Poslednji deseti bratje Zorka Simčiča
Vprašanje o spravi in desetništvo slovenskega 20. stoletja
»Če bom živ, ga bom napisal.«
Vsak od Simčičevih romanov ima svojo predzgodbo, ki je povezana predvsem z avtorjevo biografijo oziroma z njegovo usodo, kakor jo je določala nepredvidljivost ali nemara celo previdnost zgodovine. Prvi roman je izšel v okupirani Ljubljani, drugi v Buenos Airesu, tretji, najobsežnejše in gotovo tudi najkompleksnejše Simčičevo delo doslej, pa je nastajal dlje časa, v različnih obdobjih, že v diaspori konec šestdesetih let in, čisto na koncu, v Ljubljani. Tako na tematsko-vsebinski kot na stilno-formalni ravni gre za precej raznovrstne romane. Navsezadnje je med izidom zadnjega in Prebujenjem, ki je bilo dokončano oktobra 1942, minilo dolgih sedemdeset let. Po drugi strani pa to spet niso tako zelo različni romaneskni svetovi, kot se zdi na prvi pogled.
V Prebujenju, Simčičevem knjižnem prvencu, srečamo kar nekaj avtobiografskih potez. Pa tudi formulacij, ki s svojo daljnosežnostjo, seveda onkraj tedanje pisateljeve vednosti in zgodovinske izkušnje, napovedujejo Simčičevo poznejšo romaneskno – in tudi čisto človeško – usodo. Natančneje rečeno: zgodbo življenja, ki je že sama po sebi romaneskna. Mladi Dušan, nadobudni literat in pisec podlistkov, središčna figura Prebujenja, »romana iz dijaškega življenja«, razmišlja med drugim o tem, da mora napisati »nekaj velikega«, »veliko kompozicijo«. Proti koncu romana, ko pogleduje naprej, pravi takole: »Velikanska stvar bo. Če bom živ, ga bom napisal.« Ob teh načrtih glede svoje pisateljske prihodnosti – prihodnosti romanopisca? – ugotavlja, da »vendar piše vsakdo le spomine, pa naj se godi dejanje v še tako tujih krajih in med tujimi ljudmi. Vse so spomini, včasih resnični, včasih z domišljijo izpolnjeni …« To je, ob motivu tujstva, ki ga že srečamo v Prebujenju, v pravo temo pa razvitega v romanu Človek na obeh straneh stene, na Slovenskem najbolj znani Simčičevi knjigi, sicer znotrajfikcijska, a nenavadno točna napoved pisateljeva poznega dela, velikega romana Poslednji deseti bratje. In res, Poslednji deseti bratje se zvečine dogajajo v tujih krajih in med tujimi ljudmi. Govorijo pač o begunski usodi, ki je (bila) tudi usoda Zorka Simčiča.
O njej je sicer pripovedoval že Človek na obeh straneh stene. »Kakor da bi kdo sploh mogel prenehati biti begunec,« nekje pravi Simčičev brezimni junak. Njegova konkretna življenjska zgodba obenem pripoveduje zgodbo o brezdomovinskosti: in to ne zgolj v smislu emigrantske eksistence, temveč na univerzalnejši ravni. Gre pač za usodo modernega človeka sploh, kakor jo pisatelj izrisuje ob pomoči prepletanja različnih časovnih in geografskih ravni, ne nazadnje je z njo uglašen odprti konec romana. Ob tem je treba poudariti, da tujstvo Simčičevega drugega romana ni literarna domislica ali davek tedaj modnemu eksistencializmu. Temelji namreč na konkretni zgodovinski izkušnji. In to je njegovi modernosti, ki nemalokrat prestopa bregove tradicionalne proze, še kako v prid. V kontekstu slovenskega romanopisja petdesetih in šestdesetih let 20. stoletja in tudi pozneje pač toliko bolj. Žal pa je Človek na obeh straneh stene lahko enakopravno vstopil v svet slovenske literature šele po padcu komunizma oziroma leta 1991, ko je prvič izšel v Sloveniji. Nedolgo zatem se je v domovino po pol stoletja življenja v diaspori vrnil tudi njegov avtor.
Mozaični roman o razseljenih osebah
O junaku Prebujenja, čigar poslanstvo in življenjska ambicija je pisateljevanje, je bilo, če se za trenutek še enkrat vrnem k Simčičevemu prvencu, na nekem mestu romana rečeno tole: »Skoraj s pobožnim strahom gleda debele knjige.« In taka debela knjiga je zdaj brez dvoma roman Poslednji deseti bratje. Pisanje in – najbrž še bolj – branje debelih knjig je v dietni dobi, ki privilegira hitrost, površino pred globino, in ko je časa ves čas premalo, gotovo izziv posebne vrste. Poslednji deseti bratje so roman, za katerega si je treba čas vzeti, toliko bolj, ker gre za tekst, ki ga je priporočljivo, kolikor je to pač mogoče, prebrati v enem kosu. Struktura romana je namreč mozaična, glede dogajalnega časa in prostora polifona, s številnimi pripovednimi vložki in pasažami, ki na prvo – nepotrpežljivo – branje delujejo heterogeno: kot da bi avtor dajal prednost delu pred celoto, inovaciji pred konvencijo, diskontinuiteti pred kontinuiteto, različnim enotam različnih časov in različnih prostorov pred enotnostjo časa-prostora, kolektivu romanesknih oseb pred »tradicionalno« zgodbo posameznika, ki se, kot v starih romanih, linearno razvija od začetka pa do, kajpada, konca.
Simčičeva skrbno premišljena in kompleksna pripovedna strategija v Poslednjih desetih bratih je gotovo izziv, ki bi zahteval podrobnejšo analizo, pa naj gre za arhitektoniko romana, prepletanje in razpletanje različnih človeških usod, njihovo vstopanje v telo teksta in izstopanje iz njega, razmerje med dokumentarno resničnostjo in njeno literarno stilizacijo, uporabo različnih literarnih žanrov in pripovednih leg itn. Na tem mestu naj zadošča opozorilo, da je avtor kolektiv svojih junakov razselil po različnih kontinentih in krajih od, denimo, Čila, Rima, Pariza, Tokia, Sydneyja in Čikaga pa do Bruslja, Benetk, New Yorka, Montevidea, Toronta, Gorice, Celovca in še kam.
Zakaj in za kaj?
Skupni imenovalec Simčičevih razseljenih oseb je njihova desetniška usoda, kakor jo sicer poznamo iz ljudskega izročila, a tako, da roman to izročilo po eni strani konkretizira, po drugi pa univerzalizira. Konkretizira tako, da so begunske, po večini na resničnih biografijah temelječe (in nato literarno preoblikovane) usode posledica zgodovinskega dogajanja na slovenskih tleh med drugo svetovno vojno oziroma po zmagi revolucije, ki je, med drugim, nekaj tisoč Slovencev pognala v begunstvo in jih nato obsodila na nove življenjske začetke v diaspori, zlasti v Argentini. Ta je postala njihova najpomembnejša nadomestna domovina, začasno stalno bivališče in, razumljivo, eno izmed prizorišč Poslednjih desetih bratov. Univerzalnost zgodbe o desetih bratih oziroma o »sodobnem desetništvu« pa Simčič razvija in poglablja predvsem na filozofsko-teološki ravni. To je ena bistvenih dimenzij romana: gre namreč za vprašanje o smislu življenja v begunstvu. Ali kot to, v odgovoru na sinovo vprašanje, zakaj so po vojni morali od doma, formulira eden izmed Simčičevih »poslednjih desetih bratov«, v novem begunskem življenju cestar v daljnem Čilu: »'Zakaj, o tem si naju z mamo večkrat slišal.' Potem ko za nekaj trenutkov umolkne: 'A zdaj se vedno pogosteje vprašujem 'za kaj'?' Zamišljeno bolj sebi kot fantiču: 'A to bomo zvedeli pozneje … in nekje drugje …'«
Očetov odgovor na sinovo vprašanje ni apodiktična očetovska Resnica, ampak novo, poglobljeno vprašanje, samospraševanje, ki misterija zgodovine ne poskuša razrešiti z geslom o njeni železni nujnosti, temveč z verujočim upanjem, da se bo smiselnost zgodovinskega sveta, s tem pa tudi tostranskih individualnih življenjskih zgodb, razseljenih po različnih kontinentih, do konca razprla ob poslednji uri.
Vprašanje desetništva je rdeča nit romana, saj ga srečujemo, bodisi implicitno bodisi eksplicitno, skoz ves roman. Ne nazadnje tudi v, pogojno rečeno, povezovalni pripovedi, ki romanesknemu dogajanju odmerja ritem in ga z različnih strani osvetljuje, posamične zgodbe o »enaindvajsetih neznancih« pa nekako refleksivno osmišlja, intonira in diskretno povezuje v celoto. To je pripoved o slovenskem pisatelju beguncu, ki živi v Buenos Airesu, hodi v službo, v prostem času pa, piše se leto 1969, popravlja zadnjo različico svoje »povesti za mladino, zgodbe o desetnici Marjetici«. Ob tem, da je tudi njegova lastna zgodba desetniška: »Od doma je moral, to je bilo pač že od nekdaj napisano.« Kot da bi šlo za zgodbo novodobnega desetega brata, ki piše zgodbo o desetnici Marjetici. (V figuri pisatelja seveda ni težko prepoznati nekaterih Simčičevih biografskih potez oziroma postaj iz zgodbe njegovega življenja.) In paralelno z začetkom pisateljeve begunske pripovedi, postavljenim v povojni Trst – o tem govorijo prvi stavki romani –, se začne odvijati tudi kopica drugih, tako različnih, hkrati pa, v luči roman prežemajoče misli o desetništvu, enakih: »Prav tisti dan je tisoče 'njegovih' že begalo po svetu, po dotlej neznanih deželah … med njimi trikrat sedem od usode zaznamovanih. Kdo bi vedel: ob srečanju s tujci, neznanci … tem v blagoslov ali v nesrečo, sebi v odrešenje ali v obsodbo …« Na časovno vzporednost njihovih zgodb oziroma zgodbenih fragmentov, bolj ali manj enakomerno posejanih skoz roman, eksplicitno opozarjajo njihovi uvodni prizori. Recimo: »prav ob tisti uri«, »prav v tistem hipu«, »zdaj«, »v tem trenutku«, »prav istega dne in ob isti uri« – na tem ali onem kontinentu, v velemestu, sredi pampe ali kjerkoli že. A tretjeosebna pripovedna perspektiva, ki posamičnost teh usod motri, geografsko in časovno tako rekoč mikroskopsko opredeljuje, ni privilegij vsevednega pripovedovalca, ki svojim likom gleda za hrbet, v glavo in srce, ampak dramaturško pomagalo, ki omogoča, da se posamičnost teh glasov, njihova unikatnost, povezuje v kolektivno pripoved o desetništvu slovenskega 20. stoletja. Ne samo da se vprašanje desetništva odpira in vrača zmeraj znova, z vsako izmed zgodb – desetništvo je tudi središčna tema vložene povesti Desetnica Marjetica, v štirih kosih vključene v romaneskno besedilo. Ta »ljudska povest«, ki zavzema približno eno četrtino knjige, je kontrast svetu modernih beguncev. Postavljena je namreč v predzgodovino Slovencev, govori o Prisojčanih, enem izmed »rodu Slovenov«. Izlet v staroslovansko oddaljenost je obenem čezzgodovinski, in sicer v tem smislu, da desetništvo razume kot »mit«, kot arhetipsko pripoved, ki sproti celi razpoke v zemljevidu človeškega sveta in ponovno, prek žrtve, vzpostavlja naravni red. Prestop iz poganske v krščansko intonirano razlago desetništva pa se pri Simčiču zgodi s tem, da desetništvo postane figura (sámo)žrtvovanja za lastne grehe in, še bolj, za grehe drugih, tudi tistih popolnoma neznanih.
Desetništvo kot »zadoščevanje za druge«
Z drugimi besedami: zgodba desetnice Marjetice, kakor jo pripoveduje Simčičev roman, je sicer postavljena v poganski svet, a znotraj krščanskega horizonta. V četrtem – zadnjem – poglavju Desetnice Marjetice povest dobi še izrazito teološko dimenzijo, ki na novo osvetljuje tako »staroslovansko« kot tudi moderno slovensko desetništvo. Najbrž je Simčič eksplicitno teološko – krščansko – problematiko vnesel v zgodbo o »Praslovanki« Marjetici tudi zato, da misterija človeške usojenosti ne bi zaprl v kletko teološkega disputa, sosledja argumentov in logičnih izpeljav. Ob pomoči literarne stilizacije ta misterij artikulira ravno v njegovi – nedoumljivosti. Gorazd, Marjetičin oče, zaznamovan z usodo svoje desete hčere, išče odgovor na vprašanje o smislu njenega desetništva pri starem Svetem možu. Starčev odgovor je sprva samosvoja parafraza slovite Platonove parabole o votlini: »Ne smemo zreti vanj, zaradi katerega pa lahko vidimo vse drugo. Skrivnost. Treba je pristati na to, da ne smemo vsega videti, vsega vedeti, a prav zaradi tega lahko potem vidimo, razumemo vse ostalo.« V starčevi predsmrtni uri resnice pa se razkrije, da je za različnimi starimi bogovi in boginjami »pravzaprav en sam bog … en sam in edini …« Mimogrede: Simčič v knjigi Srečanja z Majcnom (2000), v opombi k svojemu zadnjemu pismu Stanku Majcnu iz leta 1970 (sledi tega dopisovanja srečamo tudi v Poslednjih desetih bratih), kot – posredni? – vir te »zgodbice« omenja Pravovernost G. K. Chestertona.
Motiv desetništva, izgnanstva, potohodstva po svetu, na katerem nismo zares doma, se v romanu vrača zmeraj znova in v različnih oblikah oziroma »razlagah«. Tudi, ne nazadnje, v navezavi na Kristusa, ki je, z eno besedo, prevzel trpljenje drugih nase. V tem smislu je mogoče govoriti o desetništvu kot posebnem, če uporabim Simčičev besednjak, »zadoščevanju za druge«. (Pomenljivo formulacijo »Jaz slutim, da ne zadoščujem samo zase …« srečamo na primer že v Simčičevi najbolj znani, v čas vojne in revolucije postavljeni drami Zgodaj dopolnjena mladost iz leta 1967, se pravi iz obdobja pred nastankom Poslednjih desetih bratov.) To ni formula onkraj dvoma, ampak predvsem – vsej negotovosti in nedoumljivosti navkljub – drža upanja in ljubezni ter iz nje izhajajoče življenjske prakse. Pa spet vprašanj brez dokončnih odgovorov. Eden izmed Simčičevih desetnikov, ki je na začetku vojne med letalskim bombardiranjem izgubil ženo in otroke, v begunstvu pa postane slovenski »gringo« v južnoameriški pustinji, se med molitvijo denimo sprašuje takole: »Gospod, žal mi je, da sem grešil … toda ali sem v svojem življenju tako grešil, da se mi dogaja ta zadeva? Pa zdaj zahtevaš zadoščevanje take vrste! Kako je s tem?«
Teologija desetništva
Enoznačnega odgovora na tako zastavljeno vprašanje ni in ga ne more biti. Nemara bi bilo treba, v skladu z intonacijo romana, takoj dodati: vsaj ne na tem svetu. Modalitete tega (sámo)spraševanja srečujemo skorajda pri vsaki izmed zgodb poslednjih desetih bratov. Razpon teh desetniških leg sega od upanja do obupa; od hvaležnosti za življenje, kakršnokoli že je, pa do nepredvidljivih ali celo absurdnih zasukov človeške komedije in tudi skrajne skepse ter samomorilskih občutij, porojenih iz spoznanja, da je lahko »misel, da smo morali od doma po ukazu neke Usode, nesmiselna«. To formulacijo srečamo na straneh, ko Pisatelj, avtor povesti o desetnici Marjetici, dialogizira s svojim prijateljem, imenovanim Upornik, prav tako slovenskim beguncem, sicer pa univerzitetnim profesorjem v Nemčiji. Pisatelj ga poimenuje Upornik zato, ker, med drugim, ta noče privoliti v mit o desetništvu, predvsem pa, individualist, noče biti vključen v čredo, kot temu pravi, samooklicanih »grešnih kozlov«. Radikalizacija individualizma na tej ravni vodi v cinizem ali celo, v zadnji – nihilistični – posledici, v pogubno maščevalno (teroristično) akcijo; o tem dovolj plastično priča Upornikova zgodba. Na drugi strani upanje, na katero stavi Pisatelj, spet ni pravljica za lahko noč, temveč nelahko potovanje skoz dolge noči begunstva. To so nemalokrat ure samogovorov, kriznih stanj in različnih preizkušenj, posledica katerih pa ni izgubljena vera. Ravno nasprotno: Pisatelj vsemu navkljub – ali ravno zato – ostaja kristjan. Drugo ime za Pisateljevo krščanstvo, za njegov credo, kakor ga zahteva in po svoje omogoča življenje v diaspori, je teologija desetništva.
Debata Pisatelja in Upornika kot dveh nasprotnih, obenem pa komplementarnih obrazov begunstva se skoz roman nadaljuje in zaostruje, tudi v formi vloženih Upornikovih pisem oziroma odlomkov iz njih, ki so »dokument«, pogojno rečeno, znotrajemigrantske polemike, in sicer o samem smislu begunske eksistence, tudi in zmeraj bolj v kontekstu misli »o zadoščevanju zase in za svoje«. Upornik, na primer, v desetništvu vidi nevarnost oziroma »skušnjavo nekega mesijanstva«, predvsem pa se mu ideja »zadoščevanja«, če še enkrat uporabim to Simčičevo besedo, zdi nezadostna. Namreč: »Odpustiti zločincem? Da: odpustiti. Še več: moliti zanje. Toda nikakor samo zadoščevati! Še posebej ko, če kdo, prav mi, kaznovani, lahko spoznavamo, da je res samo kazen brez zločina hujša od zločina brez kazni.«
Spravna daritev
»Korespondenca« obeh mož, vsak od njiju vztraja pri svojem, je pomembna tudi zato, ker se na teh straneh Simčič posredno dotika vprašanja sprave. Tu ne gre (več) za spravo desetnikov s svojo begunsko usodo, ampak za možnost sprave na Slovenskem sploh, se pravi predvsem sprave med, na kratko rečeno, revolucionarno in protirevolucionarno stranjo. Razmere v povojni Sloveniji sicer niso tema Poslednjih desetih bratov, srečamo le kakšen pomenljivo kritičen namig v tej smeri. Ob tem je treba reči vsaj to, da Simčičeva fenomenologija življenja v slovenski diaspori na način pars pro toto ponuja več kot dovolj nastavkov za razumevanje pomembnega, a v širši, s takšnimi in drugačnimi predsodki obremenjeni javnosti vse premalo znanega dela slovenske polpreteklosti. Idejo desetništva na tej ravni je moč razumeti tudi kot konkretno spravno daritev, pa ne na oltar zgodovine ali domovine, temveč kot odrešitev, kakor je mogoča šele prek zastonjske žrtve in njene ljubezni za nič, ki je ljubezen za vse.
Glede na stanje aktualnih slovenskih stvari – Simčič v romanu z njimi neposredno ne korespondira, ponuja pa več kot dovolj uvidov v genealogijo slovenskega problema 20. stoletja in še čez – ni težko ugotoviti, da je sprava kot kolektivni projekt nacije vse bolj oddaljena, v kulturnobojniškem prerivanju zaigrana, če ne celo izgubljena zadeva. Morda bo prihodnost celo pokazala, da lahko v prostor, kjer je sprava edinole mogoča, vsakdo vstopi le čisto sam, namesto drugih in spodbujen z empatičnim vpogledom v usode drugih – tistih, ki so se zares zgodile, nič manj pa tistih, ki bi se, prosto po Aristotelu, lahko zgodile po zakonih verjetnosti in nujnosti. Tak privilegiran prostor resničnih zgodb, namenjen tistim, ki hočejo in zmorejo razumeti, je – v redkih srečnih primerih – (tudi) literarni prostor. In Simčičevi Poslednji deseti bratje ga odpirajo na stežaj, ne da bi ob tem kogarkoli podučevali, pribijali na križ ali silili v svoj prav. Mozaično zastavljen roman in polifonija njegovih glasov tako naravnanost pravzaprav že vnaprej onemogočata, odrešitvenega etosa, ki je ena bistvenih dimenzij romana, pa po drugi strani niti najmanj ne relativizirata.
»Moja zgodba in zgodba mojih bratov«
Na koncu, a ne nazadnje: ob misli na to, da mora končno oddati povest o desetnici Marjetici v tisk, Pisatelja ves čas preganja še misel na drugo – prav tako desetniško – zgodbo: »o svojih bratih po svetu, zgodbo, kateri je ustvaril šele okvir. Dokler vsega tega ne konča, se mu ne sme nič zgoditi.« Zgodba o drugih desetih bratih, in krog je s tem nekako sklenjen, je tudi njegova lastna zgodba. »Kako si je oddahnil,« – beremo na zadnjih, Pisatelju posvečenih straneh romana – »ko je odložil zadnji list in si pokimal: veliki dan … šele danes je v sebi pripravil prostor, da začne pisati roman, roman, svojo zgodbo.« A misel na začetek nove zgodbe, romana Pisateljevega življenja, je obenem že njegova predsmrtna misel: utrujen je, stiska ga v prsih, kot da bi bila naloga, ki stoji pred njim, prevelika, v časovno-zgodovinskem smislu pa preblizu, saj odpira živo rano osebnega spomina: »O Bog, saj ne gre zame … čeprav seveda gre tudi zame … Moja zgodba in zgodba mojih bratov – vse od dne, ko sem se naslonil na mokro steno ljubeljskega predora, nagnetenega z bežečimi, obupanimi ljudmi, pa do dne, ko bom zaslutil, da se bliža dan, ko bom tudi jaz obležal sredi mojega temnega gozda, sam.«
Zgodba o Pisatelju, ki jo pripoveduje Simčič, je, kot rečeno, prav tako ena izmed zgodb o poslednjih desetih bratih (to je hkrati seveda zgodba o smislu slovenske pisateljske eksistence v eksilu). Konča se s Pisateljevo smrtjo, rojak duhovnik, najbrž tudi sam eden izmed desetnikov, o umrlem poroča takole: »Kakor da si je oddahnil. Ko da je nečemu bilo zadoščeno.«
Kot da bi utrujeni Pisatelj moral umreti, potem ko je zgodbo o desetnici Marjetici končno pripeljal do konca. In kot da šele smrt Pisatelja, nekakšnega avtorjevega dvojnika, ki ne zmore več napisati svoje lastne zgodbe in zgodbe svojih desetih bratov, omogoči Zorku Simčiču dokončati veliki roman Poslednji deseti bratje. In kot da bi, še bolj spekulativno rečeno, eksilantski pisatelj v romanu moral umreti, da bi se avtor lahko iz dolgotrajnega eksila vrnil v domovino in zaživel novo staro življenje.
S poslednjim prizorom se roman o poslednjih desetih bratih vrača na začetek. V njegovem koncu je njegov začetek, v začetku konec. Zadnji stavki parafrazirajo prve, prvi zadnje, začetna tržaška slika napoveduje buenosaireško, ta pa, po dolgem popotovanju, ponovi tržaško. Poslednji deseti bratje tako izrisujejo zunajčasno perspektivo, s tem se upirajo diktatu linearnega, zgolj človeško-zgodovinskega časa. Kot da bi šlo za isti prizor, kot da bi se vmes zgodilo vse in nič in kot da bi se zemlja in nebo spravila: »diši po zemlji, tudi zdaj in tukaj je zadišalo po večnosti«.
To so zadnje besede romana. Kot da bi se zgodba o poslednjih desetih bratih lahko zares in dokončno dopolnila šele iz perspektive večnosti.
Pogledi, št. 15-16, 8. avgust 2012