Zamišljena nezgodovina
Zgodovina je preteklost, za katero vemo na tak način, da jo lahko kritično premislimo in izrečemo. Tako vseobsežna je, da – kot je poudaril že Jacob Burckhardt – nima metode. Historik mora samo znati brati. Burckhardt pri tem kajpak ni mislil zgolj na zapise, temveč na vse, v kar življenje vgravira svoj stih.
Alexis de Tocqueville, ki je poleg Burckhardta v 19. stoletju najbolj razširil obzorja zgodovine, je pokazal, da se lahko v njih znajde vse že takoj potem, ko se pojavi oziroma pripeti. Distanca, ki razkrije posledice edinstvenih dogajanj, s čimer se pokaže njihova teža, je potrebna le večini historiografov, medtem ko nekaterim – posebej tenkočutnim (tudi če so amaterji, kakor je bil veliki Francoz) – ni.
Prav tako se je razsodno ustaviti ob misli Aleksandra Ivanoviča Herzna, da je zgodovina pripravljena iti z vsakomer: nima ne velikega načrta ne neogibnih razrešitev. V 19. stoletju, ko so kraljevali analogizmi, determinizmi in mehanicizmi, je bil njegov glas napoved zaznavanja kompleksnejše dejanskosti od tiste, kot je bila dostopna tedanji sodobnosti, sredi katere se je ustvarjajoča domišljija utelešala v znanstveni fantastiki in se kazala kot realistična napoved prihodnosti.
Zgodovina je zaradi navezanosti na možnost izrekanja ne le tematsko, marveč že s svojim obstajanjem v najtesnejšem stiku s historiografijo. Takoj se porodi vprašanje, ali je mogoče trditi tudi obratno. Odgovor nanj ni pritrdilen. Če bi bil, bi znamenito Rankejevo opozorilo, da je naloga historiografa povedati, kako je pravzaprav bilo, ne imelo smisla. Vsekakor obstajajo tudi zgodovinopisna dela, ki tematizirajo zgolj zamišljeno preteklost. Pri tem ne mislimo le na Tacita, ki je v Historijah pod vtisom Domicijanove protisenatske politike opisoval dogajanja v času Tiberijeve vlade, temveč predvsem na pripovedi spreminjevalcev preteklosti v vzvratnem ogledalu. Brez njih se ne bi rodila hudomušno mišljena krilatica zgodovinarjev, da zmorejo več kot Vsemogočni – tj. da stvari lahko spremenijo celo za nazaj. Bog tega zagotovo ne more storiti.
Med slovenskimi historiografi je toliko in toliko let po Burckhardtu, Herznu in Tocquevillu presenetljivo mnogo takih, ki imajo težave z branjem tekstov življenja, nature, civilizacije in kulture ter z razumevanjem njihovih nenujnih razrešitev. Seveda tudi s sodobnostjo kot zgodovino. Kot rabelaisovski agelasti se prav tako mučijo z zgolj ironističnim dojemanjem krilatice o sposobnosti spreminjanja zadev za nazaj. V vlogi resn(obn)ih ljudi pa imajo težave s prepoznavanjem sprevrženosti: pripravljeni so se postavljati na prste za Orlanda Figesa celo po tem, ki se je drugod že onemogočil z anonimno spletno agitacijo proti študijam Roberta Servicea.
Metodološki dogmatizem, ki je v historiografiji drugod znamenje skrepenelosti – kakor sta poudarila Georges Duby in Bronisław Geremek, moderni zgodovinar krši tradicionalna pravila in išče nova pomagala, da se približa preteklosti –, je pri nas postal zaščitno znamenje velikih karier zadnje izmene. Vse očitneje luknjičava teorija etnogeneze Herwiga Wolframa je samo še v Sloveniji vsiljevana za standardni model. Poleg tega se na dvomljivi metodi ohlapnega branja utemeljeni modernistični revizionizem – dejansko dekonstrukcionizem – v mišljenju narodov izdaja za zadnji krik intelektualistične mode.
Toda koncepcija etnosa je doživela pri Florinu Curti (zgodnjesrednjeveško slovansko okolje) in Michaelu Kulikowskemu (poznoantični germanski svet) povsem zasluženo enako razgradnjo kot drugi ideološki konstrukti, npr. do Adama in Eve nacionalizirana zgodovina. Zares: čemu pa bi bil samo pojem narod navezan na obstoj zgolj v zamišljenosti? Zimaginarizirani skupnosti sta tudi etnos in razred. Še mnogo bolj je docela zamišljen pojem družba.
Teorija in Trubar
Jernej Kosi je pred nedavnim izdal s pravo sindikalistično zgovornostjo reklamirano knjigo o nastanku slovenskega naroda. Potem ko je Peter Štih doživel poraz v izmenjavi mnenj o naši zgodnjesrednjeveški zgodovini in jeziku, se je historiografski establishment znašel v hudi šlamastiki. Zato ni čudno, da si poskuša najti rešitelja v podobi vsestranskega raziskovalca epistemologije, teorije, ideologije, zgodovine in njene (zlo)rabe, sociologije, jezika, književnosti, časnikarstva itd. itd.
Srž nadvse klenega Kosijevega umovanja predstavlja sekanje kakršne koli zveze med slovenskim narodom, ki naj bi zagledal luč sveta v intelektualnih retortah zgodnjega 19. stoletja, in vsemi poprejšnjimi skupnostmi. Raziskovalci struktur dolgega trajanja so torej zreli za smetišče zgodovine, kajti edino pravi mišljenjski model ponujajo Ernest Gellner, Eric Hobsbawm, Igor Pribac in Peter Štih. Seveda tudi Krjavelj, ki je sposoben ločiti pol hudiča od polovice Belcebuba. Na kratko: nekako od avtorjevega soimenjaka Jerneja Kopitarja dalje naj bi bilo v slovenski deželi vse drugače, kot je bilo poprej: v času njegovega življenja naj bi se začel čisto nov tok kavzalnosti, ki nima nobene zveze z nobenim od poprejšnjih. Če kdo misli drugače, je ozaljšan z etiketo naivneža (pa ne v schillerjanskem pomenu te besede). Pristaši Jerneja Kosija sodijo – podobno, kot so nekoč metodološko »zgrajeni« zagledanci v splošno priznani Ptolemajev model svetovja –, da morajo vsi, ki se ne strinjajo z njegovimi pogledi, svoje razumevanje posebej utemeljevati. Prištevanje k določeni ideologiji je pri nas vedno dajalo sistemsko prednost enim in onemogočalo v intelektualno pobudnih okoljih običajni historiografski dialogizem/polilogizem, v katerem zagovorniki nobenega nazora niso privilegirani.
A človeku se ni treba posebej truditi, da izbrska sentenco, ki zruši v prah celotno Kosijevo konstrukcijo: Andrej Savinec je leta 1595 v predgovoru v Trubarjevo Hišno postilo zapisal: »Lubi prijatili inu bratje v Kristusu Jezusu! Vam je vsem dobru vejdeče, koku je Bug, ta nebeski oča, iz velike neizrečene gnade inu milusti tudi nas Krajnce inu Slovence raven inu poleg druzih folkov h tej veliki gnadi pustil priti, de mi tudi to cejlo sveto biblijo ali vse svetu pismu v našim pravim slovenskim inu materinim jeziku imamo inu beremo, za katero veliko gnado inu dobruto bi mi spodobnu Boga imejli častiti in zahvaliti.«
Citirani odlomek brez okolišenja pove, da pri nas obstaja skupnost, kakršna so tudi druga ljudstva. Označena je za »folk«. Prav tako je očitno, da na tem mestu ni mišljeno Božje ljudstvo, marveč mnoge zemeljske skupnosti, ki se Vsemogočnemu bližajo z branjem Svetega pisma. To je po Savinčevi vednosti dobro znano bratom v Kristusu, torej vsem kristjanom. Za skupnost, o kateri govori izdajatelj Trubarjevega prevoda Hišne postile – pripada ji tudi sam –, je značilen slovenski jezik, ki ni samo eno od sredstev za sporazumevanje, marveč je tudi eksplicitno označen za materinščino. Da ta obstaja v pisni in govorjeni varianti, opozarja navedba o branju. Materinski jezik je torej že v imaginariju in ideariju 16. stoletja v vsej svoji širini navezan na nadgeneracijsko sorodnost – danes bi ji rekli genetska, včasih pa so jo označevali kot krvno.
Naddeželnost slovenskega knjižnega jezika
Potemtakem ne drži, da pred koncem dobe luči (in) razuma v zgodovinskih virih ni mogoče najti skupnosti z enakimi bistvenimi značilnostmi, kot je samoreflektirajoči se slovenski narod v 19. stoletju. Da je v pojmu materin jezik povsem jasno izraženo povezovanje rodu in jezika, je tudi jasno vsakemu »zastopnemu človeku« (ki je v jedru Trubarjeve antropološke misli).
Tudi dojemanje položaja te skupnosti je bilo presenetljivo podobno kot pozneje. Trubar namreč daje vedeti, da jo muči zaostalost oziroma bedno rovtarstvo (pismo Adamu Bohoriču z dne 1. avgusta 1565). Reduciranje reformacije na versko gibanje, ki mu podlega odločno premalo študiozni in preveč poenostavljajoči Kosi, je mogoče le v ideologiji nezgodovine, medtem ko jo historiki razumejo kot najširši kulturno-civilizacijski fenomen. Jean Delumeau je to pokazal na kontinentalni ravni, Miroslav Bertoša pa celo na primeru Istre, kjer evangeličanske pobude niso prevladale. Nekaj je bilo o tem doslej rečenega tudi za prostor, ki ga Primož Trubar v svojem drugem katekizmu 1555 označi za »slovensko deželo« (v ednini – torej docela enako, kot je dal zapisati Peter Kozler na svojem znamenitem »zemljovidu« v 19. stoletju).
Seveda se nerazrešljivi spor Kosijeve nezgodovine s historično dejanskostjo ne sklene v reformacijski epohi. Tudi 17. stoletje pri nas pozna povezovanje knjižnega jezika in rodu. V tem ni bistvene razlike glede na protestantsko dobo in ero meščanov. Janez Ludvik Schönleben namreč pravi v svoji izdaji lekcionarja, da se piše po šegi rodu, govori pa po šegi pokrajine. V tem duhu se je v 18. stoletju tudi ponatiskovala in prirejala Bohoričeva slovnica – tako v kranjski Ljubljani kot v koroškem Celovcu –, novi celoviti prevod Biblije pa se je zgledoval po Dalmatinovem. Več o tem si lahko Kosi in tisti, ki mu sledijo kot rep kometu, preberejo v spisih Brede Pogorelec. Ni dvoma: zanje bodo kar trd oreh, toda: dulcis ex labore fructus. Če bi se potem razgledali še po študijah Antona Breznika in Kozme Ahačiča, bi ob pristopu sine ira et studio lahko zapopadli naddeželnost slovenskega knjižnega jezika tudi v dobi, ko je bil zaradi prevlade predlog za oratorske nastope in pevskemu izvajanju namenjenih žanrov v literaturi večvarianten. Toda šega rodu se je vseeno obdržala v razvojnem kontinuumu. Tvorba posebnega kranjskega naroda, ki mu je v začetku 18. stoletja pridigo namenil celo znameniti diskalceat Abraham a Sancta Clara, potem pa se je zanj začel truditi še Pohlin, ni uspela. A Marko, ki je pripadal istemu redu bosonogih avguštincev, se je nazadnje s svojimi prerodnimi prizadevanji celo sam vključil v slovenski tok, ki ga je sprva ne povsem hote intenziviral.
Nadalje je značilno, da sta Janeza Filipa Cobenzla, opolnomočenca cesarja Jožefa II., Jurij Japelj in Andrej Jožef Lavrin ob sklenitvi tešinskega miru 1779 v verzih hvalila kot »Kranjca« in kot »Slavenca«. Po eni strani gre za označevanje, ki je znano že iz 16. stoletja, po drugi pa za pesniško etimologiziranje, ki je glorio povezovalo s poimenovanjema Slovan in Slovenec. 19. stoletje je bilo potem polno takšnih besednih iger – od poezije do karikatur.
Verodostojnost in izvirnost
Kosi na 20. strani svoje knjige trdi, da se Trubar nikoli ni imenoval za Slovenca. Oprostite, kako ste rekli? Trubar namreč jasno zapiše: »Mi [!] Slovejnci pravimo [itd.]« (Zbrana dela Primoža Trubarja II, Ljubljana 2003, str. 99). Primer je še posebej pomenljiv zato, ker izkazuje obstajanje poimenovanja v glasoslovni podobi, ki je izrazito dialektalna, kar pomeni, da je obstajala v ljudskem govoru in od tam prišla v knjižni jezik. Pa še za tako značilno skupnostni, tj. prvoosebni množinski mi-subjekt gre, da je vsak raziskovalec diskurza identitet nad tem lahko samo vzhičen. Tudi v nemščini je oče naše knjige zapustil odtise takšnega pojmovanja. Identitete so bile v 16. stoletju veliko bolj prepletene in zapletene, pa tudi različnih ravni, kot je predstavljeno v Kosijevi knjigi. To velja tudi za 19. stoletje. A to je mogoče doumeti le, če se kritično in brez predsodkov podamo k virom.
Nadalje naj bi Trubar po Kosiju s Slovenci naslavljal »neko prebivalstvo« (na isti strani kot prej). Viri pravijo, da je tako imenoval ljudi, ki jih je označeval za »moje« in »ljube« (M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1966, 86, 92). Kosijevo »tako imenovano slovensko prebivalstvo« na »tako imenovanem slovenskem etničnem ozemlju« se potemtakem dá opredeliti. Najprej z jezikom. Nato kot »folk«. Fran Ramovš, Marc Greenberg in Marko Snoj so pokazali, kako si gre predstavljati razvojni kontinuum našega jezika. Kosi njihovega razumevanja ni v ničemer omajal. Orodje, ki si ga je skoval za razumevanje slovenske preteklosti, je iz preneznatnega poznavanja in razumevanja zgodovine – in kjer teče beseda o lingvistiki, je enako mogoče reči o jezikoslovni problematiki in spisih –, da bi lahko z njegovo pomočjo izvedel, kako je nekoč bilo. Če bi izbral za svoja izhodišča relevantnejše študije, bi bil njegov chef d'oeuvre sicer zagotovo manj izviren, vendar bržčas zgodovinsko bolj verodostojen. Tako pa je izviren tam, kjer ni historično verodostojen, historično verodostojen pa je tam, kjer ni izviren (a še to ne povsod).
Kosi in njegovi dobro organizirani podporniki, ki niso zamišljena, marveč subvencionistična skupnost, imajo neznanske težave s temeljnim opravilom zgodovinarjev – tj. z branjem. Zato ni čudno, da v historičnem smislu vedo premalo. Žal še manj razumejo. John Lukacs, ki je kljub spregledanosti v Sloveniji eden osrednjih zgodovinarjev sedanjega sveta, je večkrat opozoril, da je sleherna nacionalna zgodovina enkratna. Temu je mogoče le pritrditi, saj narode ob spominih in izkušnjah konstituirajo tudi ravnanja v sedanjosti in vizije prihodnosti, ki se medsebojno razlikujejo. Celo vplivi enih okolij na druge niso in najbrž ne bodo vodili k vzpostavitvi identičnih stanj. Ker je tako, so generalizacije, ki zadevajo to problematiko, domena skrajno ohlapnega branja. Natančno pa ne vodi k njim. Tudi vprašanje kavzalnosti je na način, na kakršnega ga je načel Lukacs v svoji študiji o historični zavesti oziroma zapomnjeni preteklosti, vredno nedogmatičnega premisleka. Drugače kot s kritično resnicoljubnostjo nenehno brati vse, kar je izraz življenja, nature, civilizacije in kulture, ter misliti in pisati, se ne dá biti zgodovinar.
Ideološki temelj
Če je traktat o nastanku slovenskega naroda historiografsko tenak, pa se lahko pohvali z neznansko težo v vsem, kar je prosluli Carl Schmitt imenoval politično. Značilno se nadenj ni dvignil še noben borec proti zgodovinopisnemu revizionizmu, ki jih je pri nas med aktivističnimi tolmači preteklosti kot drugod le gob po dežju, čeprav poskuša izvršiti popoln prevrat v našem razumevanju preteklosti. To je znamenje, ki poudarja, da je zavedanje o politični dominanti Kosijevega pisanja splošno. Avtorjevo sofisticirano ločevanje med Franom Zwittrom in drugimi, ki so prav tako pisali o 1000-letni podrejenosti večine Slovencev Nemcem, razodeva tudi prav posebno selekcionistično senzibiliteto. Pri tematizaciji vprašanj v zvezi z reformacijo, kjer se Kosi oprime redukcionistične ideologije, ki ga vodi na kraljevsko stranpot nezgodovine, ne kaže niti najmanjšega posluha za takšno tankočutnost. V tem ekscepcionalizmu je globoka metodičnost. Pa seveda tudi zvestoba izbranim zgledom. Peter Štih, čigar misli so avtorju traktata o nastanku slovenskega naroda enako blizu kot razlage politično podkovanega Igorja Pribca, je, denimo, vedno imel sila veliko povedati o Milku Kosu, o njegovem v bistvenem smislu enako mislečem učencu Bogu Grafenauerju pa malo (slednji se je od prvega razlikoval predvsem v tem, da je pod hudim pritiskom marksistične ideološke mašinerije staroslovansko demokracijo razlagal kot vojaško demokracijo, medtem ko je prvi ostajal zvest virom, tj. zlasti Prokopiju in psevdo-Mavrikiju). Vdanost avtoritetam v subvencionističnih skupnostih vedno koristi. Kajti, kakor je ugotovil že Voltaire: Sin moj, kar godi telesu, godi tudi duhu.
Kosijevo delo zasluži najvišjo oceno tudi po ideološki plati. Kjer so bili drugi polovičarji, je obravnavani traktat o nastanku slovenskega naroda monumentalno monoliten. Kosi je napisal daleč najdoslednejši in najgeneralnejši poskus obrambe Marx-Engelsovega zatrjevanja, da je do srede 19. stoletja obstajala koroška narodnost. Ker naj bi Slovencev poprej sploh ne bi bilo, bi imela zamišljena skupnost, o kateri sta kot o umirajoči govorila oče in boter dialektičnega in historičnega materializma, dovolj prostora. Tudi njeni agresivni iztrebljevalci so sedaj detektirani. Da, to naj bi bili ljudje, ki so 1848 množično podpisovali peticije za Zedinjeno Slovenijo. (V Primorju naj bi prav ti nekako tedaj navreli v Trst in ga bržčas tako, kot pripoveduje klasično iredentistično zgodovinopisje, hoteli narediti za »našega«.) Res je sicer, da gradivo – od toponomastičnega (npr. Slovenj Gradec, ki je bil nekoč na Koroškem; etnično-jezikovno motivirano ime tega kraja, ki izhaja že iz srednjega veka, premore v sebi razločevalnost do bližnjega bavarskega/nemškega Gradca) prek slovničarskega do literarnega (Urban Jarnik, denimo) – ne podpira takšnih razlag, vendar tu ne gre za zgodovinopisje, marveč za politiko in ideologijo. Samo v območju znanstvenokritičnega ugotavljanja dejanskosti namreč velja, kar je nekoč dejal veliki poljski jezikoslovec Jerzy Kuriłowicz: »[Č]e se pri raziskovanju pokaže, da teorija ne ustreza gradivu, torej praksi – je treba obvezno spremeniti – teorijo.«
Gotovo je, da bo pravkar izdana de-konstrukcija slovenskega naroda, ki prisega na avtoritarni (lahko se reče tudi vdanostni/kolonialistični) diskurz – poskusi podkrepitve interpretacij stvarnosti v njem niso izvedeni s kritično argumentacijo, marveč s sklicevanjem na modernistične revizioniste –, v razmerah, kakršne so se oblikovale zaradi politično in ideološko motiviranega nategovanja in sekanja slovenske zgodovine na prokrustovsko posteljo nezgodovine, imela gromozanski pomen. Historiografi in preučevalci spoznavnoteoretskih vprašanj bodo v prihodnosti vsekakor razpolagali z zanimivim gradivom. Če jih seveda še bo kaj, kajti miljenčki političnih in ideoloških gospodarjev Javne agencije za raziskovalno dejavnost in Javne agencije za knjigo delujejo noč in dan. Za monstruoznimi zidovi teh dveh institucij, ki bi ju v primeru umanjkanja podmizniškega podpiranja izbrancev lahko povsem enoumno označili kot likvidaturi, je že vse pripravljeno, da triumfirajo. Seveda pa ne bodo nikoli mogli prepričati. Glede tega je čisto vseeno, ali gre za predsodobno/premoderno, sodobno/moderno ali postsodobno/postmoderno revizionistično ponudbo.
Pogledi, let. 5, št. 12, 24. junij 2014