Utrinki iz pogovora z Borisom Pahorjem o tržaških slikarjih po letu 1945
Če je svoboda denar, ni vredna smrti
29. 03. 2016
Med letoma 1946 in 1952 je v coni A v Trstu delovala danes dokaj pozabljena zasebna galerija Skorpione, kar ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi uspešno povezovala slovenskih umetnikov s sodobnimi italijanskimi ustvarjalci, med katerimi je bilo tudi veliko žensk.
Galerija je od novoletne razstave leta 1948, ki je bila že v malih prostorih na Ulici sv. Spiridiona 12b za vogalom Ponterosa/Rusega mostra, široko odprla vrata Albertu Sirku, Lojzetu Spacalu, Bogdanu Gromu, Rudolfu Saksidi, Robertu Hlavatyju, Avreliju Lukežiču, Avgustu Černigoju, Jožetu Cesarju, Lojzetu Spazzapanu, Klavdiju Černigoju - Uršiču in fotografu Mariu Magajni. Iz Ljubljane so gostovali Stane Kregar, Riko Debenjak, France Mihelič, Tone Kralj, Veno Pilon, Nikolaj Pirnat, Miha Maleš, France Pavlovec, Maksim Sedej in Božidar Jakac. Na ta način se je galerija vključila v takratne razgrete svetovne geopolitične težnje in Jugoslaviji pomagala v pogajanjih v Londonu med letoma 1945 in 1954. Z razstavami je namreč potrjevala, da so tudi Slovenci zgodovinski narod. Tej uporabi kulture za doseganje političnih ciljev je treba dodati razstave slovenskih tržaških umetnikov v Ljubljani, ki jih po londonskem sporazumu ni bilo več, in italijanski odgovor leta 1953 v obliki odmevne Esposizione Nazionale di pittura italiana contemporanea na Univerzi v Trstu brez slovenskega umetnika razen Lojzeta Spazzapana, ki so ga takrat imeli za Italijana.
Danes je tudi pozabljeno, da je takrat Boris Pahor pisal o likovni umetnosti. V zapleteni Trst z znaki začetka hladne vojne se je vrnil za božič 1946 iz sanatorija v Parizu, kamor so ga po vojni sprejeli na smrt izmučenega in bolnega po skoraj letu in pol političnega jetništva v nemških koncentracijskih taboriščih. Napisal je nekaj izjemnih kritik za Ljudski tednik, na primer o Rudolfu Saksidi in Klavdiju Černigoju - Uršiču, ki je dobil nagrado na Beneškem bienalu. Leta 1949 je odmevalo njegovo besedilo v monografiji Lojzeta Spacala. Pisanje je bilo pomembno, saj se je Pahor lotil problematike drugače, kot je narekovala takratna jugoslovanska kulturna politika. Izpostavil ga je Fran Šijanec in ga leta 1960 v temeljni knjigi Sodobna slovenska likovna umetnost uvrstil med takratne eminentne pisce, kot so bili Emilijan Cevc, Vladimir Bartol in Zoran Kržišnik. Pahor se Šijanca spominja takole: »Prišel je v Trst. Poklonil mi je izvod revije Krog. Vsebine se spomnim še danes, saj je bila z literarnimi, na primer Kocbekovim, in znanstvenimi prispevki na evropski ravni.« O monografiji pravi: »V Sloveniji so pričakovali, da bom opeval delavski razred, a sem menil, da mora imeti slikar svobodo, da gre po svoje. Po letu 1948 so v Jugoslaviji tudi spoznali, da so na zgrešeni poti. V besedilu sem citiral italijanskega senatorja, ki je rekel: 'Bodimo Italijani, da bomo pravi Evropejci.' Vendar Italijani niso imeli identitetnega problema. Slovenci pa smo se morali bojevati za svoje pravice, za svoj jezik. Pri tem so imeli slikarji bolj prosto pot, saj je to umetnost, ki je univerzalna.« O recepciji besedila in umetnika pa pove: »Očitali so mi, da je besedilo napol estetsko in napol kritično do oblasti. Nad Spacala se je spravil, na primer, Pavliha češ, kdo je to spacal. Pol leta zatem pa je Edvard Kardelj imel Spacalovo sliko na steni v uradu. Ne vem, ali so jo kupili ali jo je poklonil Spacal.«
Slovenske škorpijone, kakor se je po poimenovanju Vida Lenarda pravilo umetnikom, »sem poznal že prej, sicer bolj po imenu kot osebno«, se spominja Pahor. »Najprej sem spoznal Spacala, potem Černigoja. S slikarji sem se začel družiti, ko sem pustil teologijo. Zelo sem cenil Toneta Kralja, ki je poslikal cerkve v slovenskem Primorju, ki je bilo pod Italijo. V cerkvi v Divači je upodobil Kristusovega mučitelja z obrazom Mussolinija, ki ni bila karikatura.«
Za tržaške galerijske razmere je bilo eksplicitno promoviranje slovenskih likovnikov v Skorpionu nenavadno. Pahor zadevo pojasni takole: »Galerijo je imela v rokah slovenska oblast, po vsej verjetnosti sam vrh CK KPS oziroma nekdo, ki je bil zadolžen za stike z Italijo. Verjetno ni šlo mimo CK KPJ. Galerijo so seveda tudi financirali. Vodila jo je Frida de Tuoni, ki je bila Judinja, atraktivna in lepa. V Auschwitzu je izgubila sestro. Ko so ji to povedali, je zaradi psihološkega pritiska čez noč posivela. Galerijo je držala trdno in kompetentno v rokah. A ta krog naklonjenih Italijanov ni razumel mojih naporov za uveljavitev nacionalne identitete Slovencev. Frida mi je to celo zamerila.«
Tržaški italijanski Judje so bili večinoma konservativni, zato se sodelovanje Fride de Tuoni s slovenskimi komunisti zdi politično nelogično. A enigmo Boris Pahor razloži takole: »Judje so bili tudi fašisti. Vendar gre pri Skorpionu za vpliv Fridinega moža, avtonomnega levega liberalca in humanista Daria de Tuonija, ki je bil enako kot mi za pravice delavcev, a ni bil marksist. Upali smo, da se bo diktatura Sovjetske zveze izpela, vendar iz tega ni bilo nič. Dario je bil uveljavljeno ime v italijanskih krogih. Bil je novinar visokega ranga. Ni bil samo likovni esejist, temveč je pisal poezijo, izdal je tudi roman. Bil je nekakšna dvoživka, Italijan in Avstrijec. Kulturno in politično se je formiral v firenškem krogu okoli Tržačana Scipia Slapaterja. Poznal je Prešerna in Cankarja. Pisal je o Spacalu, Kregarju in drugih slovenskih slikarjih. Z Dariom in drugimi umetniki in književniki smo hodili na pivo v pivnico za vogalom Trga Oberdan. Danes je tu restavracija Forst.«
»CK KPS je financiral tudi dnevnik Il Corriere di Trieste. To in galerija sta bila nekaj najboljšega, kar je komunistična Slovenija naredila za nas v Trstu po vojni,« pravi Pahor. »Ime dnevnika, ki je izhajal v italijanščini, so povzeli po najbolj vplivnem italijanskem dnevniku Il Corriere della Sera. Poročal je nevtralno in informativno. Ni podlegal komunistični propagandi. Njegova naloga je bila, da govori o sožitju slovenske kulture s svetom.« Prinašal je besedila Franceta Bevka, Alojza Gradnika in Ivana Cankarja, pa tudi Bernarda Shawa, Vladimirja Nazorja, Stefana Zweiga, T. S. Eliota in drugih velikih piscev. »Časniku so bili naklonjeni redki Italijani. Kupovali so ga Slovenci. Glavni urednik Carolus Cergoly je bil uveljavljen pesnik, čigar družina je bila slovenskega rodu. V pesmih je večkrat uporabil slovenske besede. Pisal je tudi o taboriščih.« K temu lahko dodamo, da sta bila v Cergolyjevem krogu intelektualcev Dario de Tuoni in slikarka Maria Lupieri, ki je v Skorpionu razstavljala. Zato bi lahko časopisna poročila o Spacalovem delu v Il Corriere di Trieste, podpisana z d. t., pripisali de Tuoniju.
Pahor pravi, da je »Spacal veliko sodeloval z galerijo Skorpione. Bil je zelo zahteven in je znal zahteve tudi uveljaviti. Sposoben je bil črtati dele besedil o njegovi umetnosti, če ni bil zadovoljen. Nekdo je enkrat napisal, da je izvrsten obrtnik posebno v grafiki, kar je Spacala motilo, češ da ni obrtnik, čeprav je bilo mišljeno v dobrem smislu. Spacala je cenil Zoran Kržišnik. Pri njem je imel proste roke.«
Pahor se z likovniki ni veliko družil. »Imel sem polne roke dela. Bil sem profesor italijanščine. Bral sem slovenske klasike in nekaj zgodovine književnosti. Vsak mesec sem moral napisati prispevek za revijo Razgledi. Navajen sem bil delati od jutra do večera in spat sem šel zgodaj. Imel sem malo družabnega življenja. Raje sem hodil v hribe. Blizu sem bil v glavnem Černigoju in Spacalu. Mirku Bambiču, ki je izumil nalivno pero in je dobil nagrado za znak tri srca v Radencih, sem rekel, naj piše spomine, ker je toliko doživel. Z Magajno sva bila prijatelja iz mladih let. Bil je odličen fotograf. V Trstu je fotografiral skoraj vse politične dogodke na Svobodnem tržaškem ozemlju. Poznal sem skoraj vse njegove fotografije. Slovenci smo se poznali, videvali smo se v gledališču in tudi na nogometnih tekmah. Bili smo dobri nogometaši. Igrali smo po angleško, tako da se nismo brcali v noge.«
Med škorpijoni ni bilo Zorana Mušiča, čeprav se je gibal v umetniških krogih v Trstu. Pahor se spomni, da sta se »z Zoranom srečala v galeriji, kjer se je samo pokazal. Zavohal je, da je Skorpione v rokah komunistov, pred katerimi je zbežal iz Ljubljane, saj je bil v nevarnosti, da bi mu sodili na dahavskih procesih. Potem sva se srečala v Ljubljani nasproti hotela Slon, kjer je bila banka. Tam sva se pogovarjala o modernem slikarstvu. Mušič je bil navdušen nad informelom, medtem ko sem sam menil, da pravi umetnik nikoli ne pozabi na človeško telo. Picasso telesa ni nikdar puščal ob strani. Upodabljal ga je tudi Černigoj. V notesu, ki ga je prinesel iz bolnice, je bilo polno portretov in človeških teles. Ima jih tudi Veno Pilon v ekspresionističnih figurah.«
Življenji Pahorja in Mušiča je zaznamovala bridka izkušnja jetništva v Dachauu. Vendar je Pahor do Mušičevega cikla Nismo poslednji zadržan: »Bil sem na razstavi v Parizu. Mušiču sem čestital, ker je naredil veliko delo. Vendar se z upodobitvami nisem strinjal. To ni bil lager. Lager so Mušičeve risbe iz Dachaua iz leta 1945, ki jih ima le za dokumentacijo. Res so dokumentacija. Narisana so okostenela telesa, kupi teles, trupel. V nekem intervjuju pravi, da je užival lepoto te množične smrti. Ali ni uživati tako lepoto malo čudaško? Razume se, da Mušič govori o lepoti slikarskega pogleda.« O svetovnem uspehu cikla pa je mnenja, da »je bil to velik uspeh v političnem pomenu. Mušič je v določenem trenutku uvidel, da njegovi konjički in Kras, ki so zelo lepi in jih je naredil po taborišču, kar je sam poudarjal, ne odražajo grozot, ki so se še vedno dogajale. Komunistična partija Kambodže in Pol Pota sta uničila poldrugi milijon ljudi zato, da bi ustvarila novega človeka. Tudi danes ima človek vtis, da družba ni vredna, da je toliko ljudi z življenjem plačalo za svobodo. Če je svoboda samo to, da delaš kariero zase in da je v življenju pomemben samo denar, potem so tisti ljudje v taboriščih umrli zaman.«
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
