Življenje sámo, ne prispodoba
Fjodor M. Dostojevski: Bratje Karamazovi. Prevod Borut Kraševec, Cankarjeva založba, Ljubljana 2010, 891 str., 39,96 €
17. 02. 2011
Med velikimi interpreti Dostojevskega je bil Mihail Bahtin verjetno prvi, ki je opozoril, da skrivnost uspeha Bratov Karamazovih niso v romanu posredovane ideje same na sebi, temveč način, kako so podane, romaneskna forma torej. Ne nazadnje je Dostojevski podobne ideje izražal tudi drugod, v svojih govorih in člankih, predvsem seveda v Dnevniku pisatelja, ki ga je pisal in objavljal v istem obdobju kot roman; toda pravi miselni izziv, ki bralca ne pušča ravnodušnega, pomenijo šele v tkivu romana.
»Novi slovenski prevod Bratov Karamazovih je odlična priložnost za poplačilo dolga do tega velikega romana. «
Bahtin je z vpeljavo pojma polifonija nazorno pojasnil, kako pisatelj dosega tak učinek. Iz romanov Dostojevskega nas – drugače kot na primer iz njegovih esejističnih zapiskov ter člankov (pri Dostojevskem je, kot nekje zapiše Aleksander Skaza, »posebno pomembna razlika med publicistično predstavitvijo ideje in umetniško upodobitvijo ideje«) – ne nagovarja glas avtorja-ideologa, ki je lahko živ le za somišljenike in pristaše, sicer pa mrtva črka, temveč polifonija glasov, ki niso zgolj izpostave avtorjevih idej, temveč samostojni glasovi, vsak zase podan s polno prepričljivostjo. Vendar pojem polifonija ne pojasnjuje čisto vsega. Paradoks za marsikoga najveličastnejšega romana svetovne književnosti je mogoče videti v tem, da svojo moč dolguje tudi formalni nepopolnosti.
Oblikovne pomanjkljivosti Bratov Karamazovih gredo v dobršni meri na rovaš »zunanjih« okoliščin. Roman je glede marsičesa ostal torzo, ker je avtor umrl, preden se je lahko lotil jasno zasnovanega in tudi v samem romanu napovedanega nadaljevanja. Nastajal je pod pritiskom, v naglici, saj je sproti, v ritmu nastajanja po koščkih izhajal v Ruskem vestniku. Vse to je gotovo imelo posledice. Nekateri kritiki so tedaj in pozneje na roman, ki je bil v splošnem sprejet izjemno dobro, naslovili kopico očitkov. Na primer, da ima preveč ekskurzov in stranskih oseb, ki v romanu nimajo nikakršne funkcije; da slog ni povsem enoten; da genialnim, z dramsko eksplozivnostjo nabitim prizorom (na primer gogoljevsko burkaštvo starega Karamazova v samostanu) sledijo dolgovezne, moralistično-podučne tirade (denimo o meniškem življenju); da so nekateri liki življenjski in prepričljivi, drugi manj posrečeni, papirnati, spet tretji pa groteskno pretirani; da posamezni prizori glede na pomen, ki ga imajo za celoto, po svojem obsegu in mestu v kompoziciji niso primerno uravnoteženi; da so mnogi odlomki neprepričljivo fantastični (na primer dialog Ivana s hudičem, ki za Janka Lavrina, nasprotno, pomeni najvišji umetniški domet Dostojevskega); da je sklep romana, ki prikazuje Aljošo in druščino dečkov po pogrebu Iljuše, plehek in osladen itn. Te očitke je včasih težko ovreči, potrditi jih je namreč mogoče s konkretnimi primeri iz besedila. Pa vendar so bralčeva občutja, ko odloži Brate Karamazove – mogočna in katarzična. Roman deluje veličastno kljub morebitnim pomanjkljivostim; še več, morda celo zaradi njih. Tako živo se nas namreč dotakne zato, ker je v svoji muhavi neenotnosti, neuravnoteženosti, mešanici odlik in slabosti, čustveni neposrednosti in včasih res že skoraj preveč preprosti odkritosrčnosti po svoji formi vzporednica življenju. Bratje Karamazovi, tak je vtis, nas nagovarjajo s prepričljivostjo življenja.
Fenomenu Dostojevskega so se od nekdaj skušali približati na najrazličnejše načine. Pisatelja so zelo radi (tudi denimo pri nas) po idejni plati primerjali z Nietzschejem, poetološko pa s Tolstojem (predvsem kot nasprotje), včasih tudi z Gogoljem, Dickensom ali s Proustom. Manj pozornosti so bile deležne vzporednice s Kafko (ta je čutil sorodnost z Dostojevskim), čeprav bi utegnile biti zanimive. Oba sta neprekosljiva mojstra za prikazovanje skrajno mučnih prizorov in razkrivanje sramotnih pritlehnosti; oba osebna doživljanja in razmišljanja iz dnevnikov prenašata v fikcijska dela, kjer s posredovanjem njune pisateljske magije izgubijo naravo posameznega in se »univerzalizirajo« (čeprav, seveda, pri vsakem od njiju povsem drugače); oba obravnavata največje, najgloblje, najpomembnejše metafizične teme, ki ne omogočajo jasnih in dokončnih odgovorov; oba, končno (naj se sliši še tako banalno), pisanju žrtvujeta svoje zdravje. Na drugi strani pa sta si tudi – ne nazadnje prav po formi (in ne nemara zaradi antisemitizma Dostojevskega; tega mu med drugim očita Harold Bloom, ki ruskega klasika v nasprotju s Kafko ni uvrstil v svoj Zahodni kanon) – skrajno različna. Karnevalski bohotnosti Dostojevskega stoji nasproti preprosti Kafkov slog. Poetiko Dostojevskega bi lahko imenovali »poetika iskrenosti in bratstva z vsemi«, poetiko Kafke »poetika samote in skrivanja«. Moč njune besede je tako velika, da nas posrka vase, a pri Kafki drugače kot pri Dostojevskem. Med branjem Preobrazbe sicer tudi sami postanemo nerodni hrošč; skoraj fizično denimo čutimo nemoč žuželke, ki se s hrbta ne more prevaliti na noge. Vendar obenem ves čas vemo, da Preobrazba ni pripoved o življenju žuželke. Nič, prav nič pri Kafki ni dobesedno. Vsi smo žuželka, vendar kot metafora; vsi smo gladovalec, a kot prispodoba; in vsi smo pred vrati postave, čeprav nemara udobno sedimo v naslanjaču. Povsem drugače je pri Dostojevskem. Pri njem je vse, tudi tisto na videz pretirano, skrajno dobesedno; je življenje sámo, in ne »označevalec označevalca«. (Porok tega je seveda prav življenjska, »polifona« forma: avtor ne govori za druge, njegova beseda ne zastopa misli drugih, drugače mislečih, ni »indic« govora drugega, temveč njegov »izraz«.) Poved »Vsi smo krivi za vse ljudi, najbolj jaz sam« ne skriva za seboj nikakršnega alegoričnega ali zgolj s filozofskim premislekom dostopnega smisla, temveč misli natanko to, kar izreka.
Interpretacija Dostojevskega in Kafke zato zahteva dva različna hermenevtična pristopa. Podobe Kafkove proze so paradigmatski »prazni« ali »transcendentalni označevalci«. Njihov pomen je načelno neujemljiv, čeprav se kar najtesneje, brez vrzeli prilegajo v mnoge, včasih tudi med seboj nasprotujoče si interpretativne kalupe. Nezadržna Kafkova privlačnost je ravno v tem, da njegova proza tako brez preostanka kot nekakšna parabola ponazarja take in drugačne teorije, take in drugačne filozofije. Interpretacija Kafke je – rečeno malce grobo in preveč poenostavljeno – reševanje rebusa, odgovarjanje na vprašanja tipa: Metafora za kaj je grad? Kaj ponazarjajo vrata postave? Kaj žuželka? Kaj gradnja Kitajskega zidu? Interpretacijski izziv Dostojevskega je povsem druge narave. Njegovih del ne beremo kot dešifriranje metafor, temveč kot preverjanje resničnosti. Romani Dostojevskega so ideje, ki so postale – ne metafora, temveč – življenje.
Prav življenjskost – v »vsebini in obliki« – je tako verjetno še najustreznejši približek oznake opusa Dostojevskega. Je razlog njegove tako pozitivne kot tudi negativne slave, pa tudi protislovij, značilnih zlasti za njegove kritike. Ti so pogosto (že v Rusiji, pozneje seveda še bolj v Sovjetski zvezi, pa tudi pri nas) pisanje Dostojevskega iz ideoloških razlogov kar najodločneje zavračali kot »reakcionarno«, »pobožnjakarsko«, celo »ogabno«. Okoliščino, da pisatelj ob bok idejam, ki jih imajo za take, z enako ali – zlasti v Bratih Karamazovih – še večjo umetniško močjo postavlja drugačne, nasprotne, so preprosto spregledovali, povsem mogoče, da zato, ker je Dostojevski njim neljube ideje prikazoval tako zelo moteče življenjsko resnično. Obenem pa so ga isti kritiki včasih imenovali (in kaj drugega bi lahko bilo temu razlog kot ravno prepričljivost prikaza, življenjskost forme?) za velikega, celo za največjega pisatelja.
Slovenska recepcija Bratov Karamazovih je raznolika, a, kar zadeva temeljna in temeljita soočenja z njim, razmeroma skopa. S posameznimi vidiki romana se je ukvarjalo nekaj krajših razprav, najbolj strastno se jih je v nekaterih esejih loteval Marjan Rožanc. V sklopu obsežnejših prikazov je roman jezljivo obravnaval Josip Vidmar, svetovljansko pa Janko Lavrin. Bratko Kreft je opravil pomembno delo, ko je v spremni študiji k povojni izdaji Bratov Karamazovih s faktografskimi prijemi zavrnil tedaj prevladujočo ideološko kritiko in opozoril predvsem na umetniški pomen romana, vendar njegove poglobljene analize ni podal. Resno, z vso osebno zavzetostjo in prizadetostjo, torej tako, kot si ta roman zasluži, se je z Brati Karamazovimi doslej spopadel le Dušan Pirjevec v svoji zadnji, za razumevanje njegove misli in osebnosti morda ključni spremni študiji k zbirki Sto romanov, ki je bila izjemnega pomena za tedanje kulturno, miselno, duhovno obzorje na Slovenskem in je v tem pogledu upravičeno obveljala za prelomno. Toda prav ta študija je za današnjega bralca, dobrega poznavalca Dostojevskega, njegovega miselnega obzorja in idej, ki jim je v romanu vdihnil življenje, morda ena najslabših Pirjevčevih, saj z vratolomnimi posegi živi in neposredni besedi Dostojevskega jemlje njeno življenjskost in jo nateguje na kalup mrtve formule, ki v romanu nima zares prave opore.
Novi slovenski prevod Bratov Karamazovih je odlična priložnost za poplačilo dolga do tega velikega romana. Slovenska recepcija mnogih interpretativnih možnosti doslej še ni izkoristila. (Celo tistih najbolj pozitivističnih ne: ne Kreft ne Pirjevec denimo niti z besedo ne omenjata, da je leta 1878, torej leto dni pred začetkom izhajanja Bratov Karamazovih, umrl pisateljev ljubljeni triletni sin Aljoša. Ta dogodek je Dostojevskega povsem ohromil. Tolažbo je med drugim iskal v samostanu Optina. Vse to se je v romanu izrazilo v več okoliščinah. Glavni junak, Aljoša Karamazov, »božji človek«, nosi ime umrlega dečka; kot izvemo, ima »najraje otroke, stare okrog treh let«; starec Zosima sprejme žensko, ki je prišla v samostan po tolažbo zaradi smrti triletnega sinka Aljoše; po poročilu žene Dostojevskega Zosima ženski izreče iste tolažilne besede, kot jih je bil od starca Ambrozija v Optini deležen Dostojevski. Dostojevski je za smrt sina, ki je umrl zaradi epilepsije, krivil sebe; te občutke je prikazal v usodi Iljuše in njegovega očeta. In najpomembnejše: sama idejna srž tega romana-teodiceje se suče prav okoli trpljenja nedolžnih otrok.) Še vedno tudi čakamo na celovito, vsestransko, poglobljeno in poznavalsko osvetlitev (kot je slišati, se sicer pripravlja), ki bo ta roman, ali pa tudi druga velika dela tega »psihološkega realista«, bralcu približala še z vidika ruske kulturne in duhovne tradicije (kontekst, brez katerega je poznavanje in razumevanje Dostojevskega močno okrnjeno). Morda bo prav posodobljeni prevod Bratov Karamazovih slovenskemu dostojevskoslovju dal nov zagon. Ali pa tudi ne. V vsakem primeru bomo dobili odgovor na vprašanje, ali je beseda Dostojevskega živa tudi še za današnjega (slovenskega) bralca. ¾
Resno, kot si ta roman zasluži, se je z Brati Karamazovimi pri nas doslej spopadel le Dušan Pirjevec v svoji zadnji, za razumevanje njegove misli in osebnosti morda ključni spremni študiji k zbirki Sto romanov, ki je bila izjemnega pomena za tedanje kulturno, miselno, duhovno obzorje na Slovenskem. Toda prav ta študija je za današnjega bralca morda ena najslabših Pirjevčevih, saj z vratolomnimi posegi živi in neposredni besedi Dostojevskega jemlje njeno življenjskost in jo nateguje na kalup mrtve formule, ki v romanu nima zares prave opore.
(Objavljeno v Pogledih, št. 4, 9. februarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
