Brezkompromisno komercialen
Stanje šoka. Režija Andrej Košak. Slovenija, Bolgarija, Srbija, Bosna in Hercegovina, 2011, 92 min. Ljubljana, Kolosej
14. 11. 2011
Čeprav Košakovo Stanje šoka še zdaleč ni kak biser inventivnosti, domiselnosti in ustvarjalne svežine, pa se vseeno zdi, da se je to delo pojavilo v pravem trenutku za slovensko kinematografijo, saj slednja z njim stopa še korak bliže nekakšnemu »stanju normalnosti«. Stanju, v katerem se bo domača filmska produkcija dokončno razcepila na dva pola: na t. i. umetniški film, ki bo načrtno razvijal osebne avtorske poetike in obravnaval (bolj ali manj) relevantna družbena vprašanja, ter na t. i. komercialni film, ki bo zavestno nagovarjal najširše občinstvo, zaradi česar pa mu seveda ne bo treba pozabiti na lastne avtorske ambicije.
»Stanje šoka je zavestno, celo preračunljivo komercialno naravnani film, delo, ki se je odreklo vsem umetniškim in avtorskim ambicijam ter vse podredilo želji po nagovoru čim širšega občinstva.«
Za začetek se skušajmo spomniti stanja v slovenskem filmu v prvi polovici devetdesetih let. Čeprav se z vstopom v kapitalistično družbeno ureditev model nacionalne kinematografije ni bistveno spremenil, saj je bila ta še naprej večinsko podprta z javnimi sredstvi in se tako nikoli ni zares srečala z diktatom komercialnega uspeha, pa smo znotraj nje vendarle lahko pričeli zaznavati blago tendenco, ki je vodila k večji komercialni naravnanosti domače filmske produkcije. Začela so se namreč pojavljati dela – od Anžlovarjeve Babice (1991), prek Verbičeve Morane (1993), pa do Tomažičeve Rabljeve freske (1995) –, ki so ne samo prevzemala žanrske obrazce, pač pa so se tudi odkrito spogledovala z najširšim občinstvom. A pri tem njihovi avtorji nikoli niso naredili odločilnega koraka proti »komercialnemu « filmu, pač pa so obstali nekje na poti, saj se niso znali odreči svojim »umetniškim« ambicijam. In tako smo namesto kvalitetnega »komercialnega« filma dobili nekakšne polovičarske zmazke, ki so se jih bolj ali manj (s svetlo izjemo Babice) vsi otepali. Na tem mestu moram seveda pojasniti, da izraz »komercialni film« uporabljam izključno kot zvrstno oznako, kot nekakšen nadžanr, s katerim označujem dela, ki so po svoji naravi lahkotnejša, žanrsko zastavljena in ki bolj kot na umetniški presežek ali družbeno relevantnost ciljajo na všečnost in uspeh pri najširšem občinstvu. In taka dela slovenska kinematografija nujno potrebuje, saj je preteklost dovolj jasno pokazala, da samo z »umetniškimi« filmi nacionalna kinematografija preprosto ne more zares zaživeti. Prepričan sem celo, da slovenska kinematografija premore dovolj ustvarjalnega potenciala, da v kratkem ustvari kvalitetno komercialno delo, ki bo zanimivo tudi za širši mednarodni prostor. Košakovo Stanje šoka to sicer ni, a lahko rečemo, da se je prav z njim znotraj letošnje slovenske filmske bere utrdila tista tendenca, ki razvoj slovenske kinematografije pelje v dve različni, a komplementarni smeri. Stanje šoka namreč vidim kot zavestno, celo preračunljivo komercialno naravnani film, delo, ki se je odreklo vsem umetniškim in avtorskim ambicijam ter vse – celo nekatera pravila žanra, v katerega je vpeto, to je nostalgične komedije – podredilo želji po nagovoru čim širšega občinstva. Košak je šel pri tem celo tako daleč, da si je (zavestno ali ne) pri snovanju osrednjega zapleta filma »sposodil« že uporabljeno idejo (nemški film Zbogom, Lenin!, 2003), ki se je izkazala za komercialno nadvse uspešno – osrednji lik še v času bivše skupne države pade v komo in se prebudi v novi družbeni ureditvi. Košak jo je sicer delno preoblikoval ter s tem dosegel, da je poleg komičnih elementov (tako kot v prej omenjenem nemškem filmu) v njegovo delo vnesla tudi nekakšno družbeno aktualnost in celo angažma. A vendar je ta »družbena angažiranost« kljub svojemu navideznemu humanizmu in socialni drži, ki izstopita predvsem v izteku zgodbe, bliže vulgarnemu populizmu določenega tipa politike kot pa iskrenemu družbenemu angažmaju ustvarjalca. Kljub povedanemu in kljub dejstvu, da Košak v filmu zanemari tudi nekatera osnovna pravila filmske pripovedi (kot je ta, da bi se moral lik v desetih letih vsaj malce postarati), pa mu je z razkošnim produkcijskim videzom filma, več kot solidno igro nekaterih igralcev ter posrečeno (to mu je treba priznati, pa čeprav je njena etičnost vsaj vprašljiva) manipulacijo z emocijami in občutji gledalca uspelo ustvariti delo, ki bo pri publiki, željni utehe in zabave, morda naletelo celo na presenetljivo pozitiven odziv.
Pogledi, št. 22, 9. november 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
