»Literatura je zdravje«
Gilles Deleuze: Kritika in klinka. Prevod Suzana Koncut, spremna beseda Rok Benčin. Študentska založba, zbirka Koda. Ljubljana 2010, 244 strani, 25 €
15. 12. 2010
Tuj jezik ne more biti izdolben v samem jeziku, ne da bi se celotna govorica tudi sama zamajala, ne da bi jo potegnilo k neki meji, nekemu zunaj ali hrbtni strani, sestavljeni iz Videnj in Slišanj, ki niso več iz nobenega jezika. Ta videnja niso fantazme, ampak prave Ideje, ki jih pisatelj vidi in sliši v presledkih govorice, v razmakih govorice. To niso prekinitve procesa, ampak postanki, ki so njegov del, kakor večnost, ki se lahko razkrije le v postajanju, pokrajina, ki se pokaže le v gibanju. Niso zunaj govorice, so njen zunaj. Pisatelj kot videc in slišec, cilj literature: prav prehod življenja skozi govorico tvori Ideje … Če upoštevamo te kriterije, vidimo, da je med tistimi, ki delajo knjige z literarnimi ambicijami, celo pri norcih zelo malo takih, ki bi se lahko imenovali pisatelji.«
»Deleuze resda ne pozna »metode« kot šablone. Pa vendar tudi zanj velja, da jezik, ki ga uporablja, zaznamuje prostor, ki ga kartografira. Zato so meje literarnih svetov, ki jih razgrinja pred bralca, ujete v meje jezika, ki ga sam uporablja. «
Tudi če polistamo po spisih tistih filozofov preteklega stoletja, ki so literaturo nadvse cenili ali jo morda – včasih kavalirsko, spet drugič bržkone povsem iskreno – postavljali celo nad filozofijo, bomo težko našli literaturi bolj naklonjene, predvsem pa za sodobnega, »težke metafizike« včasih že nekoliko naveličanega bralca bolj simpatične in prilegajoče se besede kot v gornjih Deleuzovih povedih. Literatura je po njegovem na poseben način avtonomna (Deleuze se tu navezuje na tradicijo modernizma in tudi številni njegovi literarni primeri prihajajo od tod). Ni dajanje oblike doživetju – tako je denimo menil Dilthey –, temveč nenehno nastajanje, postajanje. Cilj tega postajanja oziroma nastajanja ni mimezis, reprezentacija, temveč »najskrajnejša singularnost«. »Literarne mojstrovine vedno tvorijo nekakšen tuj jezik v jeziku, v katerem so napisane,« piše Deleuze ob Melvillovem Bartlebyju, morda temeljni literarni referenci filozofije na prelomu 20. stoletja v 21., in velik pisatelj je zato tujec v svojem lastnem jeziku. Vanj vrezuje neki nov jezik. Literatura pravzaprav pomanjšinja večinski jezik in ustvarja svoj lastni zunaj-jezika oziroma zunaj-govorice, tako da nam posreduje »nejezikovna videnja in slišanja, ki pa jih omogoča samo govorica«. Literarno pisanje tako sicer ima svojega naslovnika; a to ni več klasični Bralec-Interpret-Hermenevt, temveč – »tisto ljudstvo, ki manjka«. Ki vselej manjka, bi lahko dopolnili. Kajti literatura nima končnega naslovnika, Cilja, Smisla, Razuma: »literatura je delirij«. – Smo se približali Freudu? Nikakor. (Od soavtorja Anti-Ojdipa bi kaj takega tudi težko pričakovali.) To je delirij, ki predvsem omogoča zdravje. Pisatelj »ni bolnik, ampak prej zdravnik, zdravnik samega sebe in sveta«. Tudi literarni lik ni bolnik, celo tedaj ne, kadar bi za nedeleuzovsko kliniko to gotovo bil, na primer Bartleby, ki pa po Deleuzu »ni bolnik, ampak zdravnik obolele Amerike«. Končna diagnoza, ki jo postavlja Deleuzova klinika, je vsekakor taka: »Literatura je zdravje«.
Deleuzova »poetika«, izražena zlasti v eseju »Literatura in življenje«, je izjemno prikupna in – kljub delirantnemu jeziku, ki ga uporablja tudi sam – razmeroma jasna. (V njej razbiramo številne sledove francoskega filozofskega ali esejističnega diskurza o literaturi; razveselimo se formulacij, ki nas spomnijo na »dobre stare znance«, na primer na Barthesa, Derridaja, Foucaulta, Blanchota, Geneta …). Vprašanje je le, kako jo prevesti v prakso pristopa k literarnim besedilom. Zdi se, da pri branju literarnih del Deleuze ne sledi togo svojim »programskim metodološkim vodilom« (čeprav bi obenem težko rekli, da skrene kam drugam – protislovje, bo kdo dejal; morda, vendar povsem deleuzovsko). Najmanj dve okoliščini sta, ne nepovezani, ki to preprečujeta. Prvič, vsako delo je po Deleuzu singularno. In drugič: smisel je nekaj, kar se ustvarja sproti, med »obdelavo« literarnega dela, in zato tok te »obdelave« vodi v nepredvidljive smeri ter nikakor ne ostaja v mejah vnaprej začrtanega kalupa, naj bo ta še tako ohlapen.
Morda je tudi ta notranja prepreka, ta nemožnost – ki pa ne naznanja nujno pomanjkljivosti; bolj smo ji pravični, če govorimo o doslednosti – razlog, da Kritika in klinika ne prinaša zares (zgolj) »spisov o literaturi«, čeprav je literatura v večini spisov tako ali drugače navzoča. (O tem in o Deleuzovi misli nasploh v odlični spremni študiji več kot kompetentno in z občutkom razpravlja Rok Benčin.) Deleuzova misel se raje svobodno giblje po raznovrstnih prostorih in opozarja na razne, dotlej še ne opažene povezave in razmerja. V tem gibanju literatura in filozofija pogosto prečita druga drugo, to pa na način, ki bi ga verjetno brez zadržkov lahko označili kot »deleuzovski«. Deleuze se namreč obravnavani »zadevi« (avtorju, knjigi, problemu) ne približuje od zunaj z že pripravljenim orodjem vednosti (čeprav ni dvoma, da ga ima) ali kalupom metode (čeprav bi se jo iz njegovega opusa nemara dalo abstrahirati; shizoanaliza, uporabljena tudi na Kafki, bi bil mogoč primer), ampak skuša razvijati tok svojega jezika, postajanje-smisla, iz zadeve same, ali morda natančneje (to namreč vendarle zveni nekoliko preveč hermenevtično): z njenega površja (in ne iz skritih globin).
Tu se potem nemara pokaže »meja« – ne kot znamenje nemožnosti, prej kot označba ozemlja, teritorija – Deleuzovega diskurza o literaturi. Deleuze resda ne pozna »metode« kot šablone, ki bi jo preprosto postavljal na različna besedila. Pa vendar tudi zanj še vedno velja, da jezik, ki ga uporablja, zaznamuje prostor, ki ga kartografira. Formulirano v duhu hermenevtične tradicije: jezik je tudi pri njem svetovni nazor; oblikuje podobe sveta, ki ga skozenj formulira. Deleuzovo pisanje o literaturi je odločilno določeno z njegovim prepoznavnim slogom mišljenja, za katerega so značilni topološki model s teritorializacijami in deteritorializacijami, z rizomi in viličenji, z razvijanjem površine namesto globine, strojna proizvajalnost, opozarjanje na odnose (relacije), koncept manjšinskosti in podobno. Meje literarnih svetov, ki jih pred bralcem razgrinja Deleuze, so ujete v meje jezika, ki ga sam uporablja.
Razlogi Deleuza filozofa za izbor takega teritorija so jasni: misliti onkraj »metafizike«, misliti onkraj paradigem temelja, izvora, vrhovnega smisla, smotra, telosa itn. Misliti tisto »vmes«. Topološka paradigma (Deleuze govori o kartografskem pojmovanju namesto arheološkega) operira na horizontalni osi, na ravnini, »površini«. Vertikalno zanemarja. Ne zanima je izvor, in enako ne verjame v vnaprej določeni končni smoter: zanimajo jo relacije, brez globinskih vzročnosti in teleoloških projekcij (tu je tudi Deleuze še dedič Saussura). Smisel je nekaj, kar nastaja sproti, s proizvajanjem, oziroma bolje, z nastajanjem-nekaj, postajanjem-nekaj, ki je edina »realnost« (v tem pogledu, ki je pravzaprav bistven, pa je Deleuze dedič Nietzscheja, za katerega je vse bolj jasno, da je ključni vir tudi še sodobne filozofije; iz njega se napajajo povsem nasprotujoče se filozofske usmeritve). Tako pri mišljenju kot pri literaturi »gre za izdelovanje realnega, ne pa za odgovarjanje nanj«. Take drže do literature seveda ni iznašel šele Deleuze; a formuliral jo je v jeziku, ki se je vplivno (včasih celo kot nekakšna metoda) prenesel tudi v literarno vedo. Zlasti topografski model postaja v zadnjih dveh, treh desetletjih vse bolj priljubljen in moderira celo nekatere prevratne poskuse v literarnem zgodovinopisju.
Osvobajanje od tradicionalne paradigme smisla (ne le pri Deleuzu) je vzpostavilo nov slog mišljenja in na področju premisleka o literaturi odprlo nove vidike leposlovnih besedil. Globinsko vrtanje je zamenjalo elegantno drsenje po površini (po zaslugi natančnega in tekočega prevoda Suzane Koncut smo Deleuzove elegance deležni tudi slovenski bralci), težo navidezna lahkotnost. Te lahkotnosti – vsaj pri Deleuzu – seveda ne smemo jemati preveč zlahka. Francoski filozof z njo na telesu literature riše pomembne zemljevide, ki nam jo osvetljujejo v novi luči, ki deteritorializirajo stare teritorije in kažejo poti v nove. Le na to morda kdaj pozablja, da literatura ne diha zgolj skozi povrhnjico.
(Besedilo je bilo objavljeno v tiskani izdaji Pogledov, št. 19/20, 15. decembra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
