Vice je izglasoval srednjeveški vox populi
Jacques Le Goff: Nastanek vic. Prevod Katarina Rotar. Spremna beseda Dušan Mlacović. Studia humanitatis, Ljubljana 2009, 602 str., 30 €
18. 05. 2011
Jacques Le Goff je eden velikih evropskih intelektualcev: pozna in razume zgodovino Evrope, ve, kaj je bila, razume, kaj je in kaj bi morala biti, če se hoče ohraniti. In vztraja: rojena je bila iz duha srednjega veka.
»Odločilnega sunka za uveljavitev vic kot kraja (purgatorija) ob koncu 12. stoletja niso prispevali cerkveni očetje, temveč ljudske množice.«
Jacques Le Goff (1924) je tisti sodobni francoski zgodovinar in predstavnik paradigmatske le nouvelle histoire, ki ga Slovenci najbolje poznamo. Že v prvem letniku Studie humanitatis je leta 1985 med velikimi imeni humanistike (Levi-Strauss, Althusser, Duby ...) izšel prevod enega njegovih temeljnih del Za drugačen srednji vek, pozneje so v zbirki Claritas Študentske založbe izšli še Intelektualci v srednjem veku (1998), pri založbi *cf. Se je Evropa rodila v srednjem veku? (2006), spet pri Studii humanitatis Nastanek vic (2009) in pri Celjski Mohorjevi O srednjem veku za otroška ušesa (skupaj z Jean-Luisom Schleglom, 2010). Knjige, prevedene v slovenščino, kažejo na večplastnost Le Goffovega avtorskega delovanja, ki sega od obsežnih specialističnih študij na temo zgodovine idej (o času, delu in kulturi na Zahodu, o pojmu vic, pojavu intelektualcev in nastanku univerz ipd.) do bralnih enciklopedičnih prikazov tematike srednjega veka za širok krog bralcev ali prikazov tematike srednjega veka in genealogije Evrope za otroke ali mladino.
V fokusu celotnega Le Goffovega dela sta torej srednji vek in Evropa, mentalne, organizacijske, kulturne in družbene strukture, značilne zanju. Obe temi se v večini njegovih del neločljivo prepletata, Le Goff je tako kot oba slavna prenovitelja historiografije, njegova predhodnika pri reviji Annales in njena ustanovitelja Marc Bloch in Lucien Febvre, prepričan, da se je Evropa rodila v srednjem veku. Konstitutivni značaj srednjega veka za današnjo Evropo Le Goff v knjigi Se je Evropa rodila v srednjem veku? zajame v preprost stavek, da je »med vsemi dediščinami, ki so na delu v današnji in v jutrišnji Evropi, najpomembnejša prav srednjeveška dediščina«.
Elementi te dediščine se povežejo v novo paradigmatsko tkivo med 11. in 13. stoletjem, torej predvsem v visokem srednjem veku, ko so nastale razmere za vsestranski družbeni, kulturni in gospodarski razvoj. To je bil čas prosperitete brez velikih epidemij, v katerem je vzcvetela trgovina in se je prebivalstvo Evrope v nekaterih predelih več kot potrojilo, gozdovi so se posledično umikali poljem, težišče življenja se je umikalo iz pokrajin z gradovi kot središčnimi točkami civilizacije v mesta, skratka, kultura je prevzemala primat nad naturo in se urbanizirala, v mestih so se sočasno s stavbeništvom razvijale številne obrti in nastavki za poznejše industrije, denimo tekstilno, nadzor nad organizacijo dela in družbenimi rituali je namesto naravnih ciklov jutro, dan, večer, noč vedno bolj prevzemala ura (mehanizem, ki je, če pogledamo z današnje perspektive, pripeljal do diktature in brezdušne birokratske prevlade časa na praktično vseh področjih človekovega delovanja). Mesta se niso razmejevala le od nature, ampak vedno bolj tudi od posvetnega nadzora monarhičnih fevdalnih gospostev in tudi od nadzora Cerkve, v njih so nastale prve mestne šole in univerze, pa urbanizirani uboštveni meniški redovi, ki jih je ob onstranstvu začelo vedno bolj zanimati tudi dogajanje v tostranstvu in s tem skrb za slehernika, v Angliji so z Magno karto in več kot simbolnim porazom kralja z več kot pomenljivim vzdevkom Ivan Brez dežele leta 1215 nastali temeljni nastavki za razvoj parlamentarne demokracije (ki tudi v razvitejših demokracijah še danes ne zmore narediti koraka naprej od teh temeljnih nastavkov, lahko navrže resignirana opomba).
V tem obdobju so se oblikovale nacije, zgodil se je premik iz oralne v pisno kulturo, pojavile so se književnosti v nacionalnih jezikih, v Languedocu je vzniknila prefinjena in visoko razvita kultura, v marsičem pravzaprav predhodnica renesanse v Italiji, ženske so (vsaj simbolno z marijanskim kultom čaščenja v Cerkvi in privzdignjenim opevanjem v viteški dvorski literaturi) iz zaodrja stopile na svetlobo družbenega prizorišča.
Nova samozavest zahodnega človeka, ki se je, prešita s hkratno versko vznesenostjo in zavojevalsko slo križarskih vojn, kalila in oplajala tudi ob intenzivnejših stikih in trkih z bizantinsko in arabsko kulturo, ter silovita ustvarjalna energija, povezana z novo pridobljenimi znanji, geografskimi in duhovnimi pokrajinami ter stremljenjem po vertikali, se najbolj materialno kažeta v gotskih katedralah, v marsičem še danes nepreseženih objektih evropske civilizacije. In kot so se navzven v prostor materialnih znakov srednjega veka vzpostavile gotske katedrale, so se navznoter, v literarno zakladnico in hkrati arhetipski genski zapis zahodnega človeka zapisali formativni vzorci mitov o Tristanu in Izoldi, o iskanju grala in o kralju Arturju ter vitezih okrogle mize.
Če k vsemu naštetemu prištejemo še sugestivno ikonografijo, ki se je ob vseh upodobitvah Robina Hooda, zgodbah o templarjih, gralu, kralju Arturju in njegovih vitezih, čudežnem meču Excaliburju ali čarodeju Merlinu v zadnjih desetletjih pojavljala na filmskih platnih ali v televizijskih ekranizacijah, nam srednji vek v svojih temeljnih kulturnih in civilizacijskih potezah ni več tuj; v njem lahko današnji Evropejec kot prehodno antropološko epizodo dejansko prepozna obrise svojega rojstnega kraja, osvetljenega, bližnjega in domačnega prostora na poti med dvema oddaljenima teminama, lokalnimi brbotajočimi zametki zavesti v naravi predzgodovine in izbrisu, deletu zavesti na tehnološki površini globalne kibernetične postzgodovine.
Strukturne spremembe v osrčju srednjeveške družbe med 11. in 13. stoletjem, iz katerih so vzniknile težnje po osvajanju geografskega prostora izven Evrope (z namenom vključitve geografskega Jeruzalema v njen korpus), težnje po osvajanju vertikalnega prostora (z namenom materializacije nebeškega Jeruzalema v podobi gotske katedrale), težnje po individualizaciji in ponotranjenju zahodne kulture in zahodnega človeka (nacionalne literature z avtorji, ki zavzamejo mesta prej večinoma brezimnih ljudskih ustvarjalcev junaških epov, mitoloških zgodb ali liturgičnih besedil, »vznik posameznika v družbi«, tiho branje navznoter, ki se umika branju na glas, individualna spoved »na uho« ipd.), so botrovale tudi nastanku vic.
Le Goffova knjiga Nastanek vic govori ravno o genealogiji tega, kako so med razcvetom v 12. stoletju, ki se je med drugim širil tudi v zemljepisno in ideološko ekspanzijo, »vice bile prvine te ekspanzije v družbenem imaginariju, v zemljepisu onstranstva, v religiozni gotovosti«. Poglavitno motivacijsko predivo za materializacijo vic v kraj se po Goffu skriva v dejstvu, da je hkrati s tem, ko je v 12. stoletju »zahodna civilizacija eksplodirala z neverjetno vitalnostjo, energijo in voljo do prenove« (G. Vinay), prav v sredici tega vitalnega zagona zazeval tudi strah pred smrtjo in trpljenjem. In tako odločilnega sunka za dokončno uveljavitev vic kot kraja (purgatorija) ob koncu 12. stoletja niso prispevali cerkveni očetje, teologi ali intelektualci z levega brega Sene, temveč ljudske množice, ki so potrebovale kraj, v katerem bi lahko po smrti z manj negotovosti in z možnostjo očiščevanja pričakale poslednjo sodbo: potreba po vicah v visokem srednjem veku je postala vox populi. Vice so mejo temne negotovosti smrti potisnile do roba obzorja, k zemlji so priključile področje, naseljeno z občestvom čakajočih umrlih, z »državljanom onstranstva« (Le Goff).
Nastanek vic je napisan v najboljši maniri novih zgodovinarjev. Avtor na skoraj šeststo straneh s pomočjo antropoloških, socioloških, religioloških, teoloških, mitoloških, psiholoških in drugih orodij natančno raziskuje sledljivost ideje vic od predkrščanskih religij in mitologij, njeno umestitev v zgodnje krščanstvo in poznejši razvoj skozi srednji vek do njene zmagoslavne umestitve v imaginarij zahodnega človeka in v nepogrešljiv inventar krščanstva ter Cerkve. Ob analizah zgodovinskih, teoloških in mitoloških dokumentov, ki jih, redke dragulje, premišljeno vtkane v tkivo teksta, pogosto deloma ali v celoti vključuje v svoje besedilo, posebno poglavje posveti Danteju in analizi vic v njegovi Božanski komediji.
Razpon Le Goffovega znanja, njegova zmožnost analitičnih vpogledov in sinteze so osupljivi. Je arheolog idej, ki jim zmore slediti nazaj po glavnem toku in njegovih pritokih do izvorov. Njegovo sugestivno pisanje ustvarja neposreden stik z realnostjo srednjega veka, eleganca, jasna linija in hkrati sočnost njegove pisave ga umeščajo v linijo najboljše tradicije francoskih humanističnih piscev. Zdi se kot arhivar, ki iz starih zabojev na luč sveta dviguje pozabljene predmete in jim zna določiti pomen ter poiskati mesto v današnjosti. Branje Nastanka vic in drugih njegovih knjig, s katerimi še posebno v zadnjem obdobju postaja eden najbolj gorečih in seveda tudi relevantnih apologetov in interpretov Evrope, navaja na misel, da je Jacques Le Goff eden poslednjih velikih evropskih intelektualcev. Pozna in razume zgodovino Evrope, ve, kaj je bila, razume, kaj je in kaj bi morala biti, če se hoče ohraniti. Njegove knjige so neprecenljiv prispevek k razumevanju zgodovine in današnje podobe Evrope, teritorij, na katerem je mogoče graditi tudi prihodnost.
Pogledi, št. 10, 11. maj 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
