Bo Hollywood podpiral spletni aktivizem?
A še preden začnemo z utemeljitvijo in izpeljavo te teze, velja nekaj besed nameniti torrentom. Zaradi silovitega napada, ki ga na ta spletni protokol in njegove uporabnike že nekaj časa vrši ameriška zabavna industrija, veliko evropskih držav pa ji pri tem nekritično sledi, je njegova javna podoba pogosto demonizirana ali vsaj močno popačena. Seveda se je nesmiselno sprenevedati in pozabljati na to, da se protokol, ki je sam po sebi le »orodje«, trenutno še vedno najpogosteje uporablja za nelegalne namene brezplačnega razširjanja avtorsko zaščitenih del. To je nesporno dejstvo. A na tem mestu nas ne zanimajo vprašanja legalnosti oz. legitimnosti današnje prevladujoče rabe protokola, prevpraševanje razlogov, ki so privedli do takega stanja, ali povzemanje rezultatov številnih raziskav, ki kažejo drugačno, pozitivnejšo podobo sodobnega »piratstva«. Osredotočili se bomo le na to, kar nam o »življenju« in »naravi« posameznega filma lahko pove dogajanje na teh spletiščih.
Čeprav hollywoodska filmska industrija v boju proti piratiziranju svojih vsebin silovito pritiska po vsej frontni črti, pa je relativno lahko razbrati, katera dela so v tem boju zanjo še posebno pomembna, na katera dela v svojem lovu na dobiček največ stavi. Te filme je pred njihovim prihodom v kinodvorane skoraj nemogoče najti, studii pa tudi v času kinematografske distribucije poskrbijo, da se sicer nekvalitetni CAM-posnetki (gledalcev iz dvorane) ne širijo po teh spletiščih. Zanimivo je tudi razbirati strategijo distribucije posameznih naslovov, tako z geografske perspektive (azijski trg je za hollywoodske studie očitno vse pomembnejši) kot tudi glede distribucijskih kanalov (VOD oz. video na zahtevo igra vse pomembnejšo vlogo). In če zanemarimo številne druge momente, je tam mogoče razbrati tudi to, da tovrstna spletišča danes uporabnikom ne predstavljajo zgolj vira poceni zabave, pač pa se na njih vse bolj uveljavlja tako moment cinefilije kot tudi družbenega angažmaja.
V primeru Pete veje oblasti, hollywoodske upodobitve spletnega aktivista Juliana Assangea in delovanja »njegove« organizacije WikiLeaks, pa so se na teh spletiščih v »zgodbo« filma vpletli še neki novi momenti. Namreč, čeprav se že v vsem času uradne kinematografske distribucije filma na njih pojavljajo različne CAM-verzije filma, pa so te po največ enem dnevu vselej skrivnostno izginile. Tako »čiščenje« torrent spletišč je neobičajno, četudi je v igri izdelek enega velikih hollywoodskih studiev (v tem primeru DreamWorks). Še toliko bolj, ker gre za film o enem najbolj znanih spletnih aktivistov in je bilo pričakovati, da se bo skupnost zanj zavzela. V resnici pa se zdi, da so aktivisti do njega bolj ali manj indiferentni (kot tudi do večine drugih hollywoodskih izdelkov), sam Assange pa ga celo brezpogojno zavrača.
Težko bi sicer rekli, da Peta veja oblasti – za katero je Josh Singer, eden soavtorjev kritiško hvaljene TV-serije Zahodno krilo (The West Wing), na osnovi dveh knjižnih del, Wikileaks od znotraj: zakulisna dogajanja in razkol med avtorji najnevarnejše spletne strani Daniela Domscheit-Berga ter Wikileaks: Julian Assange in vojna za svobodo informacij Davida Leigha, spisal scenarij, režijo pa je prevzel uveljavljeni, a precej povprečni Bill Condon – Assangea predstavi v izrazito negativni luči. Morda prej nasprotno – kot izdelek, ki je nastal pod okriljem enega ideološko najbolj konservativnih hollywoodskih studiev (DreamWorks deluje pod okriljem Disneyja), je do Assangea skoraj benevolenten. Do njega in njegovih dejanj se namreč ne opredeljuje in jih ne presoja. Pri tem mu je celo tako naklonjen, da domnevni spolni napad, zaradi katerega mu hoče soditi švedsko pravosodje, le bežno omeni v napisih zaključne špice. Peta veja oblasti se dosledno izogiba temu, da bi Assangeu prilepila vrednostno oznako: ni ne heroj ne izdajalec ne kriminalec. Do gledalca je celo presenetljivo nepokroviteljski, saj mu prepušča, da si sodbo o njem in o njegovem delu ustvari sam. Težko sicer ocenimo, koliko se je v resnici držal dejstev in koliko je bil korekten pri njihovem podajanju (Assange je po branju ene zgodnjih verzij scenarija ustvarjalcem očital potvarjanje dejstev, med drugim z namenom priprave terena za napad na Iran). A temeljni problem filma se zdi predvsem ta, da v njem poleg res dobre in natančno naštudirane igralske interpretacije Benedicta Cumberbatcha pravzaprav ni kaj videti. Peta veja oblasti je videti le kot monotono nizanje dejstev, ki so WikiLeaks iz malega spletnega aktivističnega projekta pripeljali do tega, da je postal globalni fenomen, ime, ki pooseblja boj za svobodo in demokratičnost spleta. Kot film, ki je ostal brez zgodbe.
Tako se zdi, da so vsi Assangeovi napadi na film, njegovi pikri komentarji (označil ga je za »fikcijo, ki se predstavlja kot dejstvo«) in ostri očitki (»silovit propagandni napad na WikiLeaks in integriteto njegovih sodelavcev«), verjetno pa tudi »čiščenje« torrent spletišč, le rezultat Assangeove želje, da bi filmu zagotovil »zgodbo« in ga s tem res spretno spremenil v »40 milijonov dolarjev visok proračun za promocijo WikiLeaksa po svetu«.
Pogledi, let. 4, št. 22, 27. november 2013