Diskretni šarm zločina
09. 02. 2015
Kriminalke – eden od najpopularnejših žanrov v literaturi ter filmski in televizijski industriji – so vedno privlačile bralce in gledalce, a zdi se, da takšne ekspanzije, kakršni smo zlasti na televiziji in spletu priča danes, še ni bilo.
Če bi hoteli našteti vse nanizanke, nadaljevanke in miniserije, ki se tako ali drugače ukvarjajo z umori in drugimi zločini, njihovim razreševanjem ali samim delom policije, bi bil seznam lahko dolg skoraj toliko kot telefonski imenik prebivalcev kakega slovenskega mesta, če bi sešteli vse uboje, ki so se v njih zgodili, pa bi bilo, z izjemo množičnih pobojev, terorističnih napadov in vojn, njihovo število morda celo večje, kot je število dejanskih umorov, ki so se v mestih, kjer so locirane serije, zgodili v času, ko so jih posneli. Z izjemo metropol in drugih večjih prestolnic, seveda.
Bolj ko je javnost nemočna ob širjenju terorizma in manj ko ima svobode, bolj nostalgično, kot je videti, hlepi po časih, ko so se oblasti (namesto z nadzorovanjem svojih državljanov, preprečevanjem terorističnih napadov ali njihovim saniranjem ter z lovljenjem ravnotežja med varovanjem nedolžnih na račun njihove osebne svobode) ukvarjale s problemi, nad katerimi so dejansko imele nadzor. Torej s »preprostimi« zločini posameznikov, kot so kraje, ugrabitve in umori, ki so del človeštva od nekdaj in ki v nasprotju s terorizmom ali samomorilskimi napadi ne zbujajo takšnih občutkov nemoči in strahu. To sicer ne pomeni, da se kriminalne serije, ki nastajajo danes, ne dotikajo tudi teh problemov, saj jih enostavno ne morejo ignorirati, sploh če vsebujejo politično noto, kot jo na primer 24 in Domovina (Homeland), medtem ko družbena realnost tako ali drugače oplazi tudi druge serije s kriminalno tematiko, vseeno pa večji del žanra kljub temu ostaja pri večnih temah, kot so zločini iz strasti, zločini z naklepom (od okoriščanja do maščevanja) ali zločini socio- in psihopatov.
Kriminalne serije radi gledamo, ker niso tako zahtevne kot dramske serije oziroma od gledalca zahtevajo manjši napor in pozornost kot slednje, obenem pa tiste, ki od žanra hočejo več, v svoje vsebine vseeno vključujejo tudi dramske elemente, ki za njihovo publiko pomenijo samo dodano vrednost. V njih zlahka izberemo, za koga bomo navijali, saj se odločamo zgolj med kriminalci in kriminalisti, meja med dobrim in slabim pa je (tudi če ni popolnoma jasna etika samega junaka) vedno dovolj vidna, da ločimo prav od narobe. Poleg tega z zmago dobrega nad zlim (in včasih obrnjeno) skoraj vedno pridemo do katarze oziroma konca, ki nas bo tako ali drugače zadovoljil. Kri in sperma sta se vedno dobro prodajali, obojega pa je v sodobnih kriminalkah več kot dovolj, saj se skoraj vsaka začne prav z enim ali drugim (ali obojim), enako privlačna kot trupla pa so tudi romantizirana življenja policistov ali kriminalcev, ki si jih s televizije v naše dnevne sobe predvajamo kot najbolj razburljivo obliko življenja in eno od skritih fantazij vsakega od nas. Inteligentni, privlačni in karizmatični junaki in antijunaki, kakršnih smo vajeni iz kriminalnih serij, v katerih genialni zločinec mora vedno imeti tudi enakovredno genialnega nasprotnika (samo poglejte Sherlocka in njegovega Moriartyja), so primeri nadljudi, kakršni bi si želeli biti vsi.
Če k temu dodamo še, da so dobri protagonisti v nasprotju s staro prakso, ko so bili tako rekoč nezmotljivi in nepremagljivi, danes tudi sami pogosto krvavi pod kožo, pa so nam lahko samo še bližji. Vsak človek ima napake, in če to dopustijo tudi v žanru, v katerem so bili junaki največkrat tako idealizirani, da se z njimi ni bilo mogoče poistovetiti, to za gledalce pomeni kvečjemu spremembo na bolje. V naši percepciji bodo junaki z napakami ali celo moralno vprašljivi junaki, kot je recimo Luther, ki ga v istoimenski TV-seriji igra Idris Elba, ostali zmagovalci ne glede na to, ali zmagujejo ali izgubljajo, saj se do zadnjega borijo proti sistemu, ki smo mu sami večinoma podlegli že zdavnaj, njihova popularnost pa bo s prevzemanjem nadzora družbe nad našimi življenji, ki se tke prek družbenih omrežij, kamer na ulicah ter sledenja naši elektronski pošti, nakupovalnim navadam in še čemu, samo še rasla, saj se bo z večanjem nadzora v resničnem življenju večala tudi naša želja po begu v drugačen svet. Torej v svet brez nadzora, v katerem bi lahko počeli stvari, ne da bi zanje kdo vedel, svet, v katerem je vse še vedno vsaj približno črno-belo, svet, v katerem dobro praviloma zmaguje nad slabim, predvsem pa svet, ki je veliko bolj razburljiv od našega sveta.
Če pustimo ob strani psihološke in sociološke razloge za našo fascinacijo nad zločini in njihovo medijsko prezentacijo, ki jo je v enem od filmskih presežkov minulega leta, kriminalni drami Nightcrawler, pod lupo vzel tudi ameriški režiser San Gilroy, za popularnost kriminalnega žanra lahko najdemo tudi preprostejše vzroke, ki se kot motivi za zločine skrivajo v nas samih, število tem, ki jih storilci zločinov in njihovi preganjalci kot navdih ponujajo v obdelavo kriminalkam, pa je skoraj tolikšno, kot je število prebivalcev (ali vsaj zločincev) na Zemlji. Kaj žene ljudi v zločinska dejanja, lastnosti in stopnje zločina, zločinske in kriminalistične metode, značaji zločincev in žrtev itn. – vse to se scenaristom in televizijam z naslovnic časopisov in rubrik, ki pokrivajo črno kroniko, iz dneva v dan ponuja samo od sebe, strah, da bi v bližnji prihodnosti zmanjkalo snovi, pa je glede na krizo v družbi, ki se ne spopada samo z ekonomskimi težavami, ampak tudi z rasno in versko pogojenimi nemiri, popolnoma odveč. Če kriminalni žanr za svojo rast potrebuje družbo v krizi, potem je zdaj zanj prišla pomlad, dokaz za to pa boste videli takoj, ko boste prižgali televizijo.
Kriminalne serije, med katere ne spadajo samo detektivske serije, ampak tudi policijske oziroma takšne, v katerih se policisti ukvarjajo predvsem s policisti, kot sta na primer še sveži Babylon ali Line of Duty, so se razbohotile po vsem svetu, najproduktivnejše in najuspešnejše pa so bile v Veliki Britaniji, Ameriki in skandinavskih državah. Američanom gredo z izjemo nadaljevank, kot so Skrivna naveza (The Wire) in Ščit (The Shield), ali miniserij, kot sta Pravi detektiv in Fargo, najbolje od rok nanizanke, torej serije z zaključenimi epizodami, ki ne zahtevajo popolne zvestobe gledalca, saj se ta lahko pridruži, kadar hoče, obenem pa z njimi prav zato ne ustvarijo niti nobenega dramskega presežka. To raje prepuščajo drugim narodom. S svojimi nanizankami so namreč ustvarili uspešne franšize, na primer Na kraju zločina in Enota za posebne primere, v primeru nadaljevank, ki so scenaristično zapletenejše in stavijo predvsem na razvoj likov in zgodbe, za katero nam ne bo vseeno, pa so se navadili vključevati gradivo iz Evrope in ga, celo v primerih britanskih serij, predelovati za ameriški trg.
Skandinavci in Britanci ubirajo drugačno pot. Medtem ko prvi snemajo skoraj izključno nadaljevanke, torej serije, ki se sklenejo šele s koncem sezone ali s koncem same serije (na primer Most, Umor, Tisti, ki ubijajo), Britanci televizijsko produkcijo od nekdaj kombinirajo, pri čemer tudi v primeru sklenjenih epizod vseeno poskušajo ohranjati občutek nečesa večjega, torej večje zgodbe in višjega cilja, ki naj bi nas čakal na koncu sezone oz. serije. Tako imamo na eni strani serije, kot so Broadchurch, The Missing ali The Fall, na drugi pa na primer Luthra ali Sherlocka, ki sta bila s svojo sodobno vsebino in vizualnim slogom ter novodobnim glavnim junakom tudi znanilca nekakšnega novega prebujenja na Otoku. Klasične britanske kriminalke, med katere na primer spadajo Umori na podeželju, Inšpektor Morse ali Cracker, so še vedno ostale na podeželju ali mestih, ki v sami zgodbi ne igrajo pomembnejše vloge, eksplicitnejše, drznejše in novejše (Line of Duty, Babylon, Luther, Sherlock) pa so si bazo postavile v Londonu, ki je v njih zasijal v eni od glavnih vlog. In to dobesedno, saj tolikšnega preganjanja po londonskih ulicah, s tem pa tudi razkazovanja njegovih znamenitosti, novogradenj in vsesplošne veličine, še ni bilo. Serije, kot sta Luther in Sherlock, v britansko prestolnico vabijo kot sirene iz Odiseje, saj gre za eno samo veliko posvetilo mestu, mi pa bi se temu vabilu z veseljem odzvali, če poleg svojih čarov ne bi bilo posuto tudi s kamerami in trupli, ki ga, če gre verjeti tem serijam, preplavljajo po dolgem in počez.
Pogledi, let. 6, št. 2, 28. januar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
