Zakrita resničnost sveta
Eduardo Galeano: Knjiga objemov. Prevedla Nuša Gaberšček. Cankarjeva založba (Moderni klasiki), Ljubljana 2010, 292 str., 22,95 €
14. 07. 2010
Položaj urugvajskih avtorjev na globalnem horizontu literature je iz zahodnjaškega, evropocentričnega zornega kota videti podobno obroben kot položaj urugvajske ekonomije v svetovnem ekonomskem kontekstu: ni jih videti v prvih vrstah, vanjo ne prinašajo nobene blagovne znamke, ki bi premrežila globalno kulturno vas tako na gosto, da bi postala emblem, simbol ali ikona. To pa seveda ne pove nič temeljnega ali usodnega o kakovosti urugvajske literature, temveč bolj govori o omejenosti pogleda in banalnih principih globalnih mreženj, o obskurnosti, nepoznavanju, ignoranci in hegemonizmu zahodnega pogleda, pa recimo tudi o omejenem in kdaj tudi bizarnem horizontu švedskih selektorjev, ki s podeljevanjem Nobelovih nagrad pomembno soustvarjajo globalne literarne blagovne znamke.
Urugvajci v špansko ameriško in svetovno literaturo v resnici prinašajo nekaj velikih, izjemnih imen. Omeniti je treba vsaj dve pesnici, ki sta vstopili v najvišje lege latinoameriške poezije, ponarodelo špansko ameriško nacionalno junakinjo Juano de Ibarbourou (1895– 1979) in prefinjeno Saro de Ibanez (1910– 1971), pa ob njiju še Juana Carlosa Onettija (1909– 1994) z njegovo Ladjedelnico, enim najboljših, najvplivnejših in najbolj povednih romanov latinoameriške literature, ter pesnika in prozaista Maria Benedettija (1920– 2009), enega najbolj branih avtorjev v Latinski Ameriki v zadnjih desetletjih.
Eduardo Galeano, rojen 1940 v Montevideu, je dober in dostojen naslednik omenjenih urugvajskih avtorjev in po Benedettijevi smrti danes tudi najopaznejši še živeči urugvajski pisatelj in intelektualec. Kot se za državljana prvega gostitelja svetovnega nogometnega prvenstva in tudi prvih svetovnih prvakov v nogometu spodobi, je tudi Galeano v mladosti sanjal o nogometni slavi; iz kariere ni bilo nič, sanje pa so se več kot pol stoletja kasneje materializirale v popularni knjigi o nogometu Nogomet na soncu in v senci (El futbol a sol y sombra, 1995).
Galeano se je že v svojih zgodnjih dvajsetih posvetil novinarstvu, novinarski in idejno angažiran slog pisanja zaznamuje vso njegovo kasnejšo literaturo, izrazito podarjeno pa njegovo prvo esejistično knjigo Odprte žile Latinske Amerike (Las vienas abiertas de America Latina, 1971), ki so jo po izidu slavili »kot najboljšo knjigo o trpinčenem kontinentu Latinski Ameriki«. Galeano temeljni manihejski princip družbenih in ekonomskih razlik razkrije že s prvim resignirano-ironičnim stavkom knjige, da »mednarodna delitev dela temelji na tem, da so se nekatere države specializirale na to, da služijo, in druge, da izgubljajo«; ob tem je bila Latinska Amerika po vdoru Evropejcev na celino od vedno na strani poražencev. Galeanovo skoraj petsto strani dolgo delo je pravzaprav ena sama pronicljiva in z zgodovinskimi dejstvi podprta kronika izkoriščanja celine, katerega bistvo lahko slikovito povzamemo z enim izmed naslovov iz knjige, da je »Španija imela kravo, drugi pa so jo molzli«.
Kasneje se je Galeanovo pisanje od angažiranega esejizma in publicistike vedno bolj obračalo k literaturi in vrh doživelo v trilogiji Spomin ognja (Memoria del fuego, 1982–1986), ki je z literarnimi prijemi oblikovana zgodovina Amerike od mitoloških in predkolumbovskih časov do sredine osemdesetih let 20. stoletja. V Spominu ognja je Galeano razvil prepoznaven način pripovedovanja, ki prebija meje med zgodovinopisjem, mitologijo, novinarstvom, esejem, kroniko, prozo in poezijo ter jih združuje v mozaično portretno podobo Amerike, določeno s pogledom njenega notranjega očesa iz zemlje, mitologije, njenih človeških in pesniških vrhuncev, krvavih morij in zatiranj, majhnih anekdot in velikih zgodb.
In v prav takšni maniri je napisana tudi Knjiga objemov (El livro de los abrazos, 1989), ki premierno predstavlja Galeana v slovenščini, le da je v nasprotju s trilogijo Spomin ognja podoba Latinske Amerike in njenega portretista tokrat bolj lirična, intimistična. Tudi v Knjigi objemov Galeano začenja pripoved iz mitoloških, kozmoloških nastavkov in prehaja čez motivne sklope od umetnosti, besede, sanj, velikih avtorjev in mest kontinenta do na videz obrobnih anekdot in prizorov iz vsakdanjika, krutih in absurdnih popisov iz arzenala vojaških diktatur (Galeano je bil tako kot številni drugi pisatelji, novinarji, intelektualci in Urugvajci različnih provenienc v obdobju urugvajske vojaške diktature v letih od 1973 do 1985 nekaj časa v zaporu), pa do dogodkov iz osebne in družinske zgodovine in čisto na koncu o končnosti.
Samostojne zgodbe v knjigi so večinoma krajše od ene strani, v svoji pregnantnosti in sporočilnosti marsikdaj spominjajo na zenbudistične zgodbe, v absurdnih zasukih na Harmsa, v liričnem odtisu sveta na Jimenezovo Sivček in jaz, na črno-bele fotografije na videz vsakdanjih in v bistvu neponovljivih trenutkov, v katerih se odslikava neka zakrita resničnost sveta, ki je transcendentna samo do točke, v kateri se ujame s pogledom opazovalca, in samo tako dolgo, dokler ta pogleda ne usmeri drugam. V takšni prehodni resničnosti, v poetičnem, melanholičnem in panteističnem ozračju izzveni tudi konec knjige, s credom pod naslovom Sunek vetra: »V meni poje veter. Nag sem. Nisem gospodar stvari, ne ljudi, ne svojih prepričanj, sem le svoj obraz v vetru, proti vetru in sem veter, ki mi buta v obraz.«
Galenaova Knjiga objemov je ena najbolj dragocenih knjig, kar smo jih v zadnjem obdobju dobili v slovenskem prevodu. Avtorjev izvirni stil, njegovo subtilno portretiranje Latinske Amerike, njegova pronicljivost in pesniška moč jezika vnašajo v naš prostor presežek pisateljske in človeške dimenzije.
Pogledi, julij 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
