Za Slovence španska vas
José Ortega y Gasset: Opazovalec. Izbrala in prevedla Maria Debevec Simčič in Zorko Simčič, spremna beseda Zorko Simčič. Družina, Zbirka Sidro, Ljubljana 2010, 179 str., 21,60 €
03. 11. 2010
Pirenejski polotok je v zgodovino mišljenja od antike naprej prispeval nekaj velikih imen, Rimljana Seneko, Juda Maimonidesa, Arabca Averroesa, vendar je po vrhuncu v srednjem veku kar nekaj stoletij neuspešno lovil korak z evropsko filozofijo in ga svojevrstno ujel šele v prvi polovici 20. stoletja, z Miguelom de Unamunom in Joséjem Ortego y Gassetom. Slovenskih sodobnikov se filozofija obeh španskih mislecev, predvsem Unamunova, ni posebno dotaknila, po besedah najboljšega slovenskega poznavalca dela Ortege y Gasseta, pisatelja Zorka Simčiča, pa so tudi Ortego y Gasseta »pri nas brali redki, pisali o njem pa ljudje iz (poznejšega) Vidmarjevega kroga, oziroma liberalci, ki jim je Ortegov klic k socialnim spremembam blizu, in pa nekateri iz kroga revije Križ«.
V resnici pa je španska filozofija za Slovence večji del 20. stoletja bila in še danes ostaja bolj ali manj španska vas. Prvi opaznejši, ne pa tudi prelomnejši sunek v njeno smer se je zgodil v osemdesetih letih, več kot pol stoletja po izidu temeljnih del omenjenih španskih mislecev v izvirniku. Prostor zanj je pripravil Marjan Rožanc, ki je v neki pariški knjigarni na začetku osemdesetih let naletel na Unamunovo temeljno delo Tragično občutje življenja v francoščini in pod njegovim vplivom začel pisati in debatirati o Unamunovi intuitivni, telesni in neizogibno smrtni iberski izvedbi eksistencialističnega človeka, o »človeku iz mesa in krvi«. Slovenska matica je potem v svoji elitni Filozofski knjižnici v razdobju dveh let v prevodu Nika Koširja tiskala temeljni deli obeh španskih mislecev, leta 1983 Unamunovo Tragično občutje življenja (Del sentimiento tragico de la vida) in 1985 Gassetov Upor množic (La rebelion de las masas), ter nastavila okvir, v katerem so se z leti in desetletji pojavila še nekatera druga njuna dela (Unamunovi Velazquezov Kristus in Umetnost in resnica, Gassetove Meditacije o Don Kihotu in prav pred kratkim še Opazovalec).
Opazovalec je zbirno ime za članke in eseje, ki jih je Ortega v letih od 1914 do 1934 pisal za različne časopise in revije in so v zbranih delih kasneje izšli v osmih knjigah. Izbor Marie Debevec Simčič in Zorka Simčiča je reprezentativen in zaznamovan s temami, ki so v fokusu Ortegove filozofije: brezpogojna zavezanost individualizmu in realnosti, ki se ponuja v individualni perspektivi, napoved apokalipse totalitarizmov z vdorom množic in tiranije plebejskosti v ospredje družbenih sistemov, kritika masovne industrijske družbe in korporativizmov vseh provenienc, eksistencialistična vpetost v osebni in družbeni tukaj in zdaj, prevrednotenje antropološke definicije človeka, preizpraševanje o bistvu španskosti in anomalijah nacionalnih mitologij, življenjski vitalizem, pasti demokracije kot nivelizacije različnosti, in ne nazadnje ponovitev nietzchejanskega prevrednotenja vrednot, ki pa se v nasprotju z Nietzschejevim močneje zaveda vpetosti posameznika v družbeni kontekst in s tem omejitev.
V slovenskem izboru Opazovalca so vsi elementi, ki so vpeti v razviden sistem v avtorjevem središčnem in tudi najbolj sistematičnem delu Upor množic, ki ga Ludwig Marcuse v svoji zgodovini filozofije v enem stavku opiše kot knjigo, ki poskuša »družbeno zasidrati in demokratizirati Nietzschejevega nadčloveka«. Temeljne ugotovitve Ortege y Gasseta iz Upora množic, da so se množice povzpele do polne družbene moči, da je med uporom množic prišlo do zmagoslavja neke hiperdemokracije, v kateri masa celotni družbi vsiljuje svoje težnje in svoj okus in kjer je stopila v prvi plan »svojega prostaštva zavedajoča se prostaška duša« (ki jo še tako dobro prepoznamo v prvih vrstah našega medijskega in političnega domačega dvorišča) in si »upa trditi, da ima pravico do prostaštva in ga vsepovsod vsiljuje«, so v grobih obrisih ali že povsem izdelane prisotne že v njegovem Opazovalcu, prav tako pa tudi protiigralec masovnemu človeku, izbranec, elitni človek, ki pa ni anahroni potomec propadlih družbenih razredov, ampak nekoliko idealizirani in utopični, pa seveda zato izjemno redki prototip človeka, ki od sebe v duhovnem in vsakršnem pogledu zahteva več kot drugi, eksistencialist, ki tako rekoč vsak svoj trenutek bivanja napolnjuje z vitalnim življenjskim nabojem.
Opazovalec je po Ortegovih besedah namenjen bralcem, ki so si »tako kot avtor rezervirali svoj protipolitični kos duše, ki se jim upira, da bi se navduševali na kakšnem mitingu«. Je apologet nekakšnega visoko etičnega individualizma, osebnega zornega kota kot alternative masovnih in enoznačnih pogledov ideologij in korporativizmov. Čeprav zagovornik liberalne demokracije in zagovornik demokracije kot primerne visoke norme političnega prava opozarja na napačna razumevanja demokracije kot poenotenja na nizkih in najnižjih skupnih imenovalcih in opozarja, da je »demokracija v religiji ali v umetnosti, demokracija v mišljenju in obnašanju, demokracija v srcu in v navadah najnevarnejša bolezen, ki lahko prizadene neko družbo«. In Ortega ne dregne le v abstraktno polje demokracije, ampak tudi v delikatni temelj človeške enakosti in brez zadrege napiše stavek, ki bi danes sprožil vse alarme varuhov politične korektnosti: »Kdor se razburja, ko vidi, da so neenako obravnavani enaki, ostane pa neprizadet, ko so enako obravnavani neenaki, ta ni demokrat, ampak plebejec.«
Se je v nasprotniku monarhije in enem vodilnih republikancev in progresivnih patriotov predvojne Španije kljub vsemu skrival nostalgični restavrator preživelih družbenih modelov? Se je bujna domišljija besednega erudita in lucidnega esejista v nekaterih smereh prelila čez rob? Je nekatere temeljne premise njegovega mišljenja, ki danes gotovo ne bi prišle skozi sito politične korektnosti, najbolje pustiti v ropotarnici starih idej? Ali pa je mogoče res prav nasprotno in so tako kot njegova vizionarska napoved apokaliptičnih totalitarizmov 20. stoletja in prav tako vizionarska napoved edine prave alternative tem totalitarizmom, na žalost realizirane z več kot polstoletno zamudo, združene Evrope, tudi Ortegove kritične opombe o demokraciji in ogroženosti temeljne antropološke kvalitete, ki se je razvila v Evropi, individualnosti človeka, toliko pred časom, da se bo treba šele zares začeti ukvarjati z njimi? In ponovno premisliti in korigirati koncepte demokracije, družbenih vrednot, politične korektnosti in navsezadnje tudi jezika, ga usposobiti za določitev nove meje sveta, razširiti njegov teritorij in ga iz poseke medijskih in birokratskih ožin vrniti nazaj v gozd in pragozd raznovrstnih krošenj stila, globokih tolmunov metafor, vrtincev paradoksov, stoterega listja odtenkov besed, poganjkov novega slovarja in svežih rek, v katerih pod kamni ležijo ikre za neko novo govorico.
Pogledi, november 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
