Zakaj se na dobro zgodbo včasih splača čakati celo življenje
Kdo ne navija rad za obstrance? Za nogometna moštva, za katera še nihče nikoli ni slišal in si pribrcajo prostor v finalu? Za cagave kralje, ki jecljajo, potem pa spretno pripeljejo svoje ljudstvo skozi vojno? Za samonikle terapevte, ki zdravijo z naravno srčnostjo in inteligenco in si priborijo častno mesto v kraljevi bližini? In za filme, ki padejo od nikoder in nikoli niso računali na preboj v prvo ligo, pa grozijo, da bodo posekali vso bolje uveljavljeno konkurenco? Za zgodovinsko dramo, ki se ukvarja s temo britanske kraljeve družine, je zlati globus za glavno moško vlogo in 12 nominacij za oskarje zares zavidljiv izkupiček. In ne neupravičen. Kraljev govor je vsekakor film, ki želi ugajati, a to počne tako odkritosrčno in neprisiljeno, da se njegovemu šarmu preprosto nima smisla upirati. Topla, zabavna in globoko človeška zgodba, ki nostalgično ošvrkne zadnje dneve britanske kolonialne veličine in gledalca vrže v enega najbolj kritičnih trenutkov zgodovine 20. stoletja, je film za staro in mlado, za tiste, ki imajo radi zgodovino, in za tiste, ki iščejo bolj osebne, intimne zgodbe, za vse, ki na žive in mrtve prisegajo na kraljico, in za zagrizene antimonarhiste.
Scenarist in njegov otroški idol
Poleg tega je Kraljev govor tudi film z ozadjem. Zgodba o njegovem nastanku ni nič manj navdihujoča kot tista, ki jo pripoveduje. Začne se seveda na papirju, oziroma že dolga desetletja in nekaj neverjetnih zasukov usode prej. Leta 1940 je bil David Seidler, scenarist Kraljevega govora, zadovoljen triletnik, ko je v njegovo življenje grobo zarezala vojna in se je skupaj s staršema znašel na palubi čezoceanke na poti proti Ameriki. Vojna travma je otroški brezskrbnosti spodnesla tla pod nogami in terjala svoj davek. David je na tisti ladji pridelal govorno hibo – začel je jecljati.
Odraščati s hibo ni bilo lahko in uteho je našel v glasu, ki je hreščal iz starinskega radijskega sprejemnika, preko katerega je angleški kralj Jurij VI. bodril svoje ljudstvo z nenavadno napeto dikcijo, presekano z občasnimi premolki in okuženo s sumljivo negotovostjo. Seidler je prepoznal kolega jecljavca in ko sta mu starša povedala, da je kralj nekoč jecljal še huje kot on, je mali izobčenec dobil svojega idola. Odločil se je, da bo o svojem junaku nekoč napisal zgodbo, a do tedaj je moralo preteči še veliko let. Vmes je doštudiral in se uveljavil kot filmski in televizijski scenarist ter dramatik, v Hollywood pa je prišel šele pri štiridesetih. Takrat je začel zbirati informacije o kralju in bolj kot je bral, bolj ga je intrigirala neka oseba, ki se je vedno bolj luščila iz ozadja, kamor so jo potiskali uradni kronisti.
Dvorni logoped
Seidler je vedel, da se tu skriva zgodba, ki jo išče, toda ustvariti jo je moral skoraj iz nič. Skrivnostno figuro Lionela Loguea so vse uradne kraljeve biografije elegantno obšle. Britansko ljudstvo je seveda vedelo, da ima kralj težave z jecljanjem, a se o tem ni javno govorilo. To so bili časi, ko ameriškega predsednika Roosevelta niso nikoli slikali na invalidskem vozičku, jecljanje pa je veljalo za defekt, ki kralju ne pritiče, zato je tudi o Lionelu Logueu, avstralskem priseljencu, ki je kralju pomagal krotiti jecljavost, znanega bore malo. Bil je samouk, učitelj retorike, ki je pred prihodom v Anglijo razvil terapevtsko metodo, s katero je zdravil vojne veterane, ki so z bojišč prišli travmatizirani in z okrnjeno sposobnostjo govora. Leta 1926 je v Londonu odprl terapevtsko ordinacijo, kjer ga je nekoč obiskal tudi bodoči kralj, takrat še princ Albert.
Kaj natančno se je dogajalo za zaprtimi vrati, ne ve nihče. Seidler je med svojim raziskovanjem navezal stik z Logueovim sinom, ki mu je bil pripravljen izročiti očetove zapiske, a le pod pogojem, da za objavo podatkov pridobi privolitev Kraljice Matere. Seidler je v začetku osemdesetih kraljici zares pisal in v odgovor dobil prošnjo, da naj se zgodbe raje ne loteva za časa njenega življenja. Kot pravi Anglež se je odločil, da bo čakal. Ni mogel vedeti, da bo kraljica, ki je bila že takrat pošteno v letih, doživela sto in eno leto.
Za dvajset let je zgodbo pozabil in se posvetil drugim projektom, potem pa je leta 2005 zbolel za rakom in se naposled odločil oživiti projekt, ki ga je navdihoval vse življenje. Stik z Logueovim sinom je bil izgubljen, a Seidler je kljub temu uspel zbrati dovolj drobcev, da si je ustvaril predstavo o Logueovih terapevtskih postopkih. O tehnikah, ki so se uporabljale v tistih časih, je nekaj malega vedel tudi sam, saj jih je preizkusil na lastni koži. In čeprav ni imel nobenega dokaza, da je Logue prebiral Freuda, je slutil, da je pri svojem delu uporabljal dognanja in tehnike psihoanalize. Domneva se mu je dvakrat nenavadno potrdila – prvič, ko je ugotovil, da je Logueove terapije obiskoval tudi njegov stric, in drugič, ko mu je le devet tednov pred začetkom snemanja uspelo pridobiti Logueove originalne zapiske. Na njihovi podlagi je le še dodelal scenarij, ki sta ga z režiserjem Tomom Hooperjem že razvila do te mere, da je bil pripravljen na realizacijo.
Tom kdo?
Tom Hooper je v mednarodni filmski javnosti relativno nepoznano, čeprav še zdaleč ne nekredibilno ime. Leta 2005 je prejel emmyja za režijo TV-filma Elizabeth I., ki ga je producirala televizijska hiša HBO. Zanjo je pozneje posnel še dve večkrat nagrajeni uspešnici, biografski film Longford in mini serijo John Adams o liku ameriškega državnika in prvih petdesetih letih ameriške zgodovine. Leta 2009 je posnel tudi svoj prvi kino film The Damned United o kontroverznem vodji nogometnega kluba Leeds United, ki pa je izven meja domovine ostal bolj kot ne neopažen.
Ko ga je doletel Seidlerjev scenarij, je vedel, da ima v rokah pravo stvar. Ni šlo le za zgodbo o človeku, ki se bori z govorno hibo. Šlo je za to, da je bil ta človek princ, ki je moral nepričakovano zasesti prestol, in to ravno v času, ko je radio postal glavni medij za komunikacijo z ljudstvom in ko je postajala grožnja svetovne vojne vedno bolj realna, pri njegovi zadregi pa mu je pomagal faliran avstralski igralec, v katerem so mnogi videli šarlatana brez ustreznih kvalifikacij.
Hooper je dobil učinkovito, premočrtno zgodbo z dobro dramaturgijo in jo predelal v vizualno zanimivo filmsko izkušnjo. Igral se je s formo, a ne toliko, da bi zgodbo preglasil. Z nenavadnim kadriranjem in rabo različnih perspektiv je le podprl kraljevo subjektivno izkušnjo osamljenosti in strašljivosti ali nenavadnosti situacij, v katere ga enkrat spravljajo zunanje okoliščine in drugič njegov ekscentrični govorni terapevt. Film je svež in razgiban, a še vedno v okvirih klasične naracije. Slikoviti interierji, ki niso vedno načičkano spolirani, ampak fotogenični na simpatično oguljen, realističen način, poskrbijo, da vse skupaj ni videti kot naivna zgodovinska slikanica, kot se pogosto primeri kostumskim filmom. Če za dobro mero navržete še dva tako odlična igralca, kot sta Colin Firth in Geoffrey Rush, ki lahkotno demonstrirata, kako na platnu učinkuje prava igralska kemija, dobite poleg zgodbe o kralju, ki jeclja, zgodbe o vojni, ki trka na vrata, in zgodbe o protokolarnih zagatah britanske kraljeve družine še zgodbo o zelo nenavadnem moškem prijateljstvu. Hooper je znal najti prava oblačila za dobro zgodbo in za fronto osvobajajoče duhovitosti z občutkom za pravo mero skriti hromeči občutji tesnobe in zadrege kralja na preizkušnji. Kraljev govor je brez dvoma pravi oskarjevski material. In lekcija za vse bodoče scenariste? Potrpežljivost se splača.
(Objavljeno v Pogledih, številka 4, 9. februarja 2011)