Imenitna predstava
Aleš Šteger, Branko Rožman: Kurent. Režija Saša Jovanović, Peter Srpčič. Lutkovno gledališče Maribor. 8. 9. 2011 (zapis o predstavi 10. 9.), 50 min.
04. 10. 2011
Lutkovno gledališče Maribor je novo sezono začelo s krstno izvedbo muzikala (morda celo Singspiela). Avtor besedila (očitno ne libreta) je Aleš Šteger, glasbe pa Branko Rožman, ki je v koncertnem listu kar malo zapostavljen, kar me še posebej žalosti zato, ker glasba izredno lepo dopolni, ne, nadgradi predlogo in pogosto zakrije (ali vsaj odvrne pozornost od) pomanjkljivosti besedila, sicer Štegrovega dramskega prvenca, ki gradi predvsem na hipnih čustvenih reakcijah (mlajšega) občinstva, neke globlje logike v smislu dramaturškega razvoja pa nisem zaznal. Vendarle ima predloga kar nekaj svetlih točk, predvsem sceno s krompirjema (domnevam, da sta to bila), ki predstavo prav simpatično začini z zdravo mero sarkazma, celo komičnega banaliziranja.
»Med igralci je izstopal Miha Bezeljak v naslovni vlogi, tako s pevskega (predvsem so se mi zdeli posrečeni njegovi scati) kot z igralskega vidika.«
Najpomembnejša značilnost glasbenega dela predstave je, da je glasba pisana za znane izvajalce, torej po meri njihovih ambitusov in sposobnosti. To je bilo očitno že pri prvem songu, ki ima relativno skromen ambitus (s poudarjenimi nižjimi legami) in preprosto melodiko. Naj morebitne dvomljivce spomnim, da je za znane pevce pisal tudi Mozart!
Rožman se pri pisanju songov/glasbe ni slogovno omejeval. Tako se v predstavi zvrstijo banalno patetične balade (Zima je v nas), songi, ki spominjajo na predvojni berlinski muzikal z jasno aluzijo na judovsko melodiko (esem kompirjev ) in, sicer rudimentaren, veliki broadwayski finale (pesem Ribe po Hladilcu Morja). A vendar ob koncu glasba in besedilo dajeta enoten vtis!
Glasbena izvedba je vseskozi čista, kvalitetno dodelana. Prvič (v Sloveniji) se mi je zgodilo, da sem kar pogosto podvomil, ali se v zaodrju skriva bend ali gre le za semple (šlo je za slednje). Prav tako je nadvse zadovoljiva pevska izvedba.
Takisto bi lahko zapisal tudi za režijo, ki navkljub dvema režiserjema deluje zelo enovito in skladno. Tako scenografija kot lutke so vizualno zelo prijetne, osebno pa me je zelo navdušila posrečena kombinacija »ljudi« in lutk (Gregorja Lorencija in Neve Vrba). Prav posrečena se mi je zdela postavitev Gore smeti (kjer smo se nekoliko starejši z nasmehom spomnili Muppetkov), saj v tej sceni Kurent ne nastopa kot kostumiran igralec, temveč kot »puppet« in s tem nazorno opozori na ogromno število smeti.
Med igralci je izstopal Miha Bezeljak v naslovni vlogi, tako s pevskega (predvsem so se mi zdeli posrečeni njegovi scati) kot z igralskega vidika. Njegova animacija sicer okornega kostuma je bila naravnost genialna, saj je vsak gib deloval, kot da bi izhajal iz človeka, ne pa iz kostuma, to pa je še podkrepil z neverjetno paleto gest dlani.
Nikakor ne smem mimo oblikovalca zvoka Marka Jakopanca. Če sem iskren, sem se že navadil, da pri nas še tako dobre predstave (pišem o glasbeno-scenskih, seveda) s takšnimi ali drugačnimi spodrsljaji pokvarijo »tonci«. Ob ozvočenju muzikalov je najbolj delikatno uravnovesiti prehod iz govorjenega (ozvočenega ali ne) dela v petje, ki ga ponavadi oznani vsaj šum, če že ne mikrofonija. Ne prvega ne drugega v tej predstavi ni bilo. Še več, Jakopanec je izvrstno izenačil tudi prehode govor-posneta spremljava-petje. Iskreno upam, da se vodstvo LGM zaveda talenta, ki ga ima v hiši, in da ga spodbuja, da bi ostal pri njih. Saj vemo, kako.
In za konec še odmik k arhitekturi Lutkovnega gledališča Maribor, saj gre za obnovljeno stavbo, ki je narejena izključno po meri otroka (aluzija je nenamerna). V bistvu se odrasli na trenutke počutimo skoraj nelagodno. Notranjost stavbe je odeta v žive, tople tone, stoli v dvorani pravzaprav niso stoli temveč klopi, oblečene v (vsaj navidez) trpežne in pralne materiale, torej skakanje po stolih ne bi smelo povzročati prevelike škode.
Torej res celostna izkušnja za mlade (in mlade po srcu) obiskovalce teatra!
Pogledi, št. 19, 28. september 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
