Svetovljanstvo z domoljubno poanto
France Bučar: Prelom, do katerega ni prišlo. Cankarjeva založba (zbirka Čas misli), Ljubljana 2015, 239 str., 24,94 €
26. 04. 2015
Že naslov najnovejše knjige prof. dr. Franceta Bučarja, enega najimenitnejših slovenskih mislecev, pravnika, (so)očeta naše samostojne države in ustave, prvega predsednika večstrankarske skupščine in strokovnjaka za sistemsko teorijo in javno upravo, nas miselno provocira, da bi ga razlagali svojeglavo.
Prelom lahko pomeni nekaj slabega, recimo prelom lobanje, ki se težko zaraste (torej je dobro, da se to ne zgodi), možen je prelom s preteklostjo, lahko gre za kraj ali prostor, kjer eno hipoma preide v drugo, pripeti se prelomni čas, ko določena doba preneha obstajati in se začne nova. Knjižno poimenovanje začini domiselna naslovnica modrostno plavega ozadja z vijoličastim odtenkom, na katerem je pravokotni koordinatni sistem s pomenljivo rdečo absciso in ordinato, ki zaradi debeline spominjata na prostozidarsko pravokotno ravnilo, in belim črtnim grafikonom v triglavski silhueti, ki nemara ponazarja padec gospodarske, etične, politične in državotvorne uspešnosti oziroma hudo znižan utrip in srčni zastoj naroda. Povrhu je sredi belega romba v levem spodnjem kotu podpisan Ivan Cankar, kar je resda logotip istoimenske založbe, a (ne)hote namiguje na marsikatero njegovo bridko izjavo, na primer tisto, ki jo je pred kratkim citiral Ivo Svetina, da smo Slovenci žal otroci tiste drhali, »ki je ostala na Slovenskem, ko so protestante pobili, jih izgnali ali pa so se sami podali v mrzli Pont«.
Pričujoče Bučarjevo humanistično razmišljanje nima klasičnega uvoda ali zaključka niti pojasnjevalne spremne besede, temveč nas takoj potisne in medias res ali kot je v svojem pogumnem slogu napisal že pred petintridesetimi leti v monografiji o upravljanju: »Spočetja in rojstva otroka ne moremo v stvarnem svetu razlagati s pravljicami o štorkljah.«
Prvo poglavje ali esej od skupno enaintridesetih začne s tezo, da je naša usoda odvisna od zadovoljive rešitve dveh temeljnih problemov: od zagotovitve potrebnih sredstev za fizični obstoj in prihodnji razvoj ter ustrezne rešitve sobivanja. Tržnokapitalistični sistem naj bi se izčrpal in še nima boljšega naslednika, hkrati pa poskušamo kompleksne družbene probleme reševati »brez ustrezne moči, ki se je kar razblinila v nič«. V Sloveniji je bil ob osamosvojitvi in oblikovanju lastne države najprimernejši čas, da bi preverili vzorce upravljanja družbe, vendar smo ostali v »stanju nedonošenosti, naša osamosvojitev pa je bila kot neke vrste prezgodnji porod«. Profesor Bučar utemeljeno trdi, da je bistvo naše krize etični zlom; številni problemi koreninijo globoko v preteklosti še pred prevlado komunizma, s katerim nikoli nismo zares obračunali (ne nazadnje nikdar nismo preživeli strnjenega obdobja treh generacij, ki je menda potrebno za ponotranjenje novih vrednot). Zadušili smo se v lastni duhovni praznini, ki je ni bilo mogoče zapolniti z neoliberalnimi puhlicami, kot sta denimo nesmiselnost nacionalnega interesa in zastarelost patriotizma, spisek pa je predlog za naštevanje, »saj tudi neumnosti ne moremo postaviti jasne meje«. Državnost smo dosegli le pravnoorganizacijsko, toda nismo se duhovno osvobodili, kar se kaže tudi v trajni in načrtni indoktrinaciji mladine z odporom proti domoljubju kot »zastareli miselni navlaki«. Vse več je indiferentnih ljudi, ki so zadovoljni z miselnostjo hlapcev, toda svet »se vendar spreminja in kliče po novih rešitvah«, kdor se ne bo znal prilagoditi, bo izginil. Morda bi lahko metaforično dejali, da nam človečanska ura bije dvanajst pred dvanajsto, ko je skrajni čas, da ukrepamo in se odločimo, ali nas čaka svetlo opoldne ali mračna polnoč.
Profesor Bučar piše o strahu in razumu, varnosti, strpnosti, preživetju v novih razmerah sodobnega kapitalizma, delu in tehnološkem razvoju, potrošništvu kot socialnopsihološkem problemu, novodobnem položaju sindikatov, politični odvisnosti, pravosodju kot dejavniku družbene integracije, novemu družbenem položaju in vrednotenju posameznika, krizi parlamentarizma in (ne)svobodi poslancev, politiki kot etičnem izzivu, absolutizmu in končnem cilju neoliberalizma, podržavljanju kot uvodu v totalitarizem, paradoksu socialne države, zaupanju med vlado in državljani, razvrednotenju ustvarjalnega dela in vrednotah kot dejavniku družbene povezanosti.
Zagotovitev fizične in pravne varnosti je najpomembnejša vloga države, sledi zaposlenost. Če politična oblast zmore za daljše obdobje zagotoviti mir, že vnaprej velja za uspešno, ustvarjanje malodušja izrednega stanja pa ostaja stalna grožnja za manipulacijo družbe. Ljudje smo vedno bolj soodvisni in vezani drug na drugega, pri čemer se spopadata enakost in drugačnost; ideal naj bi bila »združenost v različnosti«, simbioza patriotizma in kozmopolitizma, kar je geslo nesojene evropske ustave. Občutek pripadnosti ožji skupnosti se krepi s povečevanjem odvisnosti ohranitvene sposobnosti individuuma od sotovarišev. Žal kapitalistični libido dominandi podpihuje neenakost, ki izgublja svojo funkcionalnost, štejejo le oblast, last in slast, tekma je v celoti usmerjena v »imeti« namesto »biti«. Z vsakim novim nezaustavljivim napredkom tehnoznanosti se zmanjšuje potreba po zaposlitvi delovne sile, katere presežek razrešujemo tako, da vzbujamo hlepenje po novih proizvodih in storitvah in prodiramo na nova tržišča. Kot opozarja Michael Sandel, trgi brišejo moralne meje, denar je v podobi multinacionalnih korporacij vse bolj svetá vladar, igramo se rusko ruleto ničelne vsote, izmišljanje novih potreb in pretirano zadovoljevanje obstoječih pogosto vodi do telesnih in duševnih okvar. Ideologija potrošništva dokazuje, da je osebni uspeh še najmanj odvisen od delavnosti in marljivosti, marveč od številnih drugih dejavnikov, pomembneje se je zvijačno znajti kot pošteno delati.
Strinjam se z dr. Bučarjem, da je rešitev mogoča le ob drugačni družbeni ureditvi zunaj sedanjega kapitalizma, vendar odgovora, »kakšna naj bi bila, ne vemo«, razen tega, da to zagotovo ni realsocializem. Predpogoj za nekaj novega je relativno zdravo obstoječe stanje; Slovenija bo resnično evropska država šele takrat, »ko bo s svojimi strokovnjaki sodelovala kjerkoli v Evropi«. Živeti po evropsko mora postati bistvena sestavina lastne gospodarske politike, sicer »za nas v Evropi ni prostora«.
Šibijo se avtoritete, človek je vse bolj emancipiran, toda nezadostno skromen, da ga dodatna spoznanja ne bi pokvarila. Njegov gon po podrejanju in gospodovanju je tako močan, da vodi celo do nerazumnega samouničenja. Pretrgano je zaupanje med državo in državljanom, vladajo nam različne mafije, preveč je politikantstva in političnega plenjenja, na podlagi porozne zakonodaje se ustvarja »vzdušje potapljajoče se ladje: reši se, kdor se more«. Zato Bučar vztraja, da se mora »dosledno in brez najmanjšega popuščanja uveljavljati pravni red ob vsaki priložnosti in v vseh okoliščinah«, kajti popolno spoštovanje vladavine prava »ni znak pravne zadrtosti, temveč pravne kulture«. Pravosodje potrebuje osebnosti namesto tehnokratov, pravnih tehnikov ali celo »pravnih invalidov«. Parlament je v krizi tudi zaradi mogočnosti političnih strank, ki krnijo svobodo poslancev. Družba se lahko ozdravi (j)etičnega razkroja, če verjame v »arhaične« vrednote, v svetovni etos, v absolutno dobro in zlo, brez relativizacije, kvečjemu s previdnim prilagajanjem novim potrebam.
Med ljudstvo in politike se vse bolj vrivajo politične stranke, lobisti (kapital) in odvisni mediji. Ker je tudi profesor Bučar večkrat opozoril na pasti strankokracije alias partitokracije, bi bilo nadvse dobrodošlo, da bi v naslednji knjigi tem požrešnim »posrednikom« namenil vso pozornost in nam predstavil ideje o alternativnem upravljanju države. Neodvisni državljani lahko že po veljavni zakonodaji zberejo predpisano število podpisov in kandidirajo na lokalnih, nacionalnih, evropskih ali predsedniški volitvah, vendar takoj trčijo ob (protiustavno!) oviro, da morajo biti podpisi overjeni pri upravnemu organu, namesto da bi država (če se ima za pravno) dokazovala morebitno ponarejenost. Tudi to je bržkone razlog, da se domala sleherna uspešnejša civilna iniciativa prej ali slej preoblikuje v politično stranko, ki z rojstvom zaživi samostojno življenje, sklene koalicijske zaveze z drugimi tovrstnimi tvorbami in po potrebi odstrani moteče in preveč samosvoje roditelje. Partijska izkaznica še nikoli ni bila tako aktualna.
Prav tako bi dr. Bučar kot dolgoletni pedagog lahko nadgradil izročilo legendarnega Franca Pedička, da mora biti sodobna paidea vzgoja v najširšem pomenu besede, od zibelke do odhoda v onstranstvo, najprej pa funkcija človeka z namenom učlovečevanja, da je zatem lahko funkcija družine, družbe, države, ideologije, gospodarstva in politike. »To, kako se danes obnaša univerza,« se je Bučar gromko odzval na nekatere mastne profesorske honorarje, »je škandal nad škandali, to je čisto navadna barabija!« Drži, kaj pa (ne)krepostne družine, vrtci, osnovne in srednje šole ter vsi delodajalci, ki naj bi skrbeli za vseživljenjsko učenje?
Letos praznujemo petindvajsetletnico prvih večstrankarskih volitev; mar bomo čez četrt stoletja le še onemoglo jadikovali?
Pogledi, let. 6, št. 8, 22. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
