Srečanje pred zastorom umetnosti
Bolj kot poudarki so pomenljivi zamolki, odsotnost vseh tistih imen iz sveta umetnosti, ki je toliko očitnejša, kolikor bodejo v oči ponovitve, imenske postaje (Rabelaisu in Cervantesu vedno sledijo Kafka, Musil, Broch, Gombrowitz), ob katerih se redno ustavlja avtor, ko razlaga o razvoju in presežkih romanesknega žanra. Govoriti o drugih umetnikih pač pomeni govoriti o sebi, zato Kundera skrbno sestavlja preferenčne sezname tistih, ki ustrezajo njegovemu ustvarjalnemu in življenjskemu credu o izčrpanih možnostih, koncu romana in nepreklicnem zatonu umetnosti. »Zgodovina umetnosti je minljiva« (Zastor), zadnje veliko umetniško obdobje – »žlahtni modernizem« – se izteka, Schönberg in Stravinski sta »najbrž /…/ zadnja dediča celotne glasbene zgodovine« (Srečanje), saj živimo »v post-umetnostnem času, v svetu, iz katerega umetnost preprosto izginja, ker pač izginjajo potreba po umetnosti, občutljivost za umetnost in ljubezen do umetnosti« (Srečanje). Trditev se zdi prenagljena, apokaliptična ideja o koncu umetnosti pa je sestavni del njenega obstoja, ki jo spremlja nemara že od samih začetkov.
Kunderove »estetske sodbe« so »osebna stava«, ki kot pingpong žogica preskakuje od arogantne, vzvišene drže (»bistvo: to, kar lahko izpove samo umetnik in nihče drug kot umetnik«) do lucidne refleksije (razmišljanje o enoznačnem poenotenju slovanskih narodov v očeh zahoda ob primeru Jana Husa, ki bo »v svoji spalnici na onem svetu /…/ na veke vekov izdihoval enak slovanski zadah kot Ivan Grozni« v Zastoru); od shematične didaktične površinskosti (prav tako v Zastoru Kundera zgodovino umetnosti razume kot »štafetni tek, v katerem si različni narodi predajajo isto palico. Polifonija se je rodila na Francoskem, nadaljevala razvoj v Italiji, dosegla neverjetno prepletenost na Nizozemskem in z Bachovim opusom dočakala dopolnitev v Nemčiji; razmahu angleškega romana v osemnajstem stoletju sledi obdobje francoskega romana, temu ruskega pa skandinavskega in tako dalje in tako naprej.«) do interpretacijskih bravuroznosti (poskus reaktualizacije Anatola Francea in branje Malapartovih romanov v Srečanju); od leporečja (kaj naj bi bila »književnost kot čista literatura«?) do pesniško popisanih srečanj z intelektualci in umetniki. Kunderova pisava je zaznamovana z dvojnostjo, z »napetost[jo] med robatostjo in milino na kar najbolj zoženem prostoru«, pretkana z »dvopolno sintagmo« (J. Skrušný), ki se, poleg notranjih prehodov, kaže tudi v naslovih obeh zbirk. Če Zastor razdeljuje prostor na skriti in raz-kriti del, je Srečanje kot dejanje zmožno le, če sta v igri vsaj dve entiteti s skupnim presečiščem. S tega stališča ni naključje, da se Zastor ukvarja predvsem s poskusom prostorske razširitve sinhronega razvoja romana v »skritem« ali »prezrtem« delu Evrope, Srečanje pa je intimnejše soočenje z avtorjevimi »premišljevanji in spomini«, starimi temami in »starimi ljubeznimi«.
Kundera ni, niti ne želi biti teoretik, čeprav ga včasih zanese v nekakšna nedefinirana teoretiziranja o zgodovini, ki ni samo ena, temveč jih je več; »'običajna' zgodovina, zgodovina človeštva« je ločena od »zgodovine umetnosti«, oziroma kot pravi Kundera, »zgodovine vrednot«, toda kako bi lahko umetnost sama po sebi (ali sama iz sebe) producirala vrednote (in katere vrednote?), če bi se razločila od konteksta »'običajne' zgodovine«? Če je esej v svoji najboljši formi zares polje artikuliranega toka avtorjevih misli (ali, s Kunderovimi besedami, »ne ostaja znotraj lastne subjektivnosti, marveč se sooča z drugačnimi sodbami, si prizadeva za priznanje in teži k objektivnosti«), se včasih zdi, da avtorju, ki mu ne manjka zanosa in prepoznavne osebne note, zmanjka argumentov. Kundera odpira številna vprašanja in nakazuje na prav tako številne simptomatične pojave sodobnega časa (»črne liste« so le eden izmed mnogih), le redko pa se zanima za vzroke, ki so do tega stanja pripeljali. Nedorečenost je odlika pisateljevih interpretativnih branj, moteča pa postane tam, kjer se avtor spogleduje s političnim (definicija Srednje Evrope v Zastoru) ali teoretskim diskurzom. Čeprav sta »potrebni /…/ zares dokajšnja modrost in zrelost, preden doumemo, da je mnenje, ki ga zagovarjamo, le nam najbližja hipoteza, nujno nepopolna in najverjetneje zgolj prehodna, ki jo imajo lahko le največji topoglavci za gotovost ali resnico« (Srečanje), bi bil Kundera pri zagovoru mnenj vsaj včasih lahko konkretnejši.
Pogledi, 19. maj 2010