Popis Prapivalstva
Angleški izraz rap – rhythmically accentuated poetry – bi se v slovenščini lahko glasil »ritmično poudarjeno pesništvo«, ki se je razvilo v sedemdesetih letih v newyorškem Bronxu kot del kulture hip-hopa. Ta v širšem pomenu vključuje še inštrumentalni element ali djing, ples oziroma breakdance, vizualizacijo v obliki grafitov in beatboxing (imitiranje inštrumentov z glasilkami in usti). Žanr je med Alpe, Panonijo in Jadran prišel dvajset let pozneje, njegov prvi večji protagonist pa je bil ljubljanski vokalist, ki se je uradno preimenoval v Alija Ena, pozneje še v Dalaj Eegola. Njegov album Leva scena je bil brezkompromisna kritika tedanje zabavnoglasbene smetane, ki je pozabila na preroditev v svežini ter inovativnosti. Novinarji in recenzenti obetavne, a žal ukinjene glasbene revije RSQ, so leta 2008 postavili Levo sceno na vrh najboljših pop-rock albumov samostojne Slovenije, Aliju Enu pa na isti lestvici delajo družbo še lucidni Trnovčan Klemen Klemen (50. mesto), duet Od ljudi za ljudi Murat & Jose (46. mesto) ter vrhunsko artikulirani N’toko (32. mesto).
Sodobni klepači rim sami zase pravijo, da so ártisti, z angleško-balkanskim poudarkom na samoglasniku a. Njihova umetniška imena so pomembna značilnost te kulture. Lajšajo namreč pomnjenje, ustvarjalci se preko njih približajo poslušalstvu na prijateljsko razdaljo, hkrati pa vzdevki zagotavljajo neke vrste zasebnost, morda celo anonimnost, ki naj bi jo postopoma, skozi svoje izdelke razkrival sam deklamator. Raperji, ki so denimo izdali album v letu 2010, slišijo na imena Timbe, Kosta, C. J., Zrak, David, Blejska naveza, Doša, Unknown, Don Pezzanno Badallamenti, Triiiple, Svegerji, Ne$$, GZ, Nedžad, U-Kan, Pifka, Pat, Emkej, Trkaj, Amo, Iaria, Paj in tako dalje. Vse skupaj zveni precej drugače kot Grafenauer, Zajc, Pavček, Zlobec, Kovič, Kovačič, Predin, Kreslin, Pengov, Domicelj ali Makarovič, toda primerjava ni povsem naključna. Najuspešnejši svetlopolti raper Eminem, ki je prišel na radijske valove kot odkritje hermetične in tradicionalno temnopolte scene iz predmestja Detroita, je med drugim prejel nekaj resnih, formalnih, uradnih pesniških nagrad. Vprašanje je, kdaj bomo to dočakali pri nas, verjetno pa bi se temu znal najbolj približati svetovljan Miha Blažič, alias N’toko, (deluje tudi na Japonskem), ki je doslej še neporažen v raperskih dvobojih (battlih) in v tako imenovanem prostem slogu (freestylu).
Prav tekmovanja v dvobojih in v prostem slogu so bila v zadnjih desetih letih tista, ki so rap najbolj popularizirala in ga pripeljala v klube, medtem ko je bila novinarska in radijska refleksija zgolj sporadična. Pot k razvoju raperske in hip-hop kulture so doslej tlakovali zelo različni ljudje. Na eni strani združba didžejev Radyoyo, pa Mare Godnjavec - Jizah kot voditelj oddaje Rhyme kickers na Radiu Študent, sicer pa promotor, recenzent brez dlake na jeziku in organizator dogodkov. Na Valu 202 je oddajo Hip hop galerija pripravljal Matjaž Ambrožič, medtem ko se je tudi Jure Longyka v Izštekanih redno trudil spremljati najboljše od najboljšega. Toda v zadnjih dveh letih je produkcija presegla vsa pričakovanja ter naplavila nekaj izjemnih presežkov in tudi količinskih pretiravanj. Predvsem pa je zaznavna višja tehnična raven vseh novih izdelkov.
Med širokim naborom izvajalcev, ki se potegujejo za podobno poslušalstvo, hkrati pa širijo domet v najrazličnejše smeri – poznamo namreč plesno-zabavljaški, angažirani, izpovedni, zgodbarski in poulični rap –, je tekmovalnost predvidljiva, z uradnimi dvoboji pa celo športno formalizirana in morda podobna tekmovanjem v gledališki improvizaciji. Oblikujejo se takšne in drugačne skupine in sredine, ki jih pogojujejo lokalna okrožja (v Ljubljani na primer Trnovo, Savsko naselje, Dravlje, Fužine itd.) ali regije, iz katerih izhajajo. Izredno zanimiva je prekmurska scena, na kateri so najglasnejši Stekli psi, njihov zadnji spot Nindri indri pa se je prebil tudi na jadransko MTV lestvico Domačica. Lestvica v navezi s popularno oddajo Hitorama, kjer sta že nastopila Murat & Jose, znova povezuje pop-rock prostorja Makedonije, Srbije, BiH, Hrvaške in Slovenije.
Najbolj pogoste razprtije in medsebojna raperska nasprotovanja se odvijajo na ločnici med komercialnim in podtalnim rapom. Toda na koncu doživijo največ odmeva ustvarjalci, ki dovolj uspešno združujejo oboje. Med prej omenjene nedvomno sodijo radoživi Zlatko, ki je v zadnjem času albume nizal kot za stavo, ter izpovedno-angažirana in zato bolj premišljena Kosta in Nikolovski. V ljubljanski županski kampanji Zofije Mazej Kukovič je med drugim sodeloval Velenjčan 6 Pack Čukur in podobno sta Murat & Jose pred osmimi leti podprla Viko Potočnik iz LDS. Zabavljaškemu in političnemu stremljenju za široko všečnostjo pa nasprotuje vse daljši niz izvajalcev, katerih ustvarjanje je dostopno skoraj izključno na internetu: na njihovih spletnih straneh, MySpaceu, YouTubu in na Radiu samih norcev – spletni radijski postaji, ki deluje od leta 2008; njen ustanovitelj in urednik Darko Nikolovski pa pove, da želi odpirati prostor za vse izvajalce, četudi o nekaterih nima idealnega mnenja. Celo v zgodnjih jutranjih urah ima postaja nekaj zvestih poslušalcev, od katerih mnogi niti niso med protagonisti te glasbene zvrsti. Zadnjih pet let nastaja nekaj ljubiteljskih spletnih strani, med drugim Slorapfan.info, kjer njen edini ustvarjalec Simon Novosel predstavlja nove albume in pripravlja intervjuje. Omenjena ustvarjalca sta moči združila tudi pri nastanku The Dokumentarca, v katerem se vrstijo intervjuji z udeleženci lanskega kampa Fresh Summer Jam. Film je brezplačno dostopen na spletu, bolj poglobljen in celovit dokumentarni film o slovenskem rapu z naslovom Veš, poet, svoj dolg? pa sestavljajo tudi ustvarjalci portala Vest.si.
Nekoliko bode v oči dejstvo, da resni preboj doslej ni uspel nobeni ženski izvajalki, čeprav se je Lejla prebila na zadnji album kompilacije Vala. Tudi dinamična Miss Katana je lani objavila avtorski album, raperka Polly pa je v okviru zasedbe Polifonija že leta 2003 posnela izdelek z naslovom Prototip. Prav tako ni odveč omeniti, da je Slovenija, ki poveličuje tujce z Zahoda, do tujcev z Vzhoda pa izkazuje svojstveno brezbrižnost, dobila tudi kulturno vejo, v kateri je suveren izraz našlo večje število potomcev priseljencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Izraz čefur zato na trenutke dobiva podobno statusno vlogo kot hermetični nigga, ki si ga temnopolti raperji v ZDA izmenjujejo le med seboj.
Rap še zdaleč ni muha enodnevnica. Razvijal se bo, nas ozaveščal in dramil iz spanca monotonosti ter rutine, nam v drugih primerih podkuril pod nogami, se včasih skomercializiral ali dvignil do neslutenih umetniških višav. Predvsem pa ni nobenega dvoma več, da je treba z njim odslej računati vsaj toliko kot z ostalimi podžanri zabavne glasbe. Sporoča namreč vse tisto, za kar si ostali tekstopisci v kratki pop formi pač ne morejo vzeti časa.
(Objavljeno v Pogledih, št. 3, 26. januarja 2011.)
Žiga Valetič