Hura, Tomaž Kajzer zares živi
Življenja Tomaža Kajzerja. Režiser Peter Bratuša, scenarista Peter Bratuša in Špela Levičnik Oblak. RTV Slovenija, Studio Arkadena, Felina films. 47 min.
17. 01. 2014
Samo največji snobi in brezbrižneži se požvižgajo na napovedi novih slovenskih filmov in nadaljevank, češ saj bo spet eno samo sranje, saj česa drugega tudi ne znajo. Ostali z zadržanim dihom pričakujemo, ali bo tokrat le šlo, navsezadnje smo s plačevanjem davkov ponavadi tudi sami čisto malo soudeleženi v produkciji. In medtem ko se nam je letos izvil izdih – ne le olajšanja, temveč kar zmagoslavja – pri Razrednem sovražniku, je veliki met, kot kaže, naposled uspel tudi nacionalni televizijski hiši z Življenji Tomaža Kajzerja (pri katerih nastanku sta sodelovala tudi Studio Arkadena in Felina films).
Seveda pa se z oceno ni bilo primerno prenagliti že po prvem nadaljevanju, ki so nam ga na prvem programu nacionalne televizije servirali pri silvestrski večerji. Režiser serije se je, kot smo prebrali, zadnja leta namreč kalil pri snemanju kuharskih oddaj, zato ni vrag, da s tovrstno tematiko ne bi blestel tudi pri Tomažu Kajzerju. In je: Kuhar z zvezdico se gleda kot eno od nadaljevanj kulinaričnih popotovanj Anthonyja Bourdaina na 24Kitchen, primerjava velja tako za fascinantne posnetke hitrostnega sekljanja čebule kot za close-upe velikega chefa, v tem primeru Matije Vastla v vlogi Tomaža Kajzerja. Tudi zaplet je bil zadovoljiv, scenariju pa je bilo videti, da je bil spisan na podlagi raziskovanja in je bila zgodba zato dovolj verjetna.
Potem je minil teden dni in Tomaž Kajzer se je naslednji torek na televizijskih zaslonih vnovič utelesil kot davčni revizor. Z njim je zaživela Ljubljana kot prava prestolnica s poslovno četrtjo s pisarnami v brezdušni belini, parki za obsesivne tekače in predmestnimi livadami s hišicami za pripadnike višjih slojev. Drugo nadaljevanje z naslovom Rita Conchita (ki je po redosledu snovalcev sicer prvo) je pometlo z dvomi glede igralske zasedbe, kamere, kostumografije in scenografije: igralci so se izvrstno vživeli tudi v nove like in čisto zares izgovarjali besedilo, kot bi privrelo iz njih samih, ne pa kot bi recitirali, kar je zraslo na zelniku scenarista oziroma pisca dialogov (če sta ti dve nalogi pri slovenski vizualni produkciji sploh ločeni). Kar pomeni samo to, da je avtor dialogov, kdorkoli je že bil, tokrat dobro opravil svoje delo. Serija se je v novem odmerku, s katerim so postregli v prvem tednu novega leta, izkazala tudi kot ena tistih, ki jo je užitek samo gledati: interierji, ki jim ni videti, kot bi bili vsi rekviziti nakupljeni v Ikei ali kakšnem podobno cenenem pohištvenem diskontu, ker v revizorski multinacionalki res ne kupujejo takšnega klumpa; obleke nastopajočih so bile nevsiljivo elegantne in ne iz kakšnega od obratov hitre mode. Še več, prav vsakdo je nosil opravo, s katero je njegov lik dobil dodatno verodostojnost v očeh gledalcev, vključno s kurirjem, ki je v recepcijo revizorske hiše vkorakal s pravim pravcatim fiksijem na ramenih. Da o plaščku Jerce Mrzel v vlogi Kajzerjeve mame, v katerem se je samopašno razkazovala pred družinsko grobnico na dan mrtvih, niti ne govorimo. Prav ta prizor je hkrati imenitna, skoraj etnološko avtentična filmska ovekovečitev slovenskega (malo)meščanstva v tretjem tisočletju.
»Življenja Tomaža Kajzerja so nekakšna freska sodobne slovenske družbe na pragu prvega desetletja tretjega tisočletja, z vsemi liki, ki jo poseljujejo, in njihovimi značilnimi pritiklinami. Nekakšna moderna različica Mrtvaškega plesa.«
Potem je bila sreda, ampak koledar se nikakor ni pustil prepričati, da je do naslednjega nadaljevanja Tomaža Kajzerja še šest dni. Zgodilo se tisto, kar neogibno dohiti vsakega hlastnega gledalca (tujih) televizijskih serij: čas v seriji in realni čas sta trčila. Če je gledalec prej lahko užival v t. i. binge watching (izpeljanka iz binge drinking; lahko bi prevedli kot gledanje na dušek) in je na dober (beri: turoben, deževen) dan lahko pogledal kar celo sezono, je počasi nepreklicno prišel do bridkega konca, se pravi do zadnjega posnetega dela zadnje sezone. Če je imel srečo, so se obetala nova nadaljevanja, vendar v realnem času. Se pravi, da je moral odtlej čakati iz tedna v teden na novo dozo. Še kar neprijetno. No, potem se je tistih šest dni le odvrtelo in spet je bil torek, dan za Tomaža Kajzerja. Tokrat »finančnega svetovalca s posebnimi nalogami«. Ki se je izkazal za pravega Robina Hooda oziroma zagovornika malih ljudi, in to v trenutku, ko smo že mislili, da bodo Življenja Tomaža Kajzerja revija likov iz višjega srednjega razreda slovenske družbe – s čimer konec koncev ne bi bilo nič narobe, ker si tudi urbani aspekt zasluži televizijsko obdelavo in gledalci z urbanih območij njim všečne oddaje, v katerih bodo gledali sebi podobne, sploh glede na pozornost in prime time, ki jih uživajo bivajoči na podeželju v oddajah tipa Na zdravje. Ampak v Angelu varuhu ni šlo brez osvežilnega brizga cinizma: prizor, v katerem se mali ljudje veselijo ob preprostih prigrizkih z žara v prelepi slovenski naravi, je podčrtan z melodijo Slovenija, od kod lepote tvoje. Prav res, od kod? Najbrž kar iz srčne dobrote njenih prebivalcev, marljivih in krotkih Slovencev pred brunarico, od katerih pa je eden po naključju okrutni izterjevalec dolgov, ki vračilo izposojenega denarja dosega predvsem z inovativnimi zastraševalnimi metodami in mučenjem. Ironija ne bi mogla biti bolj popolna; svetopisemski odlomki, ki jih med izterjevalskimi seansami na izust izreka Tomaž Kajzer in s katerim so najbrž prav tako hoteli pričarati ironičen učinke, pa so tu docela odveč, še zlasti zato, ker niso izvirni, temveč pobrani iz Tarantinovega Šunda. Kar je v bistvu eden redkih motečih elementov te serije: ker so njeni ustvarjalci očitno navdušeni konzumenti ameriške kinematografije (kar spet ni nič napačnega, ker tamkajšnjim izdelkom z vidika pravil obrti ni mogoče ničesar očitati, obrtniška rutiniranost pa je tisto, kar manjka slovenskim filmskim in televizijskim ustvarjalcem – logično, kvaliteta se neredko porodi iz kvantitete, priložnosti za brušenje obrtnih veščin pa pri nas ni na pretek), se na par mestih niso mogli upreti skušnjavi, da jih ne bi posnemali. Že v Riti Conchiti si je Tomaž Kajzer na zahtevo šoferja med vožnjo v primestno graščino Brunenberg nadel zlato masko, ob kateri najbrž le redki niso pomislili na Kubrickove Široko odprte oči. Toda če se uklonimo rahlemu domoljubju, je mogoče to pospremiti z besedami, da so navsezadnje tudi Japonci začeli s posnemanjem, preden so se zavihteli v svetovni vrh proizvajalcev zabavne elektronike ...
Brez trohice popustljivosti, h kakršni morebiti napeljuje domače poreklo serije, pa je mogoče zapisati, da gre za enega najboljših izdelkov v svoji kategoriji v zadnjih dveh desetletjih. Nekoliko zato, ker v tem formatu ni veliko konkurence (nacionalka, pa tudi komercialka sta snemali predvsem nanizanke tipa sit-com, kjer je bil največji domet đurićevski humor, zgrajen na stereotipih), predvsem pa zaradi obrtniške brezhibnosti. V to so vključeni vrhunska fotografija, že omenjeni imenitna scenografija in kostumografija, odlična igra in izpiljen scenarij brez lukenj (Angel varuh se odlikuje tudi po aktualnosti zapleta – nedavne aretacije zdravnikov v ljubljanskem UKC zaradi suma korupcije so bile nenadejana voda na mlin snovalcev serije). Navsezadnje niti veliki Patrice Leconte kljub mednarodni režiserski karieri ne pomišlja še naprej snemati reklamnih oglasov, saj jih ima za prikladne vaje v slogu. Petru Bratuši z dolgo kilometrino snemanja reklam bi lahko očitali, da je posnel všečno, a vsebine izpraznjeno serijo. Kdo je zares Tomaž Kajzer in zakaj se v vsakem nadaljevanju pojavlja v drugi vlogi, kaj like povezuje? Televizijske serije niso filozofska dela ali verski priročniki, od katerih bi si obetali razsvetljenje, napotke za življenje ali vsaj katarzo. Televizijske serije so razvedrilo, vendar nikakor ne škodi, če je to inteligentno in ima dokumentarno vrednost. Življenja Tomaža Kajzerja so nekakšna freska sodobne slovenske družbe na pragu prvega desetletja tretjega tisočletja, z vsemi liki, ki jo poseljujejo, in njihovimi značilnimi pritiklinami. Nekakšna moderna različica Mrtvaškega plesa, če naj zarijemo zares globoko v metafizično – prikaz predstavnikov vseh stanov, ki se pozibavajo v otopeli očaranosti nad zemeljskimi dobrinami, pri tem pa pozabljajo na duhovno razsežnost človekovega bivanja. Primerjava ni ne žaljiva ne pretirano malikovalska, saj najbrž tudi poslikava Janeza iz Kastva ob nastanku ni bila dosti več kot malce bolj izumetničen sobopleskarski poseg na stenah hrastoveljske cerkve, mar ne? Vrednost je pridobila šele z minevanjem stoletij, ki jim je uspešno kljubovala, in je zdaj čaščena kot dokument časa. Nihče ne ve, kaj iz arhiva RTV bo dostopno čez petsto štiriindvajset let; mogoče pa prav Tomaž Kajzer. Ali pa čisto nič.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
