Akcijski dokumentarec o gnilem jabolku
Toda kdo sploh je Jack Abramoff? Podatek, ki se sprva zdi bistven – kdo pa bo šel gledat film o vzponu in padcu človeka, čigar ime prvič sliši? –, se v prvih posnetih minutah izkaže za drugotnega pomena. Dokumentarec je mogoče gledati tudi kot fiktivno pripoved o gnilobnosti ameriškega političnega sistema, manihejskem boju med dobrim in zlim, dvoličnosti prerojenih kristjanov in pohlepu, ki je postal legalen. Teme so tako univerzalno človeške, v resnici tudi čisto svetopisemske – a prav nič moralistične, tako da sploh ne moti, če gledalec ne pozna ozadja vseh nastopajočih, prepletenih v veličastno hobotnico. Navsezadnje mu protagoniste predstavi filmska pripoved: Abramoff je (bil) velelobist s široko razpredenim omrežjem med republikanskimi kongresniki, vernik prostega trga, častilec Ronalda Reagana, ortodoksni Jud, ki se je odvrnil od sekularizma svojih staršev, paranoični antikomunist, filmski producent (slabih akcijskih filmov), bleščeči prepričevalec, ki bi »še psa spravil iz mesnice«. Leta 2006 je bil obsojen na šest let zapora, od kazni je odslužil tri leta in pol in bil izpuščen junija 2010. Do decembra lani je delal v neki piceriji, ve povedati Wikipedia. Kar se je dogajalo pred tem, je brez kakršnihkoli dramaturških popravkov snov za prvovrsten – akcijski dokumentarec.
Leglo zla, v katerem se je vse začelo (če naj verjamemo avtorju dokumentarca Alexu Gibneyju, nagrajenemu z oskarjem), so bili Fakultetni republikanci. Nekakšno Tajno društvo PGC z izrazito konservativno, paranoično antikomunistično, reaganovsko agendo je bilo v osemdesetih valilnica najperspektivnejših republikanskih kadrov, ki so se na začetku devetdesetih pod plaščem Georgea Busha starejšega zavihteli na oblast (oziroma zavzeli tiste kuloarje, kamor reflektorji medijev nikoli ne posvetijo, a se v njih sprejemajo najbolj dalekosežne odločitve), na pragu tretjega tisočletja pa so se pod Bushem mlajšim razrasli do nevarnih razsežnosti. Ali je Casino Jack in Združene države denarja film o propadu enega samega človeka ali zgodba o tem, kaj se je zgodilo z našo demokracijo, se na začetku vpraša eden od sodelujočih. Izvirni greh so volilne kampanje, za katere je iz volitev v volitve treba zbrati več denarja. Financiranje kampanj je uzakonjeno podkupovanje, se glasi najbrž zelo točna oznaka stanja v ameriški politiki. Lobisti so zgolj našli šibko točko ameriških politikov: za denar so pripravljeni prodati oblast in moč.
Tom DeLay, Bob Ney, Ralph Reed, Neil Volz so imena, ob katerih povprečno politično ozaveščeni Američan najbrž zastriže z ušesi. Pri nas z izjemo Toma DeLaya, nekdanjega vodje republikanske večine v kongresu, seveda niso tako znani (a ob podatku o dokaj nizkem prihodku dokumentarca v ameriških kinodvoranah – 175.604 dolarjev do julija 2010 po podatkih z imdb.com, se pojavi tudi vprašanje, koliko Američanov jih zares pozna oziroma si želi izvedeti več o njih …), vendar zadošča, da se nasloniš v sedež in se pred tvojimi očmi na platnu zvrsti galerija standardnih bizarnežev iz ameriške popkulturne menažerije, od TV-pridigarjev do politikov, ki so po obdobju pijančevanja »našli Jezusa«, poslovnežev, ki so začeli kariero kot vodje telefonske prodaje žimnic, in reševalcev iz vode, ki so zasedli mesta direktorjev mednarodnih korporacij. K temu je treba dodati še srhljivo zgodbo o tem, kaj se zgodi z ozemljem, kjer so kapitalizem spustili z vajeti in je postal uresničenje sanj vseh deregulatorjev – Severni Marianski otoki v Tihem oceanu. V tej državni tvorbi v navezi z ZDA ameriški zakoni niso veljali, zato je otočje postalo velikanska tekstilna tovarna, kjer so se potili Filipinci, Kitajci in drugi siromaki, ki so jih delodajalci priklepali za delovne stroje, oni pa bi bili za svobodo pripravljeni dati ledvico … »Petrijevka svobodnega kapitalizma«, od koder so tovarnarji nakazovali prostovoljne donacije ameriškim kongresnikom (in lobistom), je danes »pekel svobodnega trga« z opuščenimi tovarniškimi halami in seksualnim turizmom kot prevladujočo gospodarsko panogo.
Tempo akcije se še zviša, ko se v zgodbo vključijo indijanska plemena s pravicami do postavljanja igralnic na svojem ozemlju. Abramoffu in pajdašem jim jih je uspelo opetnajstiti za več deset milijonov dolarjev. Potem pa so Indijanci vrnili udarec, nebrzdano bogatenje drznega lobista je vzbudilo tudi zanimanje novinarke Washington Posta Susan Schmidt, ki je s svojim člankom spodmaknila prvo karto, zaradi katere se je hišica v celoti sesula.
Abramoff ni gnilo jajce, gnila je cela košara, je v kamero komentiral eden od poznavalcev. Ganljive so tudi izpovedi skesancev – Abramoffovih sodelavcev, ki so stopali po stopničkah zasebnega letala lobistične družbe Greenberg Traurig in se pri tem čisto potihoma spraševali, če morda kršijo zakone in počenjajo kaj nemoralnega. »Pri srcu mi je bilo težko,« izusti eden od njih in njegova izjava je skoraj tako absurdno smešna kot premišljena glasbena podlaga, duhovito dvoumni mednaslovi filmskih poglavij ali banalne podrobnosti: da so lobisti morebitne omahljivce dokončno pridobili na svojo stran z mestom v kateri od štirih lož na športnih stadionih ali kar z obilno večerjo v Abramoffovi washingtonski restavraciji Signatures.
Vprašanje, ali je bilo gnilo eno samo jajce ali cela košara, ni pravo, v resnici gre za simboliko praznika vstajenja, ki to košaro vleče že dva tisoč let, vse skupaj pa simbolizira finančno ekonomijo, ki nas spremlja in ogroža hkrati, je na razpravi po premieri dejal dr. Bogomir Kovač, eden od dveh sogovornikov voditelja Marcela Štefančiča, jr. Abramoff ni eksces, ampak pravilo, je sklenil uvodno repliko v Kinodvorovi kavarni, nabito polni ljudi, ki jih skoraj dve uri trajajoči dokumentarec ni tako intelektualno izžel, da ne bi zmogli prisostvovati še diskusiji na isto temo. Seveda se sogovorniki – tretji, ki je zastopal lobiste in tako prostovoljno prevzel vlogo negativca, je bil Tine Kračun – niso mogli izogniti primerjavam s slovensko lobistično sceno. Feeji so pri nas dosti nižji kot v ZDA, je z nasmeškom na ustih, ki ga ni zapustil ves čas zelo živahne razprave, pokomentiral Kračun. Dejavnost lobista bi lahko primerjali z odvetnikovo, ki pred senatom in ostalimi zakonodajnimi organi predstavi argumente, pri tem pa seveda išče sive cone in zakonske vrzeli, je še povedal. Torej je z lobisti podobno kot s trgovino z drogo, bolje jih je imeti registrirane in pod kontrolo, mu je vrnil Štefančič v čudovitem retoričnem – no, če ne bi za mizo sedeli trije s skoraj enako močnim udarcem, bi lahko zapisali »namiznem tenisu«. Proti koncu, malo pred deseto uro zvečer, se je smela vključiti še publika. In ciničnih opazk je bilo toliko, da so se stoli v rednih presledkih tresli pod smejočimi se. »V prvi dekadi tretjega tisočletja se je kar naprej pojavljala beseda teror. Osamo, odgovornega, so zdaj ubili. V drugi dekadi se pojavlja beseda kriza – koga bomo ubili zdaj?« je sklenil Štefančič. Lobiste?
Pogledi, št. 10, 11. maj 2011