Ali je arhitektura danes sploh mogoča?
Projekt arhitektura: Kreativna praksa v času globalnega kapitalizma. Uredniki Jeff Bickert, Petra Čeferin, Cvetka Požar. Arhitekturni muzej Ljubljana, Knjižna zbirka Arhitekturni muzej Ljubljana, 136 str., 20 €
18. 01. 2011
Zdi se, da se o arhitektih kot o junakih in zvezdnikih toliko kot danes ni govorilo vse od časov slavnih dvornih arhitektov; ali pa vsaj od pojava modernizma, ko so arhitekti kova Walterja Gropiusa z revolucionarnim zamahom in drznostjo avantgardistov razvijali arhitekturo, ki bi mogla spremeniti družbo. Vendar … ali sodobni arhitekturni zvezdniki v resnici so arhitekti? Ali razvijajo arhitekturo v izvirnem pomenu besede oziroma kot eno mogočih oblik poseganja v realnost in transformiranja realnosti z namenom iskanja novega? Vse bolj se namreč dozdeva, da bi si moralo več arhitektov na steno delovnega kotička nalepiti uvid finskega arhitekta Alvarja Aalta (1898–1976), imenovanega tudi oče nordijskega modernizma: »Od arhitekture se vedno pričakujejo stavbe, ki so nekaj posebnega, ampak s tem se v resnici nič ne spremeni. To ne more nikogar zanimati. To je tako, kot če bi delali isto stvar v vedno drugačnih oblikah.«
»Resda je bila arhitektura vedno najmanj čista izmed vseh umetnosti in najbolj podrejena kompromisom, kljub temu pa, ugotavljajo avtorji, sedanje stanje ni zares apokaliptično. «
Avtorji prispevkov tokrat niso iskali v političnem diskurzu tako priljubljene tretje poti, ampak so na pobudo Petre Čeferin skušali najti peto pot. Ta naj bi omogočila vrnitev arhitekture kot kreativne dejavnosti, ki zna misliti onkraj obstoječega; ki ne misli na novo le svoje forme, ampak tudi svoje poslanstvo v družbi. Takšna arhitektura naj bi zavzemala pozicijo kamna, kot jo je opredelil arhitekt Vittorio Gregotti. Gregottijevo parabolo o kamnu je izpostavil filozof Rado Riha, ki je moment postavitev kamna na tla privzel za začetek prave arhitekture. »Postavitev tega kamna po mojem ni prilastitev prostora, ampak kamen dobesedno ustvari prostor, kjer se bo zgodila arhitektura, arhitektura kot znamenje človeškega bivanja,« piše Riha. Ta arhitektura, ki v obstoječem (družbenem) prostoru najprej naredi luknjo in jo nato povsem na novo izpolni, bi lahko bila peta pot.
Nujnost iskanja alternative danes uveljavljenim štirim pristopom k delu arhitekta Petra Čeferin utemeljuje s tezo, da so se pred osemdesetimi leti arhitekti spraševali, kako z arhitekturo izboljšati blaginjo človeštva, danes pa so tudi najbolj reformatorsko in družbeno idealistično usmerjeni arhitekti veliko bolj skromni in realistični. Katere so torej tiste štiri prevladujoče pozicije glede razumevanja naloge in vloge arhitekture? Kot prvo Čeferinova izpostavi tržno arhitekturo, ki samo sebe razume kot služnostno dejavnost, ki je v službi trga in ki se prilagaja svetu, kakršen je. Druga pozicija je imperativ invencije, ki od arhitekta zahteva drznost in ustvarjanje nečesa fascinantnega in ki v svoji pogosti težnji k skulpturalni arhitekturi obstoječe postavlja za kriterij novega. Pri poziciji arhitektura odpora gre za arhitekturo, ki naj bi izražala kritiko obstoječe družbe in kulture; vendar v svoji družbeni angažiranosti ta pristop pozablja na arhitekturno prakso in ne doreče možnosti za uresničitev zahtevanega ideala korigiranja družbe globalnega kapitalizma. Četrti pristop oziroma resocializacija pa arhitekturo vidi kot eno izmed dejavnosti, s katerimi se poskušajo reševati veliki družbeno-politični problemi, kot je na primer ta, da »kar šestina prebivalstva živi v razmerah, ki ustrezajo klasični definiciji slumov«. Arhitekti, teoretiki arhitekture in filozof so, izhajajoč iz teh premis, iskali možnosti za »arhitekturo afirmativnega odpora« (Čeferin), ki bi obenem bila družbenokritična, ki pa bi to kritiko izrazila tudi v pravi funkcionalni arhitekturi z neko estetsko vrednostjo. Iskanje pete poti ni jalovo podjetje le, če arhitekti za svojo vzamejo predpostavko, da »če je mogoča kritika realnosti, potem je mogoča arhitektura« oziroma da »če je mogoča arhitektura, potem je mogoča kritika realnosti«. In le, če privzamejo Aaltov etos, da arhitekt, kadar projektira tukaj in zdaj, vedno hkrati realizira nekaj, kar ravno ni tukaj; kar pravzaprav nikoli ni tu, kar pa je hkrati mogoč jutri.
Kljub neavtonomnosti arhitekturne panoge in kljub njeni vpetosti v strukturo globalnega kapitalizma je več avtorjev optimističnih. Starosta arhitekturnih kritikov Kenneth Frampton tako na primer ugotavlja, da je prav velika medijska izpostavljenost arhitekture pripomogla k dvigu kakovosti arhitekturne produkcije. Dodaja, da so posamezna arhitekturna dela danes verjetno kakovostnejša kot pred dvajsetimi leti. Večina avtorjev se sicer obregne v obeležja tega, čemur pravimo zvezdniška arhitektura, kar Frampton imenuje izraz »ikonografskega instinkta« sodobnih arhitektov, Luis Fernández-Galiano pa architainment. To manijo iskanja nečesa na videz osupljivo novega spodbujajo najuglednejše arhitekturne šole, na katerih se po Williamu S. Saundersu skoraj vsaka tri leta zamenja spisek obveznih teorij. Pri vsem tem pa gre – in tukaj obstaja med avtorji prispevkov konsenz – predvsem za navidezno ustvarjanje novega ali za to, kar Galiano povzame s prispodobo babilonskega stolpa: »Babilon je poln lestev, ki ne vodijo nikamor.«
Ko avtorji razmišljajo o tem, da je bila arhitektura v zadnjih tridesetih letih skoraj popolnoma podrejena nearhitekturnim ciljem, so po večini vseeno optimistični. Uspeva jim odkriti več arhitekturnih praks, ki uspešno zavrnejo diktat centrov moči v globalnem kapitalizmu. Predvsem v pristopu, ki z vključevanjem krajinskih arhitektov razvija arhitekturo kot prakso premišljenega poseganja v topografijo, najdemo nekaj funkcionalno novega v sodobni arhitekturi. Projekti, kot je oblikovanje krajine ob linijah tranzitne ali lokalne železnice, za katere so v Franciji v zadnjih letih porabili zelo veliko državnih sredstev, pričajo o možnosti oblikovanja »pravih arhitekturnih objektov«. Gre za arhitekturne objekte, ki jih Rado Riha definira kot tiste, ki izvrtajo luknjo tako v dano arhitekturno vednost kot tudi v družbeno in kulturno telo in ki nato to luknjo zapolnijo z radikalno novo vsebino. Takšne arhitekturne objekte proizvajajo tudi arhitekti, ki v tradiciji kakšnega Sigurda Lewerentza, enega vzornikov Borisa Podrecce in promotorja opečnate cerkve, iščejo možnosti za uporabo tradicionalnih in naravnih materialov v sodobni visokotehnološki arhitekturi. Lanski dobitnik Pritzkerjeve nagrade Peter Zumthor ali švicarsko-nemška minimalista, sicer člana družbe zvezdniških arhitektov, Jacques Herzog in Pierre de Meuron, so že primeri takšnih arhitektov.
Knjiga, ki jo Petra Čeferin s svojimi tezami zastavi zelo drzno, na koncu izzveni precej spravljivo. Avtorji nekako sledijo Saundersovi misli, da je arhitektura preprosto vedno bila najmanj čista izmed vseh umetnosti in najbolj podrejena kompromisom in da tako zdajšnje stanje ni zares apokaliptično. Vendar nas hkrati vsi po vrsti opozarjajo na ključne anomalije sodobne arhitekturne, bolje rečeno, gradbeniške prakse, in nas učijo biti afirmativno kritični, ko nam tudi v delu arhitekturnih zvezdnikov odkrijejo številne kvalitete in pristope, zaradi katerih na osnovno vprašanje Ali je arhitektura danes sploh mogoča? smemo odgovoriti pritrdilno.
(Objavljeno v Pogledih, št. 1/2, 12. januarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
