Sin boga
Peter Lovšin: Hudičev sod. ZKP RTV Slovenija, 2010. 10,81 €
08. 09. 2010
Če bi mi kdo pred dvajsetimi leti rekel, da bo Peter Lovšin, nekdanji frontman slovitih Pankrtov in zaprisežen roker, posnel ploščo, kakršna je Hudičev sod, bi si mislil, da se mu je zmešalo. Ampak časi se spreminjajo in tisto, kar je bilo nekoč videti edino pravilno, je danes popolnoma napačno in nasprotno. Da, Lovšin je posnel narodno-zabavno ploščo!
»Hudičev sod je torej vnovičen dokaz, da zna Peter Lovšin ustvarjati komunikativno, veselo, spevno in pogosto blago ironično glasbo.«
Ampak ker je pač to, kar je, ker je bonvivant, ker prisega na veselo in radostno življenje, ker je doma s Kodeljevega in ker je videl kar precej sveta, je njegova plošča narodno-zabavna predvsem zato, ker se po eni strani naslanja na slovensko izročilo, po drugi pa skuša, ne skuša, hoče zabavati. In to ji imenitno uspeva. Kakor mi je spomladi povedal sam, je bil navdih za ploščo rezijsko ljudsko izročilo, ki ga je šel nekajkrat tudi sam spoznavat in odkrivat. Toda tisto, kar je odkril, kar je tam našel in kolikor je sploh še mogoče najti, je seveda po svoje predelal in začinil, in na koncu je od vsega skupaj ostalo predvsem to, da so besedila namenoma preprosta, tematika pa večinoma ljubezenska – če že ne do žensk, pa vsekakor do življenja in vseh radosti, ki jih ponuja.
Ne dosti drugače, kot je bilo pri Lovšinu doslej, vendar hkrati ravno dovolj, da so pesmi ne le komunikativne in izjemno poslušljive od začetka do konca, ampak da so na drugi strani tudi narodotvorne, himnične in nadvse primerne za prepevanje na najrazličnejših skupinskih srečanjih, kot so nogometne tekme, veselice vseh vrst, obletnice mature in podobno. To je, če dobro pomislim, precej več, kot lahko dobimo pri večini njegovih kolegov. Kajti kljub navidezni preprostosti besedila vsebujejo sporočila, ki so lahko razumljiva vsem, hkrati pa obnavljajo in reafirmirajo življenjska stališča, ki si to prav gotovo zaslužijo. Vzemimo samo pesem Ne bom šel na vojsko.
Da bi Lovšinova tematika in besedila zasijali v vsej zvočni svetlobi, je tokrat k sodelovanju povabil kitarista oziroma strunskega virtuoza Igorja Leonardija, ki ga je spoznal, ko ga je ta povabil na snemanje priredbe afriške ljudske pesmi Jarabi na svoji zadnji plošči Made in China. Rezultat je bil odličen (znova ga lahko slišite tudi na koncu Lovšinove plošče) in nekaj podobnega je mogoče reči tudi za aranžmaje oziroma produkcijo na Hudičevem sodu. Ker je Leonardi glasbeni encikloped, ker dobro pozna glasbeno izročilo z različnih koncev sveta in ker igra celo vrsto strunskih glasbil, je glasba živopisen prerez različnih etnovplivov, od uvodnega cajuna, do irskih, južnoameriških, afriških in jamajških elementov in seveda ameriškega folka. V dodelanem aranžmaju pesmi Za mašo je dal je na primer slišati čudovit preplet kitar, kot ga poznamo iz nekaterih Dylanovih mojstrovin. Harmonika seveda poskrbi, da je vse skupaj vsaj stilizirano še zmeraj povezano z izročilom.
Nasploh se zdi, da je bila produkcija plošče (podpisali so jo Leonardi, Magnifico in Krešimir Tomec) precej zahtevna, saj je na plošči sodelovalo kar petnajst glasbenikov (med drugim slišimo celo hurdi gurdi, irski bodhrain, pa tubo in rog), toda hkrati to bogastvo glasov in glasbil brezhibno nadgrajuje Lovšinove pesmi in še poudarja njihovo duhovno širino. Še toliko bolj, ker gredo tako rade v uho in tam tudi ostanejo.
Hudičev sod je torej vnovičen dokaz, da zna Peter Lovšin ustvarjati komunikativno, veselo, spevno in pogosto blago ironično glasbo, kot jo lahko tudi pričakujemo od človeka, ki zapiše takšen avtoportret: »Črn gvant, bel klobuk, / ta fant ni vreden tvojih muk / za službo ni, za njivo ni / sam s pušelcom se slab živi // Črn gvant, bel klobuk / ta fant mu sploh ne dela muk / me rad ima, me objeti zna / se ljubi kot en sin boga.«
(Objavljeno v Pogledih, št. 12, 8. septembra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
