Čudovito mučen film
Beli trak (Das weisse Band). Režija Michael Haneke Nemčija/Avstrija/ Francija/Italija, 2009 145 min Ljubljana, Kinodvor
30. 06. 2010
Pred mesecem in pol je žirija filmskega festivala v Cannesu podelila novo, že triinšestdeseto zlato palmo za najboljši film leta. Tokrat je šla v roke tajskemu režiserju Apichatpongu Weerasethakulu za film Stric Boonmee, ki se lahko spominja preteklih življenj, k nam pa v teh dneh na redni spored prihaja lanski zmagovalec Beli trak Michaela Hanekeja. V naše kraje novosti pač rade prihajajo z mediteransko ležernim tempom. S filmom ni nič drugače, še posebno, ko gre za canske zmagovalce.
Čeprav je Beli trak tako dolgo iskal pot med slovenske gledalce, je to film, ki ga morate nujno videti v kinu. Kontroverzno brezkompromisni Avstrijec Michael Haneke je eden izmed najbolj enigmatičnih evropskih režiserjev, ki svoje filme konsistentno in premišljeno sestavlja v enega najtehtnejših in najprodornejših družbenokritičnih avtorskih opusov sodobnega časa. Njegovi nepopustljivo mračni filmi se ukvarjajo s tisto odrinjeno dimenzijo človeške eksistence, ki čepi v zasedi družbeno zaželene »normalnosti« in potrpežljivo čaka na svoj trenutek, dokler naposled ne izbruhne v oblak sadističnega nasilja. Čeprav se v svojih filmih ukvarja s tako različnimi temami, kot so vpliv televizije na čustveno otopelost v Bennyjevem videu (1992), nezmožnost komunikacije v Neznani kodi (2000), sadomazohistična kompenzacija v Učiteljici klavirja (2001) in predelovanje krivde v filmu Skrito (2005), vedno sumničavo zre v represivne, normativne mehanizme človeške družbe. Naj bodo ti mehanizmi religiozni, politični ali vzgojni, vsi z discipliniranjem, zatiranjem in vcepljanjem občutka krivde ustvarjajo idealno gojišče za razvoj fanatične, sadistične, fašistične zavesti.
Pogled na sodobno civilizacijo in človeško družbo nasploh skozi Hanekejeve oči nikoli ni prijeten, niti režiser gledalcu ne poskuša olajšati neugodja njegove kinematografske izkušnje. Haneke zahteva, da opravite svoj del posla, zato draži, nervira, provocira in se poigrava z vašimi pričakovanji. Vsakič znova, ko se vam bo zazdelo, da veste, v katero smer se stvari premikajo, vas bo peljal žejne čez vodo. V Belem traku, ki, podobno kot Skrito, razvija in subvertira obrazec misteriozne srhljivke, ni nič drugače. Potem ko stori vse, da vas postavi v detektivsko pozicijo in navrže pest indicev, za katere naivno domnevate, da se bodo na koncu zložili v jasno sliko, vas pusti s povešeno spodnjo čeljustjo. Haneke pač ne bi bil Haneke, če ne bi namesto jasnega odgovora raje natrosil kupa vprašanj. Njegovi filmi se ne konzumirajo –z njimi se je treba pogovarjati.
Beli trak se po ničemer ne razlikuje od tega režijskega principa. Zgodba je postavljena v protestantsko nemško podeželje v obdobje pred prvo svetovno vojno. Vas je prav po germansko urejena, življenje teče kot švicarska ura, dokler v ta red ne zarežejo sporadični izbruhi krutega nasilja. Niz skrivnostnih in grozljivih dogodkov, ki jih nihče ne zna pojasniti, načne puritansko spolirano fasado, in ko nas Haneke popelje na drugo stran zidov, med vaške prebivalce, postaja vedno jasneje, da zlo ne prihaja od zunaj, ampak se poraja prav znotraj teh mikrodružbenih celic. Je torej sploh pomembno, kdo je storilec? Hanekeja bolj kot odgovor na to prozaično vprašanje zanima geneza zla in človekove dovzetnosti za lepljive lovke ideologij in fanatizma. Film resda posredno namiguje na interpretacijo, da gre za pogled v predzgodovino nacistične Nemčije; njegov fokus je namreč usmerjen na generacijo, ko bo svetu dala izkušnjo nacizma. Otroci, ki so v filmu izpostavljeni več kot samo avtoritativnim figuram Očetov, bodo ob zori Hitlerjeve ere v ravno pravih letih, da bodo padli v kremplje ideološke psihoze. Toda filmu bi naredili krivico, če bi njegov domet odmerili tako skromno. Hanekejeva kritična bodica je kot že tolikokrat prej uperjena proti problematičnosti konvencionalnih družbenih struktur nasploh. Izvor socialne disfunkcije in nasilja je po njegovem mnenju treba iskati prav v družbenem konformizmu, ki v predvojnih časih pomeni diktaturo protestantsko stroge, asketske, avtoritarne, mizogine besede Očeta. Represija družbene norme je idealno gojišče nasilja: potlačeno zlo, ki je ravno toliko del človekove narave kot dobro, slej ko prej najde pot na prostost.
Počasi, disciplinirano, s klinično natančnostjo, v dolgih, fiksiranih kadrih Haneke secira družbene anomalije in pred gledalca postavlja intenzivne podobe, ki sistematično razkrajajo vero v človeški rod. Njegova podoba ni obscena v estetizaciji nasilja in krutosti, ampak v zagatni neposrednosti svoje popolne razgaljenosti. V Belem traku se še posebno jasno izrazi brechtovski laboratorijski moment, ki je postal prepoznaven element Hanekejevih novejših filmov: njegovo postavljanje intelektualne analize in kritične distance pred emocionalno manipulacijo, ki je posledica gledalčeve identifikacije s protagonistom. Zato v Belem traku ni protagonista in ni storilca, le vzorčna rezina neke družbe pod režiserjevim preciznim mikroskopom. Realnost, ki jo razpira, je hladna, odmaknjena in širi prazen prostor, v katerem lahko gledalec z njo vzpostavi dialog.
Beli trak je čudovito mučen film, ki je s svojo veličastno, kot britev ostro črno-belo fotografijo in neizprosno intenzivnostjo narejen za luksuzno širino velikega platna. Kriminalnost piratskih bližnjic se zdi pri nekaterih filmih bolj kazniva kot pri drugih in ta ni eden tistih, ki bi jih brez pretirano slabe vesti pretihotapili na sramotno skromne dimenzije ekrana vašega prenosnika. Toda zakaj prihaja v kino šele zdaj, ko ima Cannes že novega zmagovalca in je lanska palma že malo pozebla, večina gledalcev pa si je v pomanjkanju drugih možnosti že poiskala alternativne poti do filma?
Film si je bilo mogoče premierno ogledati že na lanskem Ljubljanskem filmskem festivalu, a nestrpneži in ljubitelji Hanekejevega opusa, ki so se pridno postavili pred filmsko platno ob prvi priložnosti za ogled svežega canskega zmagovalca, so bili z zakasnitvijo tepeni za vse ure nemščine, ki so jih prešpricali v srednji šoli. Projekcija je bila hudo shizofrena izkušnja, ki je med občinstvom povzročila precej slabe volje. Film je bil namreč predvajan z dvojnimi podnapisi; filmska kopija, ki jo je priskrbel distributer Continental Film, je bila podnaslovljena tako slabo, da je festival podnapisom, ki so bili vtisnjeni na kopijo, dodal še svojo podnaslovitev, pozneje projicirano pod prvo. Vsi, ki si niso mogli privoščiti enostavno odmisliti podnapisov, so bili obsojeni na zmedeno beganje med enim in drugim prevodom. Podnaslovitev je bila porazna tako po tehnični kot po prevajalski plati. Ne le, da so se replike na platnu pojavljale z nekajsekundno zamudo, ampak so bile poleg tega tudi tako nerodno prevedene, da je bilo očitno, da je distributer pri prevajanju zategnil pas do te mere, da je na koncu pokopal projekcijo. Poleg tega, da je izbral prevajalca, ki je imel težave že z najenostavnejšimi nemškimi frazami in je v prevedeno besedilo vnašal sumljivo veliko hrvatizmov (podjetje Continental ima uradni sedež v Zagrebu), je bilo iz prevodnih kiksov (predvsem napak pri naslavljanju spola in števila) jasno, da je prevajalec prevajal filmsko besedilo, ne da bi si film sploh ogledal.
Vse lepo in prav, pri enkratnem spodrsljaju bi še lahko zamižali, a kaj ko se Continentalu s podnapisi rado zatika, in to prav pri najbolj ključnih filmih sezone. Podobna zmeda se jim je namreč primerila že lani s filmom Razred Laurenta Canteta, prav tako canskim zmagovalcem, ki pa se mu je pri nas godilo še slabše kot Belemu traku. Razred po zapletih s podnaslavljanjem namreč nazadnje sploh ni prišel na redni spored in si ga je mogoče ogledati šele zdaj na devedeju.
Situacijo Belega traku zdaj rešuje Kinodvor, ki se je s Continentalom dogovoril za začasen uvoz 35-milimetrske filmske kopije neposredno od avstrijskega distributerja. Film bodo predvajali z elektronskimi (verjamemo, da tokrat kakovostnimii) podnapisi in bo na ogled samo med 30. junijem in 7. julijem, z eno dodatno projekcijo na ljubljanskem gradu, v okviru programa Film pod zvezdami. Nikar ga ne zamudite!
Pogledi, junij 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
