Kako smo nehali podcenjevati televizijo
Film tako danes deluje kot dinozaver pred izumrtjem: predimenzioniran, okoren, nesposoben prilagoditi se na nove razmere. Nasprotno pa se je nanje več kot odlično prilagodila televizija, ki je – vsaj tako izgleda – v digitalnem svetu šele zares zaživela. Na področju avdiovizualnega je namreč prav televizijska serijska produkcija tista, ki je prevzela primat ter postala novo središče inovativnosti in kreativnosti.
Čeprav sta si film in televizija sorodna (oba nas nagovarjata z gibljivimi podobami in pri tem svojo govorico artikulirata z montažo), zgodovina obeh pa tesno prepletena, je bilo v njunem odnosu vedno zaznati antagonizem. Tako se je med filmsko oziroma kinematografsko produkcijo na eni strani in televizijsko na drugi vedno vleklo stroge ločnice, argumenti, s katerimi se je to ločevanje opravičevalo, pa so bili predvsem estetske in produkcijske narave. V zagovor kinematografske produkcije sta bili običajno izpostavljeni kakovost in ustvarjalnost, prav tako velikopoteznost in prestiž, medtem ko je bil pogled na televizijska dela običajno obremenjen s predsodki, ki so jih porajali skromni in specifični produkcijski pogoji. Ti so se s sčasoma tako ustalili, da jih ni moglo odpraviti niti dejstvo, da so se v določenih obdobjih – na primer v Veliki Britaniji v poznih petdesetih in šestdesetih letih, ko je aktivnejšo vlogo prevzela javna BBC in začela navduševati tako s svojimi teve igrami kot tudi z dokumentarci (t. i. kitchen sink realism, Ken Loach) – nekatera televizijska dela povsem enakovredno kosala s »pravo« filmsko produkcijo. Ali pa denimo dejstvo, da je bila v Združenih državah od konca petdesetih let naprej večina serijskega televizijskega programa posneta v hollywoodskih studiih, torej tam, kjer so nastajali tudi najbolj »prestižni« filmi.
Digitalizacija kot točka preobrata
Vseeno pa je treba poudariti, da je imel ta, pogosto pejorativni in rahlo zaničevalni ali vsaj podcenjevalni odnos do televizijske produkcije tudi realne temelje: dejansko je velika večina televizijskih del nastajala v – vsaj v primerjavi s filmsko produkcijo – znatno skromnejših produkcijskih okvirih, posledično pa je bil bistveno drugačen tudi način dela, nekako pospešen, veliko bolj površen in predvsem rutiniran. Če k temu dodamo še dejstvo, da so se uveljavljeni in priznani filmski igralci – nenazadnje pa tudi režiserji in scenaristi, a ti so si občasno, predvsem v želji po eksperimentiranju, vendarle privoščili kratke izlete v deželo televizije (spomnimo se Davida Lyncha in njegovega Twin Peaksa) – televizije skoraj brez izjeme izogibali, je veliko lažje razumeti, zakaj je bila televizijska produkcija pogosto a priori obravnavana kot manj kvalitetna in namenjena pretežno zabavi. Splošno prepričanje, da se na malih ekranih pojavljajo le tisti filmski igralci, katerih kariera je doživela nenaden zaton ali pa je bila v zatonu, televiziji tako ni bilo v pomoč.
Digitalna revolucija pa je tudi v televizijsko produkcijo prinesla radikalne in daljnosežne spremembe, ki so zajele produkcijska sredstva in z njimi produkcijske načine, ob tem močno relativizirale pomen visokih proračunov, nenazadnje pa so se spremenili tudi distribucijski kanali in sami načini »potrošnje« teh del. Vse to je televizijski produkciji dalo nov zalet. V zadnjem desetletju smo priča nekakšni renesansi televizije in tako danes preprosto ni več mogoče spregledati, da je z vstopom v novo stoletje prav televizijska produkcija postala novo središče inovativnosti in kreativnosti. Pa tudi torišče novih idej, s katerimi se ne napaja le sam ustvarjalni proces, pač pa te porajajo tudi nove tržne pristope in promocijsko-distribucijske kanale.
Televiziji je tako uspelo najbolj domiselno izkoristiti številne nove možnosti, ki jih je prinesel svetovni splet, seveda predvsem glede distribucije in promocije. Tako se nove epizode posameznih serij na spletu pojavijo že takoj po predvajanju na televiziji, gledalec pa si jih lahko ali neposredno ogleda ali pa se nanje celo naroči preko t. i. podcastov, storitve za distribucijo avdio in video vsebin, ki te vsebine samodejno pretoči na naš računalnik. Televizija je iznašla celo nov format mini spletnih epizod, t. i. webisode, ki se pojavijo v času med sezonami in so nekakšen podaljšek serije, hkrati pa tudi promocijski napovednik nove sezone. V tem pogledu se je televizija izkazala za zelo prilagodljivo in celo drzno, saj je šla po tej poti med prvimi in tako občutno prehitela klasično filmsko industrijo, ki se v novem, digitaliziranem in spletnem svetu nekako ne znajde. In ne le to: namesto da bi nove možnosti, ki jih nudi svetovni splet, obrnila v svoj prid, kot je to storila televizija, se filmska industrija z vsemi sredstvi celo bori proti njim.
Anomalija postane trend
Veliko zaslug za uspešnost televizijske produkcije (zlasti nadaljevank, nanizank in miniserij) imajo seveda tudi tisti, ki so sredi devetdesetih odločali o njenih smernicah – odrekli so se rutini in dali prednost inovativnosti in nemiru ustvarjalnega duha. Pojavile so se serije, denimo Newyorška policija, Urgenca, Zakon in red, Oz, Zahodno krilo in Sopranovi, ki so pomenile radikalen odmik od utečenih estetskih in produkcijskih smernic. Odgovorni so z njimi (zavestno) tvegali veliko – nenazadnje je televizijski gledalec veliko bolj konzervativen kot filmski –, a na koncu še več pridobili. Ta del njene produkcije je z navdušenjem sprejelo množično občinstvo, podobno pa so se odzvali tudi sprva sicer presenečeni in nepripravljeni kritiški krogi.
Ponovno je vzniknil pojem quality TV (kakovostna televizija), s katerim so v osemdesetih označevali redke »anomalije« znotraj televizijskega sistema, serije, kot sta bili na primer Hill Street Blues in Twin Peaks. A prav zaradi dejstva, da so te v televizijsko produkcijo prinašale nekaj povsem novega in radikalno drugačnega, je tedanja kritika kakovostno televizijo sprva definirala per negationem. Natančnejša opredelitev tovrstne produkcije se je pojavila šele proti koncu devetdesetih let, ko ji je vse več pozornosti namenjal tudi tisti del kritike, ki je sicer sledil predvsem klasičnemu filmu. Ta je namreč pričel v njej odkrivati značilnosti, ki so bile omejene le na kinematografska filmska dela: vse bolj kompleksno narativno strukturo, inovativno eksperimentiranje na formalni ravni, raznovrstne stilistične pristope, avtoreferencialnost, poglobljeno in domiselno oblikovanje likov ter sofisticirane in zapletene estetske oblike. Če k temu dodamo še bolj ambiciozno in velikopotezno zastavljeno produkcijo, ki jo je med drugim omogočila tudi digitalna tehnologija ter ob tem vedno bolj pogosto pojavljanje zvezdniških filmskih igralcev, pa tudi režiserjev in predvsem scenaristov, imamo pred seboj večino elementov, ki sestavljajo podobo današnje kakovostne televizije.
Bo šele 21. stoletje zares stoletje televizije?
Nazoren primer udejanjenja novih trendov je serija Imperij pregrehe (HBO), eden najambicioznejših projektov v zgodovini televizije tako na produkcijski kot kreativni ravni. Zgolj za prvo epizodo serije v režiji Martina Scorseseja – scenarij celotne serije je delo Terencea Winterja, ki se je proslavil s serijo Sopranovi, medtem ko na čelu igralske zasedbe navdušuje Steve Buscemi – so namenili proračun v višini neverjetnih 20 milijonov dolarjev. A ob ogledu serije nam že kmalu postane jasno, zakaj. Imperij pregrehe je namreč zgodovinska gangsterska drama, umeščena v dvajseta leta prejšnjega stoletja – torej v čas prohibicije in razcveta organiziranega kriminala, delovanje katerega nam predstavi preko zgodbe osrednjega lika, politika Enocha »Nuckyja« Thompsona, ki z njegovo pomočjo zavlada »mestu greha«, Atlantic Cityju –, ki z epskim zamahom in hkrati neverjetno natančnostjo poustvari izgled in duha tistega časa.
A Imperij pregrehe še zdaleč ni edina serija, ki se je lotila tako minuciozne in realistične poustvaritve nekega obdobja oziroma trenutka v času, pa naj ta pripada zgodovini ali sedanjosti. Omeniti velja vsaj še kritikom izjemno ljubo serijo Oglaševalci (zdaj jim lahko sledimo tudi na naši nacionalki), ki v svoji poustvaritvi šestdesetih let morda niso tako razkošni, so pa zato toliko bolj pristni; s skoraj klinično natančnostjo in malodane brutalno zadržanostjo zarežejo v samo drobovje dobe, ob tem pa nam ne razkrivajo le najbolj dramatičnih trenutkov, pač pa tudi navidez nepomembne detajle). Pa tudi v svoji epski razsežnosti naravnost osupljivo serijo Skrivna naveza, ki nam predstavi vso kompleksnost sodobnega urbanega okolja – mesta Baltimore s tamkajšnjimi pisarnami mestnih oblastnikov, zakotnimi ulicami, policijskimi postajami, šolami, pristaniškimi pomoli …
Sodobna televizijska produkcija ponuja resnično bogat in raznovrsten nabor del. Tako smo v zadnjem desetletju lahko gledali serije, ki so odkrile nove narativne okvire, kot je na primer akcijsko-vohunska serija 24, katere zgodba se v celoti odvije v enem dnevu, posamezna epizoda pa predstavi dogodke ene ure tega dne; serije, ki so nas presenetile z združitvijo »nezdružljivih« žanrov, kot je Pisarna, pri kateri so avtorji združili klasično situacijsko komedijo in observacijski dokumentarec ter tako ustvarili povsem nov žanr, ki mu nekateri pravijo comedy-verité; serije, ki so nam uveljavljene žanre ponudile v novi preobleki in nam preko njih spregovorile o dogodkih iz sodobnosti, denimo Bojna ladja Galaktika, ki je žanr znanstvene fantastike dvignila na novo raven, ob tem pa takrat še zelo svežo vojno proti terorizmu prestavila v vesolje in tako brezkompromisno in dosledno spregovorila o njej, kar so si takrat upali redki. Tako ali drugače inovativnih ali preprosto kvalitetnih serij nam sodobna televizijska produkcija ponuja še veliko, od pionirskih Sopranovih do še povsem svežih, ko sta Glee in Prava kri. Upali bi si celo trditi, da je televizija filmu dokončno odvzela tako primat v inovativnosti kot tudi v družbeni vlogi. A če bi bilo danes še veliko prezgodaj reči, da bo 21. stoletje televizijsko, pa je televizija nedvoumno in globoko zaznamovala vsaj njegovo prvo desetletje.
Pogledi, št. 8, 13 april 2011