Zgodba o Faustu baletne umetnosti
Norman Allen: Zadnji ples Nižinskega. Režiser Marko Mlačnik. Ljubljana, Slovensko mladinsko gledališče. Premiera 11. 11. 2010
17. 11. 2010
Vse vzame preveč zares. Njegov nastop in pristop sta taka, kot bi šlo za bitko pri Borodinu. To so o Vaclavu Nižinskem rekli, ko je še plesal v Sankt Peterburgu, kjer so od plesalca pričakovali, da bo predvsem dobra »opora« za nastop primabalerine. Vendar ni bil le nastop Nižinskega tak kot ena najbolj krvavih bitk 19. stoletja, v kateri sta se leta 1812 spopadli Napoleonova in ruska vojska in na koncu ob neodločenem izidu skupaj prešteli več kot 70.000 mrtvih.
»Predstava pa je še veliko več. Lahko bi jo imenovali tudi Faust sveta baleta. «
Kot skoraj na začetku monodrame Zadnji ples Nižinskega pove tokratna inkarnacija revolucionarja plesne umetnosti z začetka 20. stoletja Primož Bezjak, plesni umetniki nenehno bijejo bitko s silo teže. In jo na koncu tudi vedno izgubijo. Nižinski je v resnici bojeval več bitk hkrati; bojeval je bitke proti vsem fizikalnim silam tega univerzuma, in to z odličnim nastopom, z bliskovitim, a tekočim prehajanjem med plesalčevimi različnimi duševnimi stanji, poudari Bezjak. Oporo v prepričljivosti mu ob tem daje domiselna scena Barbare Kapelj Osredkar, oder-objekt, katerega različne ograje (ali osnutki ograj) so lahko aluzija na vadbeni pwrostor baletnikov ali pa aluzija na norišnico. Prav tako zvočne manipulacije Bojane Šaljić Podešve z včasih komaj zaznavnimi vibracijami spominjajo na električne impulze (spet smo pri fiziki), ki krožijo po našem živčevju in ki ob najmanjši motnji v frekvenci posameznika pahnejo v norost. Režiser Marko Mlačnik je ob asistenci koreografinje Mateje Rebolj zgodbo o plesalcu, ki je postavil tri koreografske mejnike 20. stoletja, povedal ob pomoči priredbe besedila sodobnega ameriškega dramatika Normana Allena. Kljub nujni časovni zgoščenosti zaradi formata monodrame je Allenu, v predstavi Slovenskega mladinskega gledališča pa tudi Mlačniku, uspelo predstaviti celotno biografsko zgodbo Vaclava Nižinskega.
Kljub izognitvi navajanju natančnih biografskih podatkov in še celo kljub skoraj popolni izognitvi konkretizaciji bistva plesne umetnosti Nižinskega se ob koncu predstave vendar zdi, da smo gonilo slave Ruskega baleta (Ballets Russes, 1909–1925) spoznali do obisti. Pred nami poteka izvrstna sprega osredotočenja na različna duševna stanja Nižinskega in na videz nekoreografiranih gibov, ki pa vendar posredujejo bistvo Ruskega baleta kot ene najvplivnejših baletnih skupin. Ta je med drugim prek izpostavljanja telesnih sposobnosti plesalca, prek poudarjanja ekspresije telesa in obraza, prek dopustitve trenutka slave solistom ter prek sprostitve norme giba klasičnega baleta radikalno spremenila baletno umetnost.
Ko zgolj v profilu osenčeni Bezjak razmišlja o svojem telesu in poziranju pri Gustavu Rodinu, prikaže dvodimenzionalno oblikovanje odrske slike, kakršno je prav z oblikovanjem sosledja nekoliko statičnih sekvenc in poudarjenega kazanja plesalca v profilu predstavila prva koreografija Nižinskega Favnovo popoldne. Ko Bezjak že skoraj biomehanično poskakuje in prepričuje soplesalko, naj se vendar kljub nepoznavanju zakonitosti teniške igre giblje »po teniško«, opozori na naslednji balet Nižinskega Jeux (Igre), v katerem so Nižinski in soplesalki v športnih oblačilih in s teniškimi gibi igrali igro zapeljevanja. In ko Bezjak sugestivno z medenico suva proti pokonci postavljeni ograji, se giblje po taktih Pomladnega prebujenja, baleta na glasbo Igorja Stravinskega, ki je ob premieri zaradi divjega in »nazornega« gibanja plesalcev izzval pravi revolt občinstva. Tako v predstavi Zadnji ples Nižinskega ob tako rekoč popolni odsotnosti plesa spoznamo vse revolucionarne poteze plesa Vaclava Nižinskega.
Predstava pa je še veliko več. Lahko bi jo imenovali tudi Faust sveta baleta. Mefisto Vaclava Nižinskega je seveda impresario extraordinaire Sergej Pavlovič Djagilev. To dvojnost mefistovskega lika kot odrešitelja in rablja v drami najbolj neposredno izpostavijo Djagilove besede, da je Nižinski lahko velik le z njegovo pomočjo, kajti globoko v njem je le praznina; globoko v njem je celo absces. Ne želimo verjeti, a moramo. Djagilev je od organizacije prve sezone ruskega baleta v Parizu leta 1909, v kateri je poleg Nižinskega zaslovela tudi Ana Pavlova, skrbel za Nižinskega, čeprav ga je kot njegov posesivni ljubimec tudi uničeval.
Naj si Nižinski tega še tako zelo ni hotel priznati, brez Djagileva res ni zmogel ohraniti svoje umetniške integritete. Ko se je skušal uveljaviti samostojno, je moral sprejeti ponižujočo vlogo plesalskega nastopača v nekem londonskem kabaretu, »daleč od Covent Gardna (Kraljevske opere)«. Celo vozovnico za vlak si je moral kupiti sam in to mu je pomenilo veliko težavo. Za to je vendar skrbel Djagilev, ki je tudi prinašal hrano, oblačila in skrbel za toplo stanovanje. Nižinski sam sebi kljub svojemu geniju res ni bil zadosti. In to uspe prikazati tudi predstavi Zadnji ples Nižinskega. Baletni genij propade. Omrači se mu um. Vemo, da je imel shizofrenijo, zaradi katere je zadnja tri desetletja svojega življenja preživel v sanatorijih.
V predstavi razlog omračitve uma Vaclava Nižinskega ostane nedorečen. Vendar je vse skupaj zato še toliko bolje. V odlični interpretaciji Primoža Bezjaka, čigar gibko telo, ki pristaja tudi na vrtoglave padce po odrskem objektu in med njegovimi ograjami, je odlična simulacija Nižinskega. In tudi zato, ker je na Bezjakovem zmedeno-ekstatičnem obrazu nekaj umetniško norega, predstava zdrži do konca in se konča kot demonska pravljica o nujnem padcu tistega, ki je zagnal bogato in jezikovno raznovrstno baletno umetnost 20. stoletja.
(Objavljeno v Pogledih, št. 17, 17. novembra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
