Ta svet je treba nekako preživeti – kakorkoli že
Kmalu po izidu Gverilcev (2004) je Polona Glavan v intervjuju za Delo dejala, da jo mika »družbeni roman«. Deset let pozneje se zdi, da je avtorica uresničila svoj namen. Kakorkoli prinaša pravo sporočilo ob pravem času, ali kot bi rekla Mina, ena izmed »nastopajočih«: delo je »na pravem mestu ob pravem cajtu«. Ta »pravočasnost« ni le obsesija stranskih in glavnih oseb, večinoma najstnikov oz. študentov, temveč replika na trenutno dogajanje in vpisovanje v širši družbeni in kulturni kontekst.
Če se je še pred kratkim zdelo, da je Sodba v imenu ljudstva (2012) Toma Podstenška osamljen odziv na proteste, prekarno delo in naraščajočo krizo, se je v zadnjem času domača literarna scena izkazala za izredno angažirano. Poleti je veliko pozornosti pritegnila Izbrisana Mihe Mazzinija, ki se osredotoča na intimno doživljanje izbrisa protagonistke neposredno po razglasitvi zakona leta 1992. Sebastijan Pregelj je v romanu Pod srečno zvezdo o socialni problematiki spregovoril tako, da je probleme alegorično prestavil čez mejo, v sosednji Trst, kar pa še ne pomeni, da jih ne moremo srečati tudi na tej strani (mantra, da »tujcem ne gre zaupati«, meje preskakuje in utrjuje). Manj melodramatične in bolj neposredne – morda zato, ker so napisane na podlagi lastne priseljenske izkušnje – so Dvoživke, ki umirajo dvakrat Zorana Kneževića. Knežević je eden redkih, morda celo edini, ki med vrsticami opozori na dejstvo, da je nacionalna pripadnost samo eden od gradnikov posameznikove identitete.
V lovu za identiteto
Prav te identitetne raznolikosti se v Kakorkoli loti Polona Glavan. Roman je sestavljen iz dveh vzporednih zgodb, za kateri se najprej zdi, da nimata nič skupnega, še več, da bi lahko izšli v ločenih izdajah. Protagonistka prve zgodbe, sedemnajstletna Lili, lepega dne ugotovi, da je noseča, tako nekako kot Juno, in po nekaj uvodnih taktih pripoved res zakoraka v smer filma. Medtem Alja, protagonistka druge zgodbe, obnavlja štimungo avtoričinega romanesknega prvenca Noči v Evropi (2001): na potovanju po Irski je našla ljubezen svojega življenja, Davida, s katerim vzdržuje zvezo na daljavo in h kateremu se želi čim prej vrniti.
Poglavja se izmenjujejo, vsako od njih ima v naslovu ime ene od junakinj, toda to je le vljudnostna gesta avtorice, saj sta protagonistki zlahka prepoznavni po tonu. Lili in Alja namreč ne bi mogli biti bolj različni. Obe ubesedujeta svet v prvi osebi, vsako pa zaznamuje zgolj in samo njej lasten diskurz. V Lili prepoznamo inteligentno, pasivno in razvajeno najstnico brez posebnih ambicij; njeno življenje se vrti okrog Marsa, njenega dvajsetletnega fanta, s katerim je zanosila. Podobno Alja ves prosti čas vlaga v obnavljanje spominov na Irsko, Davida in iskanje novih in novih del, da bi zaslužila dovolj za ponovno potovanje. Alja ima več posluha za okolje, toda preveč je zaljubljena, da bi bila nanj pozorna. Do tu nekje se zdi roman bolj kot ne primerjava dveh ljubezenskih odnosov; a kmalu se začneta zgodbi stikati v povsem drug(ačn)ih točkah.
Razširitev področja boja
Sprva se zgodbi najdeta v niansah, v malih razlikah, ki potrjujejo bližino, v navidezno malomarno omenjenem kraju ali dogodku ter mimogrede navedenem imenu, najočitneje pa v diametralno nasprotnem odnosu do drugega. Ta se kaže v Marsovem vedno bolj odkritem preziranju »čefurjev« ter v Aljini skrbi za nadarjenega, a revnega Senada, seveda otroka priseljencev. Ko se že zdi, da je jasno, kam pes taco moli s tovrstnim vzporejanjem, se zadeve poglobijo in področje boja se razširi. Medtem ko se Marsovo sovraštvo poglablja in širi na Lili, se Alja odloči, da si želi vidnih sprememb – ne le zase, temveč za vse: »Najbolj nevarni so pa tisti, ki ne naredijo nič. Tista tiha večina, ki gleda stran in se dela, da to ni njihova stvar, vsi tisti dobri ljudje, ki čuvajo svoje dobre vrtičke in delajo dobre ograje, da se potem zdi, da so problemi drugih nekje daleč. Tisti, ki predalčkajo ljudi v prekleti dobri veri, zato da imajo dober izgovor, da ne naredijo nič. Vsi tisti ljudje dobrih namenov in nikakršnih dejanj. Vsi ti tisoči in stotisoči in milijoni, ki si govorijo, da itak ne morejo nič. Kot da niso tisoči in stotisoči in milijoni. Kot da niso prekleta večina.«
Na tem mestu vstopi v roman tisti angažma, o katerem sem govorila na začetku, ta družbena občutljivost, ki po eni strani preseneti s svojo silovitostjo, po drugi strani pa je bila vendarle pričakovana, ker napovedana. S tem ko je avtorica bralca spustila v notranji svet obeh junakinj ter ga dodobra seznanila z njunima značajema, je pravzaprav tlakovala prehod iz intimne sfere v družbeno.
Trenutka, ko »osebno postane politično«, se je Polona Glavan dotaknila že v kratki zgodbi Nenavadna identiteta Nine Biz Gverilcev, a predvsem zato, da je držo ironizirala. Je pa zato povsem mimogrede v zgodbo Tristo milijonov metrov na sekundo umestila s strukturnega vidika pogrešljiv pogovor dveh socialnih delavk o džamiji. Iz načina, kako sta lika predstavljena, je razvidna avtoričina senzibilnost do vprašanja marginalnih skupin in prevpraševanja njihovega mesta v družbi v času skrajne negotovosti, ko so ravno manjšine najbolj ranljive. Prelom se v Kakorkoli zgodi, ko se eden od likov odloči za destrukcijo, drugi pa za konstrukcijo na istem bojnem polju. Od te točke naprej je katastrofa neizogibna, saj je jasno, da oba koncepta ne moreta obstajati hkrati na istem kraju brez posledic. Polona Glavan gradi na suspenzu, a šele tu postane jasno, kako skrbno je roman zasnovan. Vsak najmanjši premik je izpeljan z namenom, da privede do točno določenega rezultata, pri čemer pa se sprašujem, s kakšnim namenom je v zgodbo vpletena neuspešna ljubezenska zveza med Aljo in Davidom, saj bi Alja, glede na opisani značaj, najverjetneje sprejela iste odločitve z manj velikopoteznim razlogom. Tudi tragičen razplet je bilo glede na postavitev likov mogoče zgodaj predvideti, a avtorica je pričakovanje spretno preusmerila od tistega kaj se bo zgodilo na kako se bo to zgodilo.
Odgovornost do bližnjega in družbe
Glede na prvoosebni pripovedni model se preobrat v zgodbi prekriva s spremembo perspektive oziroma diskurza obeh protagonistk. Najočitneje se to zgodi z Lili, ki začne nezavedno uporabljati Marsovo »tujo besedo« v svojih razmišljanjih. Lili iz druge polovice romana ni več ista kot Lili z začetka, vanjo se je počasi zažrl kvarni vpliv boga vojne. Sprememba je prikazana plastično in prepričljivo, tudi zaradi neskladja med tistim, kar protagonistka pove, in onim, kar z besedami prikaže. Tako kakor liki iz avtoričinega prvenca Noč v Evropi sta Lili in Alja osebi na pragu nečesa novega, drugačnega, začasno zajezeni v vmesnem prostoru med »ne več« in »ne še«. Kot bi se morali nečesa naučiti, nekaj usvojiti, pridobiti izkušnje, se soočiti z izzivi, do katerih se bosta morali opredeliti, in na podlagi svoje odločitve (u)krojiti svojo identiteto. V Kakorkoli se to ne zgodi na potovanju ali v klavstrofobičnem vsakdanu – protagonistki morata svojo identiteto zgraditi v odnosu do Drugega. Perspektiva, skozi katero vrednotita dogodke, razkriva njun različen odnos do vprašanja odgovornosti posameznika do bližnje okolice (Lili) oziroma družbe (Alja). Lili živi v zanikanju, morda zaradi mladosti, morda zaradi značaja. Nikakor se ne more sprijazniti z Marsovo krivdo, kakor tudi ne z otrokom, ki ga pravzaprav ni želela, a se je pustila prepričati Marsu, naj ga obdrži. Ko se bo znebila tudi njega, bo morda lahko zaživela v iluziji, da se ni zgodilo nič ... Morda. Nasprotno se Alja šele v nesreči zave, kakšna je odgovornost tistega, ki želi prinašati spremembe: »Veliko se moram še naučiti.«
Če sta glavni junakinji, posebno Lili, značajsko kompleksni in prepoznavni, so nekateri od stranskih likov pogosto zreducirani na stereotipe. Zoprne osebe so zoprne že na videz, na primer skrivnostna sošolka, zagrenjene tajnice in učiteljice, vedno nasmejani aktivisti, šablonasti računalničar ter retorično navdahnjeni vodja fašistične skupine. Za to sicer obstaja razlog – glede na to, da je svet predstavljen skozi prvoosebno perspektivno obeh junakinj, je določena mera distorzije povsem na mestu, v oči pa (z)bode pri opisu Senadovih staršev, ki so predvsem ponižni in resignirani in nič več, kar roman občasno približa melodrami, vendar žanru nikoli povsem ne zapade.
Že res, da prvoosebna perspektiva ne upraviči čisto vseh stereotipov, in res, da na trenutke roman zapade v teznost, nič pa ni tako moteče, da bi roman spotaknilo. Kakorkoli Polone Glavan je môčno in močnó angažirano delo, energična zgodba, ki na svojstven način oživlja zdaj že postani entuziazem nedavnih vstaj: željo po spremembah in prepričanje, da so te kljub vsemu še vedno uresničljive.
Pogledi, let. 5, št. 20, 22. oktober 2014