Energetski vrhunec na začetku
Medeski, Martin in Wood (MMW). Ljubljana, Kino Šiška, 29. 9. 2010
06. 10. 2010
Groove-jazzovski trio, ki ga sestavljajo John Medeski na klaviaturah, Billy Martin na bobnih in Chris Wood na basu, se je v Ljubljani pokazal že tretjič. Že dvakrat smo ga namreč imeli priložnost slišati na Jazz festivalu Ljubljana, prvič leta 2006 skupaj z Johnom Scofieldom in lani z obdelavo Zornove Book of Angels. Tokratni nastop v Šiški je bil tako prvi, na katerem se je trio predstavil povsem sam in s svojo lastno produkcijo.
Žanrska skovanka groovejazz, ki je spremljala napovedi koncerta, je povsem primerna. Nekoliko abstrakten pojem groove je pravzaprav tisto prvo, na kar pomislimo že po uvodnih taktih tega tria: gre za muziko, ki pelje, ki pritegne sto odstotkov naše pozornosti, ki nam povsem nehote premakne stopala. Da v Kinu Šiška niso postavili stolov, je bilo tako vsaj v začetku smiselno, saj je večina občinstva tako ali drugače migala ob bolj ali manj nenavadnih ritmih.
Večina skladb MMW temelji na ponavljajočih se riffih basa ali klaviatur, pri tem bobnar daje bodisi preprosto podlago bodisi polni obstoječo strukturo po občutku (vsaj tako se dozdeva). Koncert se je začel s precej svobodnim bobnanjem, pri tem je Martin menjaval različne znane ritme, od New Orleansa do shuffla in sambe. Bobnar Martin se je že v samem začetku izpostavil kot nesporen nosilec zasedbe, saj njegovo bobnanje daje sočnost tej glasbi in brez njega bas in klaviature ne bi mogli generirati niti po-lovice skupne energije. Že ko je Martin v roko prijel samo brazilski pandeiro, se je zdelo, kot da igra cel bend, in da bi lahko pravzaprav sam nosil ves koncert.
A prvi vtis, da je bobnar graditelj groova, se je izkazal za precej pomanjkljivega. Kot odlična, nezmotljiva ritmičarja sta se v naslednjih minutah izkazala tudi Medeski in Wood, ki sta v triu ali vsak zase ravno tako sestavljala trdno bazo. Ravno zato pa trojica skupaj gradi tako tekočo, nezmotljivo in enotno energijo, ki na nobeni točki ne popusti.
Trio je gradil svoje skladbe iz preprostih tem, ki so jim po džezovsko sledili soli vsakega člana zasedbe. Občasno so se prepustili razpadu sistema in se prepustili freejazzovski improvizaciji, ki je po svoji čudaškosti ustrezala kontekstu njihove muzike. Zanimivost tria je namreč tudi v njihovem značaju, ki je za kanček premaknjen. K temu pogosto prispeva klaviaturist z vijačenjem na sintetizatorjih ali s hrupnimi izpadi. Medeski je na odru obvladoval štiri klaviature, sintetizator, klavir in verjetno še kak sampler; a njegova baza so orjaške orgle hammond, na katerih je, v solističnih momentih, izbiral iz bluesovskega besedišča, ali pa enostavno povzročal hrup.
Trio je neutrudno in s komaj kaj premora igral skoraj dve uri. Četudi se je energetski vrhunec z začetka dobro držal kar nekaj časa, se je proti zadnji tretjini koncerta začelo dozdevati, da so se glasbeniki že malo utrudili, stoječi poslušalci pa prav tako. Trojica je v tem času že pokazala vse ideje in nato samo še ponavljala že zaigrano ali se pa prepuščala nepotrebno dolgim solističnim izpadom. Odlično začeti koncert se je tako končal z nekoliko grenkim priokusom, kljub temu pa si je občinstvo prižvižgalo še bis, ki pa se ni prevesil v drugega.
Pogledi, oktober 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
