Vsekakor očarljiva potovanja
Ryszard Kapuściński: Potovanja s Herodotom. Prevod in spremna beseda Nikolaj Jež, Založba Modrijan, Ljubljana 2009, 256 str., 25,39 €
21. 04. 2010
Ljudje si zapomnijo to, kar si želijo zapomniti, ne pa tega, kar se je godilo v resničnosti ... Preteklost ne obstaja. So le njene neskončne inačice. — Ko Ryszard Kapuściński citira Herodota, si – vsaj glede na nedavna razkritja poljskega novinarja Arturja Domoslawskega, ki izjemni reportažni opus Kapuścińskega postavlja na raven literarne fikcije – poskuša zagotoviti svojevrsten alibi. Herodot ima namreč poleg naziva oče zgodovine tudi naziv oče zgodovinske laži, njegovi zapisi naj bi bili predvsem plod njegove domišljije, citiranja dvomljivih virov, plagiatstva, skratka interpretativne svobode podajanja dejstev, to pa pravzaprav ne bi smelo pomeniti zadržkov, saj, kot rečeno, zgodovina ne obstaja, obstajajo le njene neskončne inačice.
»Za Kapuścińskega seveda ni problematičen njegov slog, vprašanje pa je, ali si zares zasluži naziv novinar stoletja, s katerim ga je okitila poljska javnost, če držijo navedbe, da v svojih knjigah opisuje dogodke, ki jim ni bil priča, ljudi, s katerimi se «
Vendar primerjava obeh avtorjev seveda ni mogoča. Herodot kot simbolični začetnik zgodovinske stroke in svojevrstnega reportažnega eseja se pač ni ukvarjal s standardi in pravili, ki so se izoblikovali šele v naslednjih dveh tisočletjih, poleg tega je živel v civilizaciji, kjer so se mitologija in legende tesno prepletale s historičnimi dejstvi, pa še ta dejstva so pogosto temeljila zgolj na ustnih virih, ki so pri vsakem prenosu izgubili del verodostojnosti. Če je želel Kapuściński ohraniti reporterski renome, je imel veliko manj manevrskega prostora, ne glede na to, da številni, tudi vrhunski pisci reportaž – denimo škotski novinar Charles Neal Ascherson – zagovarjajo tezo, da ni nič hudega, če pisec nekoliko pretirava in uporabi svojo domišljijo, zato da je dogajanje bolj napeto in dramatično.
Vendar četudi mejo med suhim faktografskim popisovanjem dejstev in subjektivno interpretacijo le stežka natančno začrtamo, ta brez dvoma mora obstajati, sicer se znajdemo v povsem fluidnem, neoprijemljivem žanru pisanja, ki ne ustreza niti dokumentarnim niti literarnim kriterijem. Za Kapuścińskega seveda ni problematičen njegov slog, ki je briljanten, zgoščen, poln domiselnih aluzij in simbolike, ki ustvarjajo magično atmosfero, pa četudi njegov jezik ponekod preraste v prenapihnjen »tropski barok«, kjer vse postane za odtenek preveč eksotično, divje, ekstremno, avanturistično in nevarno. Za takšne slogovne mojstrovine bi si Kapuściński res zaslužil tudi Nobelovo nagrado za književnost, vprašanje pa je, ali si zares zasluži naziv novinar stoletja, s katerim ga je okrasila poljska javnost, če držijo navedbe, da v svojih knjigah opisuje dogodke, ki jim ni bil priča, ljudi, s katerimi se ni nikoli srečal, in kraje, kamor nikoli ni stopil. Tukaj imamo pač opraviti s sindromom nenehne skepse – če Kapuściński minuciozno opisuje krvave nerede v Mehiki leta 1968, čeprav je bilo nedvoumno ugotovljeno, da ga takrat ni bilo v tej državi, se pojavi dvom tudi o avtentičnosti vseh drugih navedb; je njegov izjemni Cesar, zapis o padcu Haileja Selassieja, nastal na podlagi osebnih izkušenj ali je morda zgolj delo človeka z zavidanja vredno imaginacijo in izjemnim smislom za kombiniranje različnih virov, enako pa velja za vse njegove preostale zapise, skupaj s knjigo Ebenovina, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu in ki je gotovo literarna mojstrovina preteklega stoletja. Domoslawski ob teh razkritjih pod vprašaj postavlja tudi drugačno vrsto integritete Kapuścińskega, ki naj bi bil sovjetski agent; o tem verjetno ni nobenega dvoma, noben novinar iz vzhodnega bloka zagotovo ne bi imel takih možnosti potovanj in drugih privilegijev, če ne bi hkrati opravljal še kake dodatne funkcije, vendar to na kakovost avtorjevega dela ni vitalno vplivalo.
Tudi Potovanje s Herodotom, njegova zadnja knjiga, je zdaj postavljeno pod vprašaj. Čeprav verjetno brez utemeljenega vzroka. Kapuściński se zdi tukaj iskren, pravzaprav se zdi, da se postavlja – vzporedno s Herodotom – zgolj v vlogo vedoželjnega popotnika, ki se odkrito, skoraj naivno čudi eksotičnemu svetu, sredi katerega se je znašel kakor po naključju. In to ne zgolj pri opisovanju svojih reportažnih začetkov, ko je bil tako rekoč brez vsakih izkušenj poslan v Indijo in na Kitajsko, temveč tudi na vseh preostalih reporterskih nalogah. Skoraj ni dvoma, da je – kljub pomanjkljivemu znanju jezikov – hlastno študiral vse vire in literaturo, ki so mu prišli pod roko, od prebiranja knjige Afrique ambigue na terasi opuščene vile belgijskega veleposestnika v Kongu pa do dela Bantu Philosophy na tovornjaku na prašnih cestah Ugande.
»Saj ni pomembno, če je res, glavno, da je dobro napisano,« je neko literarno delo ocenil naš umetnostni zgodovinar Izidor Cankar. Kar se tega tiče, je Kapuściński brez dvoma eno največjih imen sodobne reportaže in esejistike, če bi mož namesto iz Poljske prihajal denimo iz anglosaških držav, pa bi gotovo kotiral še veliko više v novinarskem in tudi književnem panteonu. Pri kritičnih ocenah njegovega opusa je zato treba biti zelo previden, saj je kljub edinstvenemu položaju redkega novinarja iz kake komunistične države, ki je prekrižaril planet, imel vendarle le skromna sredstva in zelo omejene vire informacij – prav komična se zdi denimo njegova »zavist« do kolegov, ki so si lahko privoščili ameriški radijski aparat Zenith Transoceanic, s katerim so lahko sredi etiopske puščave poslušali novice z vsega sveta, nasprotno pa je bil sam res odvisen predvsem od ustnih virov.
In vse te vire, informacije, govorice, odmeve, šepetanja, ki so mu prišli na uho, mu je uspelo združiti v esejistične potopise, za katere bi res lahko dobil tudi Nobelovo nagrado za književnost. Menda je bila med drugim ovira tudi ta, da so – z edino izjemo Winstona Churchilla – nominirani samo književniki, sam pa je bil novinar. Zdaj te ovire ni več, po razkritjih Domoslawskega bomo v knjigarnah in knjižnicah njegove knjige pač iskali na policah z romani. Fiction, kot se temu reče v angleščini. Čeprav je v teh knjigah še vedno veliko več prvinskih izkušenj, pristnih identifikacij in izvirnih misli kot v večini sodobne žurnalistične potopisne publicistike, ki se velikokrat napaja ob enem samem viru – vsemogočnem medmrežju.
(Objavljeno v Pogledih, št. 2, 21. aprila 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Dialogi:
|
18.11.2010 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
