Gledališče zgodovine Srednje Evrope
Onkraj vsakdanjosti: Gledališka arhitektura v Srednji Evropi. Kustos Igor Kovačević. Muzej za arhitekturo Ljubljana in oblikovanje do 9. 1. 2011.
15. 12. 2010
Čas proti koncu 19. stoletja ni bil tako zelo drugačen od današnjega. V zraku je bila slutnja neke velike vojne, vlade so tudi zaradi vpletenosti v veliko množico škandalov, predvsem pa zaradi neučinkovitosti, izgubljale ugled in moč. Družba je postajala vedno bolj eskapistična in pomen je pripisovala le še sferama ekonomije in umetnosti. Posebej je bilo to značilno za Dunaj, prestolnico habsburškega imperija. Tukaj je država imela vedno bolj prazno in reprezentativno vlogo in tukaj je, kot piše Hannah Arendt v Izvorih totalitarizma, gledališče sámo postalo središče nacionalnega življenja; postalo je »institucija, katere javni pomen je bil prav gotovo večji od pomena parlamenta. Gledališka vrednost političnega sveta je postala tako očitna, da je bilo gledališče videti kot kraljestvo stvarnosti.« Dve desetletji pred izbruhom prve svetovne vojne je zaznamovala situacija, ko sta »dejanskost in videz, politična stvarnost in gledališka predstava zlahka parodirali druga drugo«. Obenem je graditev narodnih gledališč v avstrijskem delu Avstro-Ogrske predvsem po sprejetju decembrske ustave leta 1867, ki je v 19. členu zagotavljala formalno enakopravnost vseh narodov v državi, postala simbolno dejanje, s katerim so intelektualne elite skušale prispevati k nacionalni emancipaciji svojih narodov.
»Nekoliko nas lahko tudi razjezi, da na razstavi ni bolje predstavljen koncept avantgardnega gledališča, saj je bila Srednja Evropa vendar eno od 'gnezdišč' avantgardne arhitekture in tudi teoretskih razmislekov o idealnem ambientu za novo gledališko umetn«
To je bil skop oris političnega ozadja razcveta gledališke arhitekture v Avstro-Ogrski v desetletjih okoli prehoda 19. v 20. stoletje. Velika simbolna vloga gledališke stavbe v tem obdobju je očitna tudi na razstavi zgodovinskega pregleda srednjeevropske gledališke arhitekture. Kamor koli se boste obrnili, boste zagledali vsaj eno klišejsko gledališče, ki že navzven izdaja tipično členitev gledališkega objekta na avditorij, družabne prostore ali foyer in na gledališki stolp, v katerem je skrita skrivnostna gledališka mašinerija. Na formo paradigmatske gledališke stavbe, katere pročelje je navadno izvedeno v neobaročni ornamentiki, sta po letu 1870 najbolj vplivala avstrijska arhitekta Ferdinand Fellner in Hermann Helmer, ustanovitelja istoimenskega arhitekturnega biroja. Bila sta prava zvezdnika gledališke arhitekture, po njunih načrtih so izdelali skoraj petdeset gledališč, svojo matrico pa sta izvozila vse do Sankt Peterburga in Odese. Na njuno ime vedno znova naletimo tudi na razstavi v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, vedno znova pa se srečamo tudi z njunimi posnemovalci. Navsezadnje je tudi stavbo ljubljanske Drame načrtoval nekdanji sodelavec biroja Fellner & Helmer arhitekt Alexander Graf, k Fellnerju in Helmerju pa sta se ozirala tudi češka arhitekta Hrasky in Hruby, ki sta načrtovala stavbo današnje ljubljanske Opere.
»Na razstavi o gledaliških stavbah v Srednji Evropi izvemo veliko o družbi, ki je te stavbe gradila, se v njih družila in narodno-politično oblikovala. «
Na žalost postavitev razstave obiskovalcu, ki v roke prej ni prijel kataloga, ne omogoča prepoznavanja temeljnih potez gledališke arhitekture v posameznih zgodovinskih obdobjih od konca 18. stoletja naprej. Ker se postavitev kustosa Igorja Kovačevića ogne kronološki stavi in ker se zdi pravzaprav naključna, si je ob sprehodu med več ducat vitrinami težko ustvariti zgodbo o razvoju gledališke arhitekture v Srednji Evropi. Razstava je sicer očarljiva v svoji stiliziranosti. Ko se po nekaj stopnicah spustite v diskretno zatemnjeno dvorano, v kateri kot zlati stožci žarijo vitrine s predstavitvami posameznih gledališč, doživite nekaj pravega gledališkega razpoloženja. V trenutku razumete, zakaj so vse od konca 16. stoletja, ko se z objekti, kakršna sta bila Teatro all'antica arhitekta Vincenza Scamozzija v Sabionetti ali pa Palladiev Teatro antico v Vicenzi, uveljavi moderna samostojna gledališka stavba, avditorij okraševali v zlatih, kasneje pa še bolj v rdečih odtenkih.
Nekoliko nas lahko tudi razjezi, da na razstavi ni bolje predstavljen koncept avantgardnega gledališča, saj je bila Srednja Evropa vendar eno od 'gnezdišč' avantgardne arhitekture in tudi teoretskih razmislekov o idealnem ambientu za novo gledališko umetnost. Čeprav sta delovala v Nemčiji, torej zunaj ozemlja habsburške države, bi bi bilo treba na razstavi (in ne le z nekaj besedami v katalogu) predstaviti koncept totalnega gledališča arhitekta Walterja Gropiusa in režiserja Erwina Piscatorja. Njune ideje so vendar vplivale na teorijo, ki stoji na primer za gledališčem Kamila Roškota v češkem kraju Ústí na Orlicí, ki je edino pravo avantgardno gledališče, predstavljeno na razstavi.
Razstava Onkraj stvarnosti je rezultat sodelovanja partnerjev pri triletnem mednarodnem projektu TACE (Theatre Architecture in Central Europe), pri katerem sodeluje tudi Slovenski gledališki muzej. Za razstavo sta slovenske eksponate izbrala Igor Sapač in Bogo Zupančič iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Najbolj hvaležni moramo biti Sapaču, ki se je odločil predstaviti tudi malo znano Rudniško gledališče v Idriji. Zgrajeno okoli leta 1770 je namreč pravi srednjeevropski fenomen. Gre za gledališče, ki so ga zgradili posebej za rudarje, torej za posebno poklicno skupino, tega pa v drugih državah v tem obdobju ne poznamo. Morda bi lahko na razstavo uvrstili vsaj še Staro elektrarno, ki je vendar odličen primer trenda zadnjih dveh desetletij, da se gledališča selijo v prenovljene industrijske objekte. Brez tega eksponata se zgodba o razvoju gledališke arhitekture v Sloveniji zdi nekoliko nepopolna.
Kljub morda preskopim podatkom ob eksponatih, ki bi predstavili teorijo, ki je stala za določenimi oblikovnimi rešitvami v gledališki arhitekturi na različnih časovnih točkah med koncem 18. stoletja in sedanjostjo, smo razstave lahko veseli. V množici eksponatov nam namreč prikazuje bogato zgodovino gledališke umetnosti in z njo povezane arhitekture, brez poznavanja katere tudi politične zgodovine srednjeevropske regije ne moremo razumeti. Če ne prej, pridemo do tega spoznanja ob pogledu na skromno gledališče, ki so si ga češki disidenti z Vaclavom Havlom v svojih vrstah v sedemdesetih uredili kar v neki dnevni sobi. Ta dnevna soba je bila enako pomembna kot dunajski Burgtheater, simbol triumfa dunajskega meščanstva konec 19. stoletja. V obeh sta se oblikovali politika in usoda Srednje Evrope.
(Objavljeno v Pogledih, št. 19/20, 15. decembra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
