O etični triadi
Borut Ošlaj: Človek, svet in etos. Znanstvena založba Filozofske fakultete, Ljubljana 2015, 203 str., 19,90 €
15. 09. 2015
Čeravno se zdi, da je v lokalnih in globalnih logih zaradi svojih provokativnih pisanj in retorične pompoznosti daleč najbolj popularen filozof Slavoj Žižek, še zdaleč ni osamljen. V domovini imamo kar nekaj profesionalnih »ljubiteljev modrosti«, katerih prodorni glas kljub sramežljivi zadržanosti seže v deveto vas in katerokoli metropolo.
Eden od njih je gotovo dr. Borut Ošlaj, profesor na Oddelku za filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, vodja katedre za Ontologijo in filozofsko sistematiko in vrhunski strokovnjak za etiko in njene sodobne probleme, za razmerja med religijo in svetovnim etosom, človeka in simbolne forme, etiko narave in filozofsko antropologijo. Kot dobitnik prestižne Humboldtove štipendije je gostoval v Berlinu na Freie Universität, predaval pa je tudi na nekaterih uglednih poletnih šolah v tujini. Je član mednarodnih filozofskih društev, predsednik izdajateljskega sveta revije Anthropos, soustanovitelj gibanja Svetovni etos Slovenija in avtor številnih monografij ter znanstvenih člankov.
Pričujoča knjiga je zbirka antropološko-etičnih in družbenokritičnih študij, v katerih se holistično povezujeta dva, doslej praviloma neodvisna načina filozofskega mišljenja: spoznavno-analitični in praktično-angažirani. Kot uvodoma pojasni avtor, je vsaka študija nastajala zase, »zato med seboj niso neposredno povezane v enotno teksturo«, je pa njihov vrstni red premišljen. Prva tri poglavja obravnavajo nekatera temeljna antropološka in ontološka vprašanja razumevanja človeka kot simbolnega in filozofskega bitja ter družbe, v kateri se osmišlja. V četrtem in petem poglavju se Ošlaj ukvarja z etičnimi problemi, politiko in pravom, zadnja tri poglavja pa se z različnih perspektiv posvečajo svetovnemu etosu.
Naslovni pojmi človek, svet in etos namigujejo na metafizično triado (človek, svet, Bog), ki jo pisec preimenuje v etično, Boga pa zamenja z etosom. Pri tem išče in ponuja odgovore na vprašanja, kaj pomeni etos na izpraznjenem mestu Boga in kaj človek »na mestu posmrtnih ostankov svoje tradicionalno razumljene avtonomne subjektivitete«, o kakšnem pojmu sveta govorimo itn. Njegova razmišljanja so vtkana v sveže dojemanje filozofije, kajti »so del osnutka postsekularne in praktično naravnane filozofije, ki mora, če naj preseže akademsko samozadostnost in posledično neizraznost, pogumno vstopiti v javni prostor ter v njem z močjo racionalnega argumenta in etične dovzetnosti v odprtem in odgovornem dialogu sooblikovati družbo miru in pravičnosti«. Postsekularna filozofija je oblika kritične misli, ki se trudi prepričljivo in argumentirano pokazati, da mora filozofija dandanes še bolj kot kadarkoli poprej v družbi igrati konstruktivno in konstitutivno vlogo, da je dolžna kritično iskati metode in poti do »etičnega razsvetljenstva«.
Ošlajeva knjiga je odločni poziv »za vse racionalne in čuteče ljudi, da vprežejo svoj um, čustva in čutila«, da bi svet preoblikovali v boljše, pravičnejše in prijaznejše okolje, na kar je recimo opozarjal že Karl Marx, rekoč, da so filozofi svet le različno razlagali, gre pa za to, da ga spremenimo. O tem mnogo pozneje posrečeno pišeta britansko-ameriški akademik Lou Marinoff v knjigi Raje Platona kot pomirjevala! (Mladinska knjiga, 2011) in Jules Evans v uspešnici Philosophy for Life and Other Dangerous Situations (Rider Books, 2012). Oba dokazujeta terapevtske in vzgojne učinke filozofije od antike do 21. stoletja, ki bo moralo biti (bolj) duhovno, drugače ga po najbolj črnih napovedih preprosto ne bo več …
»Ošlajeva knjiga je odločni poziv »za vse racionalne in čuteče ljudi, da vprežejo svoj um, čustva in čutila«, da bi svet preoblikovali v boljše, pravičnejše in prijaznejše okolje.«
Kot pravnika z minulim petletnim stažem v politiki so me zanimale predvsem piščeve teze o morali, politiki in pravni državi, četudi sva se o tem večkrat živahno pogovarjala in domala v vsem strinjala. Ošlaj začne z analizo antičnega ideala komplementarnosti morale in politike ter zaključi z optimizmom in upanjem, da ta ideal zlasti v današnjih časih ne bi smel biti neuresničljiv. Njegov jezik ni niti malo dolgočasen; pogosto je literarno sočen in prepreden z metaforami, na primer glede odnosa med moralo in politiko, ki ga primerja z »nemogočim sestrskim razmerjem, z odnosom dveh na smrt skreganih sestra: starejše in preudarne morale ter mlajše in lahkomiselne politike«. Toda za desert bi prijalo še avtorjevo mnenje o razlogih, zakaj je politika »kurba«, zakaj se z njo ne ukvarja več poštenih, visoko moralnih in strokovno podkovanih ljudi in kako se lahko naša družbena Cukrarna ozdravi razkrojevalne (j)etičnosti.
Če primaknem osebno noto, sem vse bolj prepričan, da tiči izvirni greh v strankokraciji, ki so jo ostro kritizirali številni intelektualci in celo politiki, denimo Anton Korošec, Gorazd Kušej, Jože Jeraj, Edvard Kocbek, France Bučar, Blaž Mrva in Anton Trstenjak. Slednji je celo zapisal, da politična stranka »človeka navda s sovraštvom, z zakrknjenimi strastmi, kakor hitro ga enostransko zasvoji«, zato je strankarska zasvojenost »hujša od vsake opijanjenosti z mamili, najsi bo to alkohol ali hašiš«. Med izvoljene politike in ljudstvo so se s skoraj neprebojnimi pregradami vrinile politične stranke kot samosvoji, vzvišeni politični organizmi, pa lobisti oziroma kapital in še mediji, kar povzroča resno šumenje v komunikaciji in zamegljevanju bistva, kdo naj služi komu, kako in zakaj. Carne Ross piše o revoluciji brez vodje oziroma kako bodo navadni ljudje prevzeli oblast in spremenili moderno politiko, da bo spet ukrojena po meri ljudi (The Leaderless Revolution: How Ordinary People Will Take Power and Change Politics in the 21st Century, Simon & Schuster, 2011). Nujno potrebujemo nov politični sistem, ki ga bomo zgradili od spodaj navzgor, v krajevnih skupnostih, družinskih podjetjih, poslovnih partnerstvih, zadrugah in vzajemnih finančnih družbah. Strinjam se z Ošlajem, da ima pri tem odločilno vlogo civilna družba, ki je soodgovorna za klavrno vsesplošno stanje, zato bi morala poskrbeti zlasti za obuditev vzgoje oziroma celostnega oblikovanja osebnosti, kar je žal izparelo iz večine domnevno pedagoških institucij.
V okviru razglabljanja o pravni državi oziroma vladavini prava za moj okus manjka ščepec pravnih začimb slovenskih avtoritet, kot so denimo Leonid Pitamic, France Bučar, Marijan Pavčnik, Albin Igličar, Boštjan M. Zupančič, Franci Grad, Igor Kaučič in Miro Cerar. Pitamic je pred skoraj stotimi leti botroval legendarni naravnopravni misli, ki bi morala biti vrednotna mantra slehernemu juristu, poslancu, učitelju in navsezadnje komurkoli, ki želi dobro: »Ne bomo ustvarjali, ne bomo delili in ne bomo našli pravice, če ni pravičnosti v nas.« Ker letos mineva 800 let od rojstva zametkov vladavine prava v podobi Velike listine svoboščin, takisto toplo priporočam drobno knjižico z mogočno vsebino, poimenovano Vladavina prava: vodnik za politike (GV Založba, 2013), ki sta jo pripravila Inštitut Raoula Wallenberga za človekove pravice in humanitarno pravo pri Univerzi v Lundu in Haaški inštitut za internacionalizacijo prava, iz angleščine pa jo je prevedel naš bivši predsednik Danilo Türk. Če povzamemo bistvo, so trije konstitutivni elementi vladavine prava zakonitost, demokracija in človekove pravice. Ošlajev dragocen prispevek se kaže zlasti v lucidni obravnavi problematike spoštovanja pravnega reda, moralnosti, odtujenosti in abstraktnosti pravnega sistema, zahteve po depolitizaciji v primeru Slovenije in svetovnega nazora kot specifične forme kolektivnega moralnega subjekta.
»To, kar pravni sistem sleherne demokratične družbe nujno potrebuje, če naj optimalno služi svojemu osnovnemu namenu celovitega in doslednega zagotavljanja reda in pravičnosti v družbi,« pravi dr. Ošlaj, »je vpetost v elementarni skupni etos, ki bo zmožen onstran tradicionalnih političnih, religioznih in ožjih moralnih delitev živo nagovarjati posameznike in sooblikovati njihova temeljna vrednotna prepričanja.«
Profesor Ošlaj je še posebej poklican za analizo, poučevanje in udejanjanje svetovnega etosa kot praetosa elementarne humanosti. Projektno ga je zasnoval znameniti Hans Küng na temeljnih prvinskih življenjskih pravilih, kot so človečnost, vzajemnost (zlato pravilo), nenasilje, pravičnost, resnicoljubnost in partnerstvo obeh spolov. Svetovni etos je identičen dalajlamovi sekularni etiki, oba nauka pa imata solidno znanstveno podlago, kar dokazuje socialni in moralni psiholog Jonathan Haidt. Naj mi bo dovoljena dobrohotna pripomba, da je dr. Ošlaj pri sklicevanju na literaturo s tega področja pretirano skromen, saj (ne)hote zamolči dve interdisciplinarni deli, pri katerih je sodeloval kot sourednik, soavtor in aktivni soorganizator odmevnih posvetov v Cankarjevem domu (Svetovni etos: globalno in lokalno in Svetovni etos in celostna pedagogika), ki nista nevidna ali zanemarljiva kamenčka v pisanem mozaiku slovenske humanistike.
Za epilog kratkega prikaza Ošlajeve sijajne knjige so bržkone primerne prav njegove besede, s katerimi je opredelil glavni cilj in smisel etične triade: »Misliti človeka, svet in etos tako, da bi smeli ponovno upravičeno upati, da bi prva dva tudi praktično postajala to, kar zadnji, etos, obeta.«
Pogledi, let. 6, št. 17, 9. september 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
