Čakajoč na Martina Krpana v pajkicah
Foto: Diareja
07. 04. 2010
Zadnji strip, ki sem ga kupil, je bil Maus Arta Spiegelmana, zgodba o preživetju mišk (Judov) v času mačje (nacistične) diktature in zavojevanj. Gre za svetovno pomemben stripovski dosežek, mojstrovino, nastalo iz pristne umetniške nuje, za delo v maniri najboljšega, prav nič sentimentalnega humanizma, za klasiko torej, ki seže čez meje svojega medija. Mausa je založila Založba ZRC SAZU, organ najvišje domače znanstveno-umetniške institucije, navzven je videti kot knjiga in ni šans, da bi bralcu ob listanju strani počrneli prsti. Zadeva je za kaj takšnega vse prekvalitetno natisnjena. Povsem drugače kot tisti mehko vezani, pogrošni stripovski izdelki, po katerih sem posegal kot deček, potem ko sem prerastel Mikije z Disneyjevimi stripi, ki so mi jih prej kupovali starši. Mikiji so bili tudi njim čisto simpatični, Veliki Bleki, Komandanti Marki in Zagorji iz stripov majhnih formatov, tistih, po branju katerih si imel pošteno črne prste, jim niso bili. Oče mi je razložil, da so čisto navaden šund (besede nisem razumel, sem pa dojel, da ne pomeni nič dobrega) in zapravljanje časa, a se z njim nisem strinjal, sem pa zaradi njegove intervencije vzljubil tako šund kot zapravljanje časa.
Nekakšno vmesno področje še sprejemljivega, za obe strani znosen kompromis, je bil Zabavnik, s stripi, različnimi in bolje natisnjenimi, ter še z nekaj drugimi rubrikami, zanimivostmi tipa saj ni res pa je in podobnim. Poleg tega je bil Zabavnik, četudi v založništvu beograjske Politike, v slovenščini, to pa stripi iz Zlatne serije, Lunov Magnus, pa tudi stripi iz Stripoteke in Alana Forda, ki so prišli pozneje, niso bili. Vsi ti so bili licenčni stripi, prevajani v prožno, pogosto prav sočno srbohrvaščino, distribuirani v dobro založene kioske po vsej takratni skupni državi, stripi, ki so bili za mnoge pripadnike moje generacije prvi korak v subkulturo, pa tudi v sodobno urbanost. Iz njih nismo pobirali le neprekosljivih duhovitosti in štosov, nismo zgolj sledili napetim ali zabavnim zgodbam, ampak smo spotoma izvedeli celo kaj čisto koristnega. Veliki Blek in njegovi tovariši so nas podučili o ameriškem boju za neodvisnost, v Asteriksu je mrgolelo latinskih citatov, v Flashu Gordonu so se razpirala mikavna futuristična prostranstva … Izraz risani romani, s katerim so takrat nekateri imenovali stripe, ni bil zgolj plebejska fraza, to je nemara dokazovalo tudi dejstvo, da smo prijatelji takrat enako vneto kot stripe brali tudi debele romane Dumasa starejšega in Walterja Scotta. Iz obojih smo pravzaprav črpali podobno, le da so bili zadnji bolj vešče napisani, prvi pa seveda bolje narisani in bolj duhoviti. Morda tudi zato tistega o šundu nisem čisto dobro razumel, še posebno ne potem, ko sem izvedel, da so tudi na Dumaseve in ostale pustolovske špehe samozvani varuhi kulture nekoč gledali z vzvišenim zaničevanjem.
Od Velikega Bleka do Mausa je seveda dolga pot, še daljša pa je tista, ki jo je od svojih začetkov prehodil strip. Nekateri ga povezujejo že z jamskimi slikarijami, drugi odkrivajo njegovo podobnost s pripovednostjo staroegiptovskega slikarstva, tretji za prvi pravi strip štejejo rimski Trajanov steber, s krožno vzpenjajočo se reliefno zgodbo o cesarjevih junaštvih. Predhodnice stripa se mnogim zdijo karikature, pa satire na politične in socialne teme, na primer tiste Williama Hogartha, pa različnih drugih znanih in neznanih avtorjev. Zelo blizu stripa pridejo propagandne karikature iz obdobja francoske revolucije, a prava stvar se začne nekoliko kasneje. Nekateri so prepričani, da je strip v današnjem pomenu ameriški izum, a njegove začetke smemo najbrž videti v dobri stari Evropi, morda v grafičnih novelah Švicarja Ru čidolpha Topfferja, v karikaturah Wilhelma Busha, njegovem protostripu Max in Moritz. Nekoliko širši pogled bi najbrž moral zajeti vsaj še Japonsko in njeno tradicijo lesorezov, pa kitajsko izročilo manhua risb, v Ameriki pa naj bi se vse skupaj čisto zares začelo nekoliko pozneje, leta 1895, z možičkom, imenovanim Yellow Kid, Richarda Feltona Outcaulta, ki je bil pravzaprav reklama za nedeljski časopis in je pomembno prispeval k nastanku pojma rumeno novinarstvo. Potem se je v dveh, treh desetletjih in v nekaj etapah izoblikoval strip, kot ga poznamo danes, v njem so se pojavili literarni junaki, kot je Tarzan, pa povsem stripovski, na primer Dick Tracy in Flash Gordon. Leta 1938 začne izhajati revija Action Comics, katere prvo številko, s stripom o Supermanu, so pred kratkim na dražbi prodali za okrogli milijonček ameriških dolarčkov. Zgovoren je tako zgodnji ameriški naziv za stripe, torej comics, ki je gotovo povezan s prevladujočo zgodnjo rabo stripa v razvedrilne namene, kot pogled v kratko zgodovino razvoja ameriških superjunakov (Superman, Barman, Spiderman …). Ti naj bi bili predvsem stranski produkt gospodarske krize v tridesetih in nemoči vanjo ujetih malih ljudi, hrepenečih po odrešitvi, po obračunu s pokvarjenimi podjetniki in politiki. Nekakšen liberalni idealizem naj bi torej porodil te maščevalce obupanih slehernikov, temu v prid govori tudi značilna Supermanova zgodba njegovih levitev iz brezbarvnega, negotovega uslužbenca v zmagovitega, neustavljivega junaka. Lahko si predstavljamo, da bi, po analogiji s sedanjimi tukajšnjimi razmerami in zgodovino, Slovence podobno lahko odrešil kakšen stripovsko preobraženi leteči Martin Krpan v pajkicah. Ker v stripih so stvari seveda vsaj nekoliko poenostavljene in včasih tudi tendenčne, trenutnim potrebam prilagojene, o tem priča nadaljevanje zgodovine ameriških superjunakov. Leta 1941, med drugo svetovno klavnico torej, se na primer pojavi Captain America, odet v triko z elementi ameriške zastave, in začne neusmiljeno tolči naciste, s Hitlerjem osebno na čelu, že leto pozneje pa mu sledi serija Crime Does Not Pay, ki didaktično spodbuja še k obračunu z domačimi lumpi. Po vojni je šlo stripu v svetu le še na boljše, dobro se je prijel in se razrastel po različnih terenih, tako da je o stripu na splošno danes prav tako nemogoče govoriti kot na primer o filmu.
Slovenci lahko predhodnike svojega stripa nemara gledamo v karikaturah, kot je tista, objavljena leta 1870 na naslovnici zabavljivo-šaljivega lista Pavliha, naš prvi pravi strip pa se je porodil v krogu naših takrat najprogresivnejših likovnikov, tržaških avantgardistov. Stripovski lik, zamorčka Bu-Ci-Buja je leta 1927 narisal Milko Bambič, objavilo pa tržaško glasilo Naš glas. Simpatični lik je bil dovolj všečen in nepravoveren, da je razjezil takratne fašistične veljake (baje kar Mussolinija osebno), ki so se mentalno morda že pripravljali na svoj imperialni podvig v Etiopiji in si niso mogli dovoliti, da jih zamorci zajebavajo že kar na domačem terenu. Zelo blizu stripu se zdijo tudi nekatere otroške knjige iz tridesetih let, ki zgodbo pripovedujejo skoraj samo s sličicami, le z minimalno oporo teksta, kot je na primer Življenje hudobne kavke Katke Eda Deržaja iz leta 1932.
Zdi se, da je po drugi svetovni vojni strip kar nekako mrknil, se nemara simbolično obdržal le v obliki različnih propagandnih in poučnih nizov z besedilom opremljenih risb. Morda je bil v tistih časih ideološko sporen, štet za proizvod gnilega kapitalizma in kot tak odvržen v isti koš kot jazz in podobni nezaželeni pojavi. Izjema ali morda drzni znanilec sprememb je bil Miki Muster v petdesetih in pozneje. Njegovi Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja so pri nas naleteli na toplo zatočišče in se globoko zasidrali v srca številnih rodov, po vsebini pa so ostajali na lahkotnejši strani. Spornejši se je marsikomu gotovo zdel Kostja Gatnik, ki ga je prineslo z generacijo cvetja in je ustvaril legendarno Magno Purgo, enega temeljnih kamnov domače strip- in subkulture nasploh. Z obrobja je strip prilezel v osemdesetih in se z Diarejo Tomaža Lavriča emancipiral v neprizanesljivo duhovito družbeno kritiko, v devetdesetih pa se je razcvetel z množico avtorskih in alternativnih obrazov. A to so seveda le generalije, za katerimi se skriva kopica vidnih in manj vidnih ustvarjalcev, zgodb, prizadevanj, porisanih strani …
Slovenski strip ima danes že svojo zgodovino, popisano tudi v knjižni izdaji (Iztok Sitar: Zgodovina slovenskega stripa, 1927– 2007), Prešernovega nagrajenca Kostjo Gatnika, v Moderni galeriji razstavljajočega in splošno priljubljenega Tomaža Lavriča, svoj spletni forum (Striparna.com), stripovsko trgovino in zbirališče (Strip.Art.nica Buch v ljubljanskem centru Murgle), agilni kolektiv StripCore, bolj ali manj spretno v slovenščino prevedene svetovne stripovske klasike, nekatere izjemno zanimive avtentične stripovske teme (na primer Smiljaničevi Meksikajnarji), imamo stripovski pogled na domačo visoko kulturo (Slovenski klasiki), parodije na sodobno družbeno stvarnost (Sokol in Golobica), nekateri domači avtorji polnijo strani nestripovskih revij (Marko Kociper v Poletu), občasno ga na svoje strani sprejmejo dnevniki (Iznogud v Delu), dobivamo prevodne stripovske obdelave svetovnih literarnih klasikov (Kafka), imamo publiciste in promotorje stripa, tudi kakšen kritičen vpogled v ideološke temelje nekaterih stripov smo že prevedli (Kako brati Jaka Racmana), razstave stripa občasno gostijo različni muzeji in galerije, izhaja revija svetovnih vrhuncev stripa (Strip bumerang), na spletu lahko beremo verski strip (Izar Lunaček) … S primerom povedano; v Sloveniji je strip v zadnjih desetletjih prehodil zavito pot od Taličnega Toma prek Srečnega Luke do Lucky Luka in zdi se, da mu še nikdar ni šlo bolje. Res ga hromijo nizke naklade, cene avtorskih pravic, težave z distribucijo, pomanjkanje medijskega prostora …, tako da na nekaterih izmed svojih številnih področij bolj životari, a vendarle živi. Verjetno ne bo nikoli postal tako udomačen kot denimo v Franciji ali Belgiji, kjer se je že skoraj pomeščanil, a razloga za paniko najbrž ni. Mogoče sem sentimentalen, a sam pri nas pogrešam le tistega pravega, pogrošnega, prav nič umetniško vzvišenega, tisti čisto navadni vsakdanji strip iz kioska na vogalu, z zgodbo, ki pritegne dečka, željnega pustolovščin, strip, po branju katerega imaš pošteno črne prste, takega, ki si prisluži in hkrati ovrže tisto dvomljivo oznako šund.
Bralci stripov so različni. Nekateri to postanejo in ostanejo za vedno, drugi začnejo sčasoma brati predvsem romane z manj sličicami, a branje stripov vsakega izmed njih zaznamuje. Nekatere podobno kot Umberta Eca, ki se v romanu Skrivnostni plamen kraljice Loane poda v svoje z množično kulturo, tudi stripi, zaznamovano otroštvo in se sprašuje: Me je pozneje, ko sem odrastel po letih in znanju, pritegnil Picasso, ker me je k temu spodbudil Dick Tracy? Kaj pa vem, odgovor se morda skriva v kaki kleni modrosti iz Alana Forda.
(Objavljeno v Pogledih, št. 1, ki so izšli 7. aprila 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
