskuša skozi zgodbeno obdelavo ponovno sestaviti. Krušenje se zgodi, ko se pripovedovalec Mazzini v predgovoru odloči, da se bo prek fikcije na novo vzpostavil tako, da bo odložil staro mamo, jo izvrgel iz sebe: »Svojo staro mamo bom iz trupla in čustev lastne izkušnje spremenil v zgodbo.«
Spomin je vedno fikcija
Deček na naslovni fotografiji je mali Miha Mazzini. Ni prvič, da avtor v svojih delih razstavlja osebni arhiv. S perspektive Otroštva se zdi večina Mazzinijevih dosedanjih del, predvsem Kralj ropotajočih duhov in Duhovi (natančneje zgodbi »Trenutek spočetja« in »Armade«) poskus približevanja sebi. V retrospektivi so pričujoči naslovi sumljivo pomenljivi – vse te evokacije duhov, za katere se izkaže, da so le manifestacija globoko potlačenih travm. Celo Trenutke spoznanja bi bilo mogoče reducirati na deterministično sporočilo, da je vsak otrok svojih staršev in produkt svojih prednikov (literatura pa plod zanikanja ali sledenja Cankarju, heh). »Spomniti se pomeni narediti zgodbo,« pravi Mazzini v Predgovoru Otroštva. Poskus lepljenja jaza je pravzaprav roman, ki bi se z izpostavljanjem avtobiografskega vira lahko nevarno nagnil v smeri avtoterapevtske pisave, vendar jo s priznavanjem nezmožnosti pomiritve s sabo sočasno tudi odpravlja. »Pisanje ni terapija, nikogar še ni ozdravilo. Lahko je le znak premikov, ki se napovedujejo, drobnih tresljajev magme, ki išče izhod.« (Mazzini v Predgovoru). S podnaslovom Avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah avtor odpravlja avtobiografskost in jo vpeljuje v avtofiktivnost, ki pomeni zavedanje nezmožnosti ubesedenja lastne biografije, nekakšno antiavtobiografijo, torej. Avtofikcija se ves čas zaveda jazove narativnosti, saj se oblikuje kot posledica pripovednega procesa. Izjava, ki uvaja tekst, tako ne more biti drugega kot: »Vse osebe, kraji in dogodki so izmišljeni ali pa literarno obdelani.« Pogled nase je mogoč le od daleč. Vse zgodbe, z izjemo Predgovora, »Srečnih družin, belih zob«, »Poroda« in »Prerokbe«, zadnjega teksta, ki ga je mogoče brati tudi kot epilog, so pisane v tretji osebi. Vsebina se tukaj pokriva z romaneskno strukturo: Predgovor, »Srečne družine, beli zobje« in »Porod« napovedujejo smer dogajanja, so raziskovanje, priprava na izvor travme. Napisane so v prvi osebi, ker jih podoživlja odrasli pripovedovalec, nato pa prestavljene v potujitveno tretjeosebno, naivno otroško perspektivo.
Preplet prebliskov
»Nočem in ne morem pisati romana. /.../ A prva leta življenja so le prebliski, podobe, prizori. Kratke zgodbe, torej. Kaj, če sestavim seznam teh prebliskov in jih ne povežem v roman, marveč okoli vsakega napletem zgodbo, pri čemer se ne oziram na utvaro ni bilo/je bilo/tako je bilo. Poblisk spomina kot izhodišče. In če grem po tej lestvi in okoli vsakega klina napletem zgodbo, mar ne dobim neke vrste romana?« Mejna pozicija avtofikcije se prezrcali v hibridno formo teksta. Avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah sestavlja sedemnajst »izmišljenih zgodb« in Predgovor, ki je pravzaprav na pol zgodbeno poglavje z naslovom »Spomniti se pomeni narediti zgodbo«. Nekatera besedila so že bila objavljena kot kratka proza v različnih publikacijah in antologijah, s tem pa predstavljena kot samostojne enote. Brez pripovednega okvira teksti niso zaživeli. Zgodba »Porod« je bila na primer vključena v Gogino antologijo Dogodek v mestu (2013), kjer ne le ni prišla do izraza, ampak je dejansko sodila med konceptualno (ne pa tudi izvedbeno) šibkejše prispevke. Razlog njene deplasiranosti je zdaj na dlani – bila je preprosto del druge zgodbe, tako kot »Modra je barva svobode«, »Čriček«, »Stala je tam, v svoji najboljši, rdeči obleki«, »Žalost zamrznjenih gora« in »Avro lancaster«, ki v okviru Otroštva prevzamejo povsem drugačen pomen.
»Motivacija in navdih za nastanek sta sčasoma pozabljena. Kar ostane, je dobra zgodba. In Otroštvo je predvsem to.«
»Vse si moramo izmisliti, da ujamemo resnico«
Glede na tematiko se zdi primerjava Otroštva s Kraljem ropotajočih duhov neizbežna. Povezavo v Predgovoru izpostavi kar avtor sam: »Če je roman Kralj ropotajočih duhov (2001) govoril o mami in meni, ko sem bil star dvanajst, bo tole, kar bo nastalo, če bo – vedno prisotna misel pri vsakem ustvarjanju –, o prvih petih letih življenja, ki sem jih preživel s staro mamo.« Mazzini ostaja v družinskem krogu, premik fokusa z matere na staro mamo oziroma nono pa za sabo potegne tudi spremembo tona. V Kralju je bila podoba matere na večnem robu živčnega zloma kljub patološkim izpadom karikirana, predstavljena kot cankarjanska parodija, ob kateri je versko blazna nona izpadla kot pretežno neškodljiva figura. V Otroštvu gre kratko malo za psihološko nasilje in čustveno izsiljevanje z obeh strani. Z likom none se uvid v materin značaj poglobi. Pri tem ni prostora za humor: ker je otroška perspektiva naivna, ne more vzpostaviti kritiške distance do tega, kar se dogaja. Zaznati je razkol, s katerim se spopada junak Kralja ropotajočih duhov: »Razpadam na dve osebi, prvo, ki ve, kaj bi morala govoriti in kaj storiti, da bo mama zadovoljna, in drugo, ki trmoglavi zase, zahteva odgovor in dejanje, s katerim bo zadovoljna ona – imenoval sem jo moja črna polovica.« Deček, protagonist, svojo črno polovico šele oblikuje; za zdaj jemlje vse zares. Ne zna se postaviti zase, želja, da bi ustregel zdaj mami zdaj noni ga spravlja v fizično nevzdržen položaj. Na stres ne more reagirati razumsko, zato se odzove psihosomatsko: »Življenjsko nevarne ukaze si otrok zapomni s telesom, ne z razumom.« V tem smislu gre tudi razumeti izbiro slikovnega materiala v knjigi. Poleg občasnih črno-belih fotografij v knjigi prevladujejo risbe, preslikane iz priročnika za igralce Edmunda Shaftesburyja Lessons in the art of acting iz leta 1889, ena za vsako zgodbo. Na prvi pogled delujejo razlagalno, grafično predstavljajo »sporočilo« zgodbe; po drugi strani pa razbremenjujejo dečkovo resnobnost. Igralec na risbi v telesni govorici izraža večinoma primarna, ploskovita čustvena stanja, kot so groza, krivda, sovraštvo v grozi, obramba, izziv, zavrnitev, poslušanje, ljubezen, trpljenje, duševna bolečina, brezup, odkritje, zapuščenost, moč, zmagoslavje, radost; s teatralnostjo poz, ki jih prevzema, izraža rahlo komično distanco do močnega otroškega čustvovanja. Mazzini izkoristi ambivalentni položaj tretjeosebnega, personalnega pripovedovalca: svet opisuje skozi otroške oči, ne da bi pozabil bralca z drobnimi signali opozoriti, da je vse skupaj – konec koncev tudi spomini – le iluzija.
»Spomini so lahko tudi lepljive pasti«
Naslov je mogoče res sumljivo obrabljen, obremenjen s tolstojanskimi, sarrautovskimi in drugimi referencami, zato pa ne bi mogel biti bolj primeren. Dilema med avtobiografijo in avtofikcijo se pojavlja predvsem takrat, ko lahko označevalec usmeri in predrugači recepcijo dela. Pri Otroštvu je takšno predalčkanje odveč. Kot v spremni besedi zapiše Dijana Matković: »Navsezadnje sploh ni pomembna sama avtobiografskost dela,« tako kot v resnici ni zares pomembna njena kratkoprozna ali romaneskna oblika. Matkovićeva citira Wildovo razvpito izjavo o moralnosti in nemoralnosti knjig, ki se zaključuje z besedami: »Knjiga je lahko zgolj dobro ali slabo napisana.« Motivacija in navdih za nastanek sta sčasoma pozabljena. Kar ostane, je dobra zgodba. In Otroštvo je predvsem to.
Pogledi, let. 6, št. 21, 11. november 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
