Prek arhitekture k samemu sebi
Maks Fabiani: Dunaj, Ljubljana, Trst - besedila Andrej Hrausky, Janez Koželj - fotografije Miran Kambič - Cankarjeva založba, Ljubljana 2010, 191 str., 49,96 €
17. 01. 2011
Ko se po klancu od Opčin pripeljem v Trst, sem vedno zadovoljen, če me na križišču, kjer navadno zavijem levo, proti obali, zaustavi rdeča luč semaforja. Tako lahko namreč nekaj časa zrem v Narodni dom na drugi strani križišča in ob tem spet začutim, da sem prišel v svoje, v naše mesto. K temu občutku seveda neizbežno prispevata svoje slavna in neslavna zgodovina mesta v zalivu in slovenske skupnosti v njem, a zdi se mi, da se me še bolj od tega dotakne nekaj drugega, odprti, zračni arhitekturni nagovor Maksa Fabianija, vsebovan v tej monumentalni, z dejansko in sčasoma pridobljeno simboliko obilno obloženi stavbi. Njeni elementi, opečnato okrasje fasade, ki prikliče v spomin beneško Doževo palačo in orientalske vzorce, renesančnim podobni napušči, »ameriške« spodnje etaže …, vsak zase niso prav nič slovenski in nasploh mislim, da je o narodnostnem in nacionalnem slogu v arhitekturi zelo delikatno govoriti, a vendar deluje celota Narodnega doma name kot nekakšna demonstracija tega, kar Slovenci v svojih najboljših trenutkih lahko smo, kar lahko dosežemo, kadar smo navdahnjeni, odprti za tuje in domače spodbude, samozavestni in, to se žal zgodi tako redko, velikopotezni.
»Knjigo spremeni v presežek odlična arhitekturna fotografija Mirana Kambiča, ki znova dokazuje svoj izraziti občutek za premišljeno podajanje celot in učinkovito poudarjanje detajlov, na primer navdušujoče elegance Fabianijevih stopniščnih ograj.«
Potem me s tistega križišča preženeta rdeča luč in trobljenje za menoj, in mesto z vsako naslednjo stavbo postane manj moje, manj domače. Arhitektura namreč zna govoriti zelo neposredno in glasno, včasih celo gromko, in takšnih arhitekturnih nagovorov, od težke imperialne arhitekture do nacionalističnih vzklikov, v Trstu še zdaleč ne manjka. Hočeš nočeš prevpijejo Fabianijev umirjeni, rafinirani arhitekturni glas, a zares preglasiti ga ne morejo, saj je za kaj takega vse preveč suveren.
A da ne bo pomote, Fabiani zagotovo ni bil kak velik Slovenec, po rodu pa sploh ne, in tudi lasti si ga težko scela kateri izmed narodov z našega konca Evrope. Pa saj za to niti ni kake hude gneče, za Avstrijce je del slavne avstro-ogrske zgodovine, Italijani so ga dolgo zavračali kot Slovenca, ki da niti pošteno italijansko ne zna, in kot Avstrijca, pri nas pa kakor kdaj, vroče-hladno, od slave in časti do pozabe. No, zdaj se vsekakor že kar nekaj časa zavedamo, da je predvsem naš, in zavest o tem bo še dodatno utrdila lepa, vsebinsko tehtna in ravno prav obsežna monografija, ki je pred kratkim vstopila v našo ne ravno obsežno knjižnico del s področja arhitekture.
Knjiga je premišljeno koncipirana in se drži uveljavljenih vzorcev za tovrstna dela, opisi in razlage Fabianijeve arhitekture ne prinašajo nič posebno vznemirljivega in novega, to v uvodu priznavata tudi avtorja besedil sama, so pa korektni. Zanimivejši so tisti deli besedil, ki osvetljujejo duha časa in okoliščine, pomembne za razumevanje arhitektovega dela. Iz njih ne spoznamo le najpomembnejših Fabianijevih načel, na primer tistih o spoštovanju lokalnih tradicij in prevladujočega značaja kraja, v katerega bo kaka stavba ali urbanistična ureditev umeščena, ampak ga v osnovnih potezah spoznamo tudi kot osebnost in človeka, katerega življenjski in delovni vek je odločilno zaznamovalo dogajanje ob stičišču romanskega, germanskega in slovanskega sveta.
Maks Fabiani je bil namreč rojen v času in na ozemlju takratne Avstro-Ogrske, ki je bila državna in kulturna tvorba, ki se ji je njegov narodostno ne povsem definirani položaj še najbolj prilegal. Bil je med tistimi posamezniki z našega prostora, ki so se v rajnki monarhiji najuspešneje uveljavili in dosegli najvišje časti. Bil je, za Ottom Wagnerjem, nekakšna neformalna številka dve takratne arhitekture srednjeevropskega cesarstva, med drugim osebni svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda, dobival je številne prestižne zasebne in državne projekte, s katerimi je poveličeval slavo monarhije, bil je predsednik avstrijske zbornice inženirjev in arhitektov, prejemnik domačih in tujih priznanj in odlikovanj.
Očitno je, saj je bil tudi družabno ustrezno podkovan, plaval kot spretna riba v vodah takratne arhitekture in iz tira ga ni vrgla niti v tistem času modna secesija, ki ji ni bil nikoli pretirano naklonjen. Fabiani je namreč stremel h klasičnim vzgledom, si ves čas prizadeval za upoštevanje sočasnih tehničnih dosežkov, estetsko pa je bil zagledan bolj v preteklost, vse tja do Palladia in še dlje, v kateri je videl upoštevanja vreden, v marsičem še nepresežen ideal. Njegova arhitektura je bila praviloma eklektična, pogosto kombinacija na primer renesančnih in secesijskih elementov.
Morda se sliši grobo, a po eni strani je bil Fabiani gotovo nekakšen »režimski arhitekt«, vsaj delno voljan ustreči vsakokratnim oblastnikom in njihovim estetsko-političnim nazorom. Projekti za dunajske zasebne in javne naročnike odsevajo predvsem njihovo uglajenost, veličino, ugled, Ljubljani je med potresnim letom 1895 in začetkom prve svetovne vojne vtisnil svetovljanski značaj, hkrati pa sodeloval pri arhitekturnem vzpostavljanju prestolnice Slovencev, ki se ga je lotil takratni župan Hribar. Obnova med prvo svetovno vojno močno prizadetih Goriške in Posočja je bila sprva predvsem lokalpatriotsko dejanje tega Kraševca, pozneje, pod vladavino fašizma, pa je, iz kakršnih koli razlogov že, sodeloval pri italijanizaciji, psevdozgodovinskem ponarejanju arhitekturne identitete tega prostora in tako morda delal pokoro za načrtovanje branikov slovenstva (ob Narodnem domu še goriški Trgovski dom) v mlajših letih.
Po drugi strani je bil Fabiani samosvoj, netrendovski ustvarjalec, ki je tudi pisal, slikal, izumljal, oblikoval svoj celoviti filozofski nazor, predstavljen v spisu Akma, duša sveta. Na ustvarjanje naj bi načelno gledal v duhu antičnih filozofij, kot na iskanje samega sebe, na arhitekturo kot na iskanje pravih razmerij in skladnih odnosov med splošnim in posebnim, med starim in novim, zavedal se je medsebojne povezanosti vsega, kar obstaja, in nenehno porajajočih se sprememb. Poskus uresničitve njegovih idealov prek arhitekture sta na precej intimni ravni verjetno vila Ferrari in njen vrt v Štanjelu, ki mu je deset let županoval in ga skoraj v celoti arhitekturno uredil.
Fabianijevo dolgo življenje (1865–1962) v spreminjajočih se političnih razmerah je tudi dovolj zanimiva zgodba o človeku, katerega svet se je vse bolj ožil in ožil ter se na koncu z zavidljivih razsežnosti avstro-ogrskega cesarstva skrčil na pičli prostor rojstnega Kobdilja, Štanjela in Gorice. Iz monografije pa je moč razbrati tudi marsikaj o prepletanju arhitekture in politike, ideologije.
Ena redkih stvari, ki jih knjigi lahko zamerimo, je to, da se nekateri podatki, orisi dogajanj v njej pojavijo večkrat, morda zato, ker sta knjigo pisala dva avtorja ali zaradi načina razdelitve knjige na poglavja, povezana s posameznimi stavbami, projekti. A na ta podvajanja pozabimo ob nekaterih »ocvirkih«, kot je na primer tisti o zaposlitvi bodočega diktatorja Adolfa Hitlerja v Fabianijevem dunajskem ateljeju. Po treh mesecih ga je Kraševec sicer odpustil, ga je pa opisal kot človeka, »iz katerega še nekaj bo«, in glede tega se pravzaprav ni zmotil.
Knjigo spremeni v presežek odlična arhitekturna fotografija Mirana Kambiča, ki znova dokazuje svoj izraziti občutek za premišljeno podajanje celot in učinkovito poudarjanje detajlov, na primer navdušujoče elegance Fabianijevih stopniščnih ograj.
(Objavljeno v Pogledih, št. 15, ki so izšli 20. oktobra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
