Duchamp v Murski Soboti
Evropski trienale male plastike. Deljene identitete. Objekti na meji med umetnostjo in dizajnom kuratorka Katia Baudin. Galerija Murska Sobota, do 24. 3. 2011.
07. 02. 2011
V Murski Soboti so od leta 1973 prirejali Evropski bienale male plastike , najstarejšo in eno od dveh tovrstnih tematskih razstav, s katero so zapolnili nišo v domači in evropski likovni ponudbi. Pred nekaj leti se je prireditev, katere organizacija je za Galerijo Murska Sobota velik zalogaj, preoblikovala v trienale.
Aktualni trienale opazno zaznamuje sprememba selektorske zasnove, saj je prvi, izveden z enim samim, povsem avtonomnim kuratorjem. Sprememba se odraža v kompaktnejši, skladnejši razstavni postavitvi, skozi katero se vije bolj ali manj enovita zgodba.
Kuratorka letošnje razstave je v Nemčiji delujoča Francozinja Katia Baudin (1967), trenutno namestnica direktorja znanega Muzeja Ludwig v Kölnu, ki se je na svojih prejšnjih funkcijah ukvarjala tako z umetnostjo kot z oblikovanjem. Ta njen stik z obema področjema je očitno vplival tudi na temo trienala, ki obravnava predmete na meji med umetnostjo in dizajnom. Kje ta meja pravzaprav poteka, je težko ugotoviti in jasno pokazati, saj se danes področji tesno srečujeta in pogosto prepletata. Vse več umetnikov se namreč poskusi v oblikovanju vsakdanjih predmetov, stvaritve mnogih oblikovalcev pa prestopajo meje funkcionalnosti. Razstav oblikovalskih dosežkov smo tudi pri nas že dolgo vajeni in ob kakšnem eksponatu na njih se pogosto znajdemo pred vprašanjem, ali gre za umetnost ali dizajn. Dilema seveda korenini v tradicionalni delitvi med področjema, ki pa danes postaja vse bolj premakljiva in zabrisana.
Razstava temelji na dejstvu, da živimo v kulturi, za katero je značilna uporaba in posedovanje (pre)mnogih predmetov, a ga ne problematizira. Osredotoča se na kompleksno vprašanje o vlogi in pomenu teh predmetov v naših življenjih in na ožja vprašanja, kot so tista o odnosu sodobnega oblikovanja do preteklosti, vtkanosti umetnosti v vsakdanje življenje, razmerju med estetsko in uporabno razsežnostjo …
Kuratorko zanimajo tudi načini izdelave posameznih predmetov, vezi med oblikovalci in izdelovalci, od rokodelcev do industrijskih proizvajalcev, posebej pa je izpostavila tradicionalni evropski proizvodnji stekla in porcelana. Ti sta se že od nekdaj gibali v prostoru med umetnostjo in dizajnom, danes pa njunim, skozi stoletja izoblikovanim prepoznavnim dosežkom pretijo uničujoči valovi globalizacije.
Katia Baudin je razstavo poskušala navezati tudi na lokalni kontekst, ki ga je prepoznala v (ob)mejni geografski legi prizorišča, s spremembami meja povezanih spremembah identitete, tamkajšnjem rokodelstvu (lončarstvo) in proizvodnji (tekstilna industrija) ter relativni izolaciji pokrajine. Je pa kuratorka lokalni kontekst dojemala skozi svetovljanske oči, z distance, na načelni ravni in predmetov lokalnega porekla na razstavo ni uvrstila. Če izvzamemo instalacijo nizozemskega umetnika francoskega rodu Francka Bragiganda, ki je ustvaril simpatično postavitev iz jušnikov, izbranih v lokalni starinarni. Te je dopolnil s svojimi poslikavami in stvaritev poimenoval Slovenski stil, čeprav prvotno poreklo jušnikov najbrž ni ravno lokalno, a verodostojnost njegovega prispevka rešuje možnost, da je naslov dela ironičen, da je Slovenijo in Prekmurje prepoznal kot mešanico raznorodnih elementov. Obmejnost pač.
Baudinovi je ta, skupaj s prehajanjem meja, očitno blizu tudi na povsem osebni ravni. Sama, kot rečeno, deluje izven svoje domovine, in tudi na razstavo je uvrstila kar nekaj ustvarjalcev, ki so svojo rodno deželo zamenjali s tisto po lastni izbiri ali izbiri naključja. Med nekako šestdesetimi avtorji iz petnajstih držav, od Velike Britanije na zahodu do Kazahstana na vzhodu, je takšnih kar nekaj in najbrž bi jih bilo še več, če bi jih selektorica poznala.
Med tovrstne izseljence lahko prištejemo tudi veliko zvezdo razstave, avtorja, ki je na njej uvrščen v razdelek z zgodovinskimi referencami, Marcela Duchampa (1887–1968). Ta odlični predstavnik evropskega modernizma je eden najvplivnejših ustvarjalcev 20. stoletja in avtor raznolikega umetniškega opusa, ki še vedno deli teoretike, poznavalce, umetnike. Nekateri ga priznavajo in častijo v celoti, drugi njegova ustvarjalna obdobja delijo na sprejemljiva, relevantna in na tista, ki naj to ne bi bila, se pa tudi mnenja o tem, katera so kakšna, delijo. Nekateri ga zavračajo kar tako, načelno, ker v njem vidijo očeta vsega »zatona«, »degradacije« umetnosti v drugi polovici prejšnjega stoletja.
Duchamp je na razstavi zastopan z originalnim delom Boîte en valise, zaradi česar sem, priznam, tudi sam zastrigel z ušesi in pohitel v Mursko Soboto. Gre za izjemno, unikatno delo, ki je za umetnost približno tako pomembno, kot za njeno teorijo besedilo Walterja Benjamina Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati. Njegov nastanek je prejkone povezan tudi z Duchampovo selitvijo (prehajanje meja) v Ameriko, kamor se je umaknil med drugo svetovno vojno, je pa seveda tudi plod njegovih premislekov o umetnosti, njeni vlogi in pomenu. Boîte en valise (Škatla v kovčku) je nekakšen pomanjšan arhiv Duchampovih del iz obdobja 1910–1940, urejen na podoben način, kot so bili nekdaj kabineti kuriozitet. V njem je avtor zbral reprodukcije svojih najpomembnejših del in miniaturke nekaterih ready-madeov, vse skupaj pritrdil ali zložil v škatlo, ki jo je vtaknil v usnjen kovček. To naj bi pravzaprav storil le pri prvih štiriindvajsetih primerkih, saj gre za »pomnoženo« stvaritev, poznejših pa ni več vlagal v drage usnjene kovčke. Vseh skupaj naj bi, v sedmih serijah, ustvaril nekako tristo Škatel in v svojem zadnjem ustvarjalnem obdobju naj bi se največ ukvarjal prav s temi. Primerek s trienala nosi pozno letnico 1966 in je brez kovčka, bi naj bila pa tudi v njem ena originalna miniatura, ki jih je prebrisani avtor v vsak komplet »podtaknil« po eno. Ne vedno isto in tudi število reprodukcij ni v vsaki Škatli enako.
Duchamp je s tem delom omogočil številne tehtne premisleke o naravi umetniškega dela, razmerjih med unikati, izvirniki ter takšnimi in drugačnimi reprodukcijami, ustvaril pa tudi prvovrstno zmedo. Boîte je eden najpomembnejših artefaktov umetnosti dvajsetega stoletja, a koliko jih pravzaprav sploh je in kaj vse je v vsakem od njih? Do zanesljivega odgovora je domala nemogoče priti in prav to je bil verjetno eden od avtorjevih namenov. En primerek pa je v teh dneh vsekakor pripotoval k nam, kar poznavalce tako zelo veseli, da se ob tem zelo jasno kaže tudi naša podhranjenost. Resnično pomembne umetnine namreč pri nas zelo redko vidimo, pa tudi v zbirkah naših muzejev in galerij jih žal skoraj ni.
V bližini Duchampovega artefakta je, v kontekstu del, na katerih je viden vpliv klasikov modernizma, razstavljena stvaritev naših Irwinov, a zanimivo, da to ni njihova znana verzija kovčka, ampak ready-madea, kolesa, pritrjenega na stolček, v katerem je kuratorka prepoznala postmodernistično ironijo. Po tem udarnem uvodu, katerega del sta tudi visokocenovni sodobni repliki Malevičevih izdelkov iz porcelana, sledijo razstavni premisleki o spreminjanju tradicionalne vloge posameznih predmetov v sodobnem svetu, o njihovi (ne)navadnosti, njihovem prileganju, prilagajanju uporabniku. Na ogled so primerki izjemno zdizajniranih vsakdanjih predmetov, še uporabnih in takšnih, pri katerih oblika že tako prevlada, da njihova funkcija postane zgolj simbolična. Včasih je funkcija predmetov, zaradi njihovega preoblikovanja, nadgradnja tradicionalne, njihovo uporabnost je mogoče zaslutiti, se do nje pritipati, jo izluščiti intuitivno.
Nekateri predmeti so preprosto zanimivi, domiselni, avtorji nekaterih niso brzdali domišljije, zaradi česar uporabnost pogosto trpi, a ne vedno. Le še dodatni presežek je v uporabi takšnih predmetov, katerih funkcija postane skoraj banalnost ali pa je povzdignjena na raven obreda.
Med »interaktivnimi predmeti« padejo v oči na primer sestavljivi »pohištveni predmeti« iz vezane plošče našega Tobiasa Putriha, ob katerih se spomnimo na svetlo domačo tradicijo oblikovanja iz tega materiala. Pomemben element razstave pa so tudi zanimivo oblikovane razstavne mize, oblikovalca Roberta Stadlerja, lepo vidne predvsem z galerije razstavišča.
Iz Ljubljane vsako sobotno jutro vozijo avtobusi ljubitelje umetnosti na razstave v tujino. Kakšen od njih bi se lahko usmeril tudi proti Murski Soboti, kjer lahko obiskovalci Evropskega trienala male plastike ob zanimivi, mestoma pa vsaj simpatični postavitvi razmišljajo o odnosu med umetnostjo in dizajnom, lokalnim in globalnim, tradicionalnim in inovativnim, uporabnim in manj uporabnim, za posladek pa se zagledajo še v Duchampovo Škatlo, ob kateri je mogoče še posebej dobro razmišljati.
(Objavljeno v Pogledih, št. 3, 26. januarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
