Združene države Evrope?
Foto: Ljubo Vukelič
02. 10. 2012
Evropska unija ni topilni lonec, temveč kuhinja raznolikih posod, v katerih vrejo bolj ali manj okusne kulture, začinjene z anglosaško in kontinentalno pravno tradicijo ter triindvajsetimi uradnimi jeziki, ki jim bomo kmalu dodali še hrvaškega.
Ob rojstvu so vsi ljudje enaki in vsem je stvarnik podaril nekatere neodtujljive pravice, zlasti do življenja, svobode in sreče. Zaradi njihovega zagotavljanja ljudstvo izbere vlado, ki črpa pooblastila iz volilne volje. Kadar postane izvoljena oblast destruktivna za uresničitev zaželenih ciljev, jo lahko ljudje zamenjajo, ukinejo in vzpostavijo novo, ki se jim zdi najprimernejša za zagotovitev Safety and Happiness.
Tako približno je zapisano v Deklaraciji o neodvisnosti, ki jo je 4. julija 1776 onkraj Atlantika podpisalo trinajst britanskih kolonij. Toda kljub naprednosti Evrope smo se ameriškega združevalnega navdušenja nalezli šele po prvi svetovni vojni, začenši s panevropskim gibanjem, čigar prvi kongres se je dogodil v začetku oktobra 1926 na Dunaju, kamor je prišla tudi močna slovenska delegacija pod vodstvom Antona Korošca. Za očeta Panevrope velja grof Coudenhove-Kalergi, ki je z zamislijo o vseevropskem povezovanju navdušil britanskega premiera Winstona Churchilla in druge vplivne politike, ki so razmišljali o usodi stare celine po končani planetarni moriji. Simbolični začetek premišljenega evropskega koketiranja pomeni predlog francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana za oblikovanje skupnega trga v industriji premoga in jekla, ki ga je maja 1950 predstavil na podlagi zamisli svojega svetovalca in mirovnika Jeana Monneta.
Evropsko jeklo se je kalilo v plavžu, ki so ga sprva kurili s premogom, nato pa z uranom in prostim pretokom blaga, storitev, dela in kapitala. Sprožilna poanta je bila zlasti v povezavi francoske in nemške industrije, ki je bila ključna za vojaško moč, in sicer v okviru naddržavne organizacije, v katero bi se vključile tudi preostale evropske države. S prenosom odločanja na skupni organ je bilo posredno onemogočeno enostransko upravljanje in zlorabljanje pomembnih surovin, kar je v preteklosti počela Hitlerjeva Nemčija. Evropska unija se je uradno »rodila« leto dni pozneje (čeravno še ne s tem imenom), ko so Belgija, Zvezna republika Nemčija, Francija, Italija, Luksemburg in Nizozemska v Parizu podpisale Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo, ki je veljala natanko petdeset let. Pogodba naj bi zagotovila racionalno delitev dobrin in preskrbo trga, reguliranje cen, izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev, urejanje trgovanja in investicij ter strukturalno prilagajanje evropske industrije spremenjenim svetovnim evropskim razmeram. Zvrstili so še drugi sporazumi o jedrski energiji, občem gospodarskem, pravosodnem, policijskem in zunanjepolitičnem sodelovanju, o skupnih organih skupnosti, monetarni politiki in novih podlagah za širitev unije. Primarno pravo je bilo leta 2004 konsolidirano in nadgrajeno z nesojeno Pogodbo o ustavi za Evropo, ki je zaradi Francije in Nizozemske klavrno propadla, bržkone zaradi strahu, da bi se nacionalni interesi utopili v morebitnih Združenih državah Evrope (ZDE), kjer bi bile razvitejše in večje države še močnejše in prevladujoče.
Evropska »ustava« je povezovala dolgoročna pričakovanja z evropsko realnostjo, izhajala je iz doseženega za prihodnost. Navdahnjena je bila s kulturno, versko in humanistično evropsko dediščino, iz katere so se razvile univerzalne vrednote nedotakljivosti in neodtujljivosti človekovih pravic, svobode, demokracije, enakosti in pravne države, o čemer je pričala tudi listina temeljnih pravic kot sestavni del ustavne pogodbe. Države so jo blagoslovile v veri – tako preambula –, »da namerava Evropa, ponovno združena po bridkih izkušnjah, napredovati po poti civilizacije, napredka in blaginje v dobro vseh svojih prebivalcev, tudi najšibkejših in najbolj prikrajšanih, da želi ostati celina, odprta za kulturo, znanje in družbeni napredek, in da želi poglobiti demokratičnost in preglednost njenega javnega življenja ter si prizadevati za mir, pravico in solidarnost v svetu«. Evropski narodi bi morali biti ponosni na svojo nacionalno identiteto in zgodovino, vendar naj bi bili odločeni preseči starodavne delitve in v vedno tesnejši povezanosti oblikovati skupno usodo, kajti Evropa jim, »združena v raznolikosti«, nudi najboljšo možnost, »da ob spoštovanju pravic posameznika in ob zavedanju svoje odgovornosti do prihodnjih generacij in do Zemlje, nadaljujejo ta smeli podvig ustvarjanja območja človeškega upanja«.
Kaj se lahko naučimo iz ustavnega poloma? Kozmetično gledano je bila za začetek moteča kompleksnost in kompliciranost predpisa, čeprav nadomestek v obliki Lizbonske pogodbe ni dosti boljši. Obsežno besedilo je bilo utelešeno v 448 členih, 36 protokolih, dveh prilogah in sklepni listini. Nič kaj enostavno branje niti za pravnike, kaj šele za človeka, ki ni vešč pravniškega evrožargona, čeravno je bilo za poznavalce vsaj nekaj bolj ali manj nesporno: primarno pravo EU bi bilo z ustavo bolj pregledno, ker so dotedanje pogodbe z vsemi spremembami in dopolnitvami spominjale na zamotano pajkovo mrežo, v katero se je marsikdo ujel ali se v njej popolnoma izgubil. Po francosko-nizozemski zavrnitvi je bilo na voljo kar nekaj pravnih možnosti, o katerih so razglabljali številni pravni teoretiki. Evropski svet bi lahko denimo na diplomatski način prepričal skeptični članici, da pokusita »osvestiti« svoja naroda v koristnost ustave in ponovno izvedeta referendum, ali pa bi ju zadovoljil s prenovo ustavne pogodbe, kar bi seveda morale potrditi tudi ostale članice. Če to ne bi uspelo, bi lahko Francija in Nizozemska s protokoli zahtevali določeno izjemo, ugodnosti in podobno (klavzule opt-out in opt-in), s čimer bi se takisto morale strinjati druge države, potem pa bi po določenem času ponovno organizirali referendum. Tretja možnost bi bila, da bi se Evropski svet odločil, da pogodba sicer ne velja, vendar bi bilo mogoče s soglasjem vseh članic nadgraditi primarno evropsko zakonodajo z nekaterimi pravnimi načeli in rešitvami iz ustavne pogodbe (na primer z dogovorom o uporabi poglavja o temeljnih pravicah ali dogovorom o okrepitvi vloge nacionalnih parlamentov, z okrepljenim sodelovanjem itn.). Nezadovoljna država članica bi se lahko odločila za izstop iz EU v skladu z mednarodnim pravom ali pa bi to storila kar skupina držav zaradi bistveno spremenjenih okoliščin, morda celo z namenom, da ustanovi novo zvezo, kar je sicer skorajda nemogoče. In končno, vsaj na papirju je obstajala možnost, da bi evropska ustava na podlagi mednarodnega prava veljala le v tistih državah, ki bi jo ratificirale, glede pravnih razmerij z drugimi članicami pa bi se uporabljale dosedanje pogodbe. Tedaj bi morali korenito spremeniti institucionalni okvir bodisi v sami ustavi ali pa v obstoječih pogodbah.
Kot je znano, so se države odločile za kompromisni poseg v dve ključni pogodbi z zavajajočim lizbonskim imenom, ki upošteva večino ustavnih predlogov, vendar na bolj zadržan in manj očiten način. Potem je globalna gospodarska kriza dodobra pretresla tudi staro celino, kar je nedavno spodbudilo Joséja Manuela Barrosa, predsednika evropske komisije, da je pogumno izrekel te zgodovinske besede:
»Evropa potrebuje novo usmeritev, Evropa potrebuje nov način razmišljanja,« naj nas ne bo strah besed, da se bomo morali »premakniti k federaciji nacionalnih držav«.
Utopija, nuja ali logično nadaljevanje evropskega povezovanja?
Tesnejša državnost bi najbrž okrepila ekonomsko, monetarno in politično unijo ter omogočila boljši nadzor nad bankami, zavarovalnicami in drugimi finančnimi organizacijami, vključno s kapitalskimi transakcijami. Združene države Evrope bi z oboroženimi silami uravnotežile svetovno tehtnico moči, na katero zavojevalno pritiskajo Kitajska, Rusija, obe Ameriki in Japonska; učinkovitejše bi se borile zoper mednarodni terorizem in zlovešče mafije; trajnostni razvoj bi se morebiti premaknil z mrtve točke navideznega varovanja okolja in atmosfere k izboljševanju kakovosti; zunanja politika bi bila prepričljivejša in odločnejša; razcvetelo naj bi se brezmejno poslovanje, pa multikulturnost, izobraževanje in mobilnost.
Žal bi zvezna država še povečala gigantski birokratski aparat, ki je že zdaj strašljivo močan in pregrešno drag, kot kak neukročeni velikan v kraljevih oblačilih pred množico ponižnih palčkov. Evropska unija ni topilni lonec, temveč kuhinja raznolikih posod, v katerih vrejo bolj ali manj okusne kulture, začinjene z anglosaško in kontinentalno pravno tradicijo ter triindvajsetimi uradnimi jeziki, ki jim bomo kmalu dodali še hrvaškega. Klavrne izkušnje iz rajnke Jugoslavije nas opominjajo na grožnjo, da bi majcen slovenski lonček usahnil v velikanskem koritu, česar za nobeno ceno ne smemo dopustiti.
Povrnimo se k Deklaraciji o neodvisnosti, ki poudarja SREČO kot bistvo organiziranega sobivanja v državi. Harvardski profesor Tal Ben-Shahar jo je definiral kot »splošno občutenje ugodja in smisla«, oblastniki pa raje govorijo o blaginji, o dobrem življenju, sumak kawsay po južnoameriško, o pravni in socialni državi, kar bi moralo biti duhovno gibalo nastajajočih ZDE. Ker je človek družbeno bitje, za srečo potrebuje tovariše, toda vprašanje je, v kakšnem obsegu. Če bo evropska zvezna združba boljša, prijaznejša za najmanj dve tretjini vseh ljudi, potem sem vsekakor za, zgradimo jo, drugače pa raje počakajmo, kajti neuspelega poskusa si ne moremo več privoščiti.
»Zaposlen z obnovo sveta je človek pozabil obnoviti sebe,« je modroval Andrej Platonov, jaz pa dodajam, da bi morali v vse ustave tega sveta raje zapisati zlato pravilo o sočutnosti, vzajemnosti in solidarnosti, kakor neko fiskalno formulo, o kateri celo mnogi slovenski ministri do nedavnega niso imeli pojma, kaj sploh pomeni. Predpogoj za brezmejnost je izničenje lastne omejenosti.
_
Dr. Marko Pavliha je pravnik in redni profesor Univerze v Ljubljani. Bil je tudi minister za promet (2004) in v letih 2004–2008 podpredsednik Državnega zbora Republike Slovenije.
Pogledi, št. 18, 26. september 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
