Komad, ki sem ga iskal tretjino življenja
20. 02. 2016
Bas boben in činele; ta-ta-ta-tam, ta-ta-ta-tam. In potem naenkrat električna kitara z vesoljskimi, skoraj jazzovskimi, psihedeličnimi rifi in drobljenje akustične kitare in bas in dvigajoči se enakomerni zvok klaviature, ki ves čas ostane v ozadju in je neopazen, podoben kulisi, in vokal in bobnanje, ki od začetka do konca komada ostane enako – ta-ta-ta-tam, kot bi imeli v bendu neko super natančno, obsedeno robotsko ritem mašino, ne pa človeka iz mesa in krvi. Ta-ta-ta-tam. Ta-ta-ta-tam. In v tekstu: zgodba. Kakšna zgodba!
Stal sem na vrhu stopnic v leseni hiši na teksaškem otoku Galveston. Hiša je bila med ostalimi kolonialnimi hišami neopazen malček. Nekoč je bila hlev, vendar ne za živino, ampak za konje, ki so vlekli odprte vozove, a je bila predelana v fino bivališče. Spodaj velika dnevna soba, jedilnica in kuhinja, zgoraj spalni prostori in kopalnica. Verjetno sta bila kopalnica in stranišče tudi spodaj. Če pa si stopil ven, v vlažno vročino Mehiškega zaliva, si se znašel v pravem tropskem vrtu.
Ne vem, ali je bilo jutro in sem se komaj prebudil in so me spet mučile ene in iste sanje, ki so se ponavljale in ponavljale, kot da se moja podzavest nikakor ne bi mogla in hotela sprijazniti s tem, da sem v Ameriki. Vsako noč sem vstopil v isti prostor in vsako noč so si sledili isti prizori; utrujajoča mučnost.
Kakšna dva tedna sem namreč nenehno sanjal, da sem v Trbovljah, in zjutraj presenečeno tipal z očmi in prsti zrak, svetlobo in predmete okrog sebe, ki so me prepričevali v nasprotno in pred mene vztrajno polagali dokaze, da sem v Ameriki. Kraji prebujanja so bili različni: Long Island, Nashville, Galvestone, Phoenix, San Diego, Los Angeles … Sledili so smeri, v katero sva se premikala s takratno punco. Kamor naju je premikal Greyhoundov avtobus.
Ali pa je bilo mogoče popoldne in sem malo počival na spalni vreči, ki je bila razprostrta po tleh neke manjše sobe, in bil na tem, da se vrnem nazaj na tla, v fino oktobrsko teksaško vročino, da zakoračim po stopnicah, se spustim do dnevne sobe, stopim na vrt, se zavalim v ležalnik in odprem lokalni časopis, da bi se delal, da berem in da me prebrano zanima?
Sem na stopnicah na pol poti obstal? Sem obstal na vrhu stopnic? Sem mogoče sedel in poslušal, kaj se je dogajalo in kaj je prihajalo iz zvočnikov? Me je glasba, kot zvočno povabilo, priklicala iz dremeža in me vrnila v merljivi čas?
Ne vem natančno, a vem, da se nisem premikal. Da sem obmiroval in skoraj prenehal dihati. Kot bi mi mirovanje omogočalo in nudilo boljši oprijem, boljši stik z glasbo, kot ga nudi premikanje, pa čeprav skrajno počasno. Kot bi mirovanje omogočalo popolno zlivanje, ki že meji na izginotje.
Dokler ne začneš gledati z belim
Takrat sem verjetno prvič poslušal FM-radio. Glasba, ki jo je ta radio predvajal, pa je bila več kot dobra. Bila je čudovita. Čudežna.
Šlo je za eno tistih postaj, ki štiriindvajset ur dnevno vrtijo rokenrol, ali pač tisto, kar nekako v grobem spada pod to oznako. Na koncu kontinenta, v San Franciscu, je neka postaja štiriindvajset ur na dan vrtela Beatle. Mogoče tudi po več dni skupaj. Verjetno je šlo za kakšno obletnico, najprej mi pade na pamet dvajseta obletnica Sgt. Peppersa.
Glasba je lebdela v prostoru in se mešala z zvoki klimatske naprave, s tropsko svetlobo, ki se je plazila skozi zrak. Glasba je bila čisto utelešenje mojega takratnega razpoloženja, sploh sem to še bolj začutil, ko sem se občasno prebil skozi vokalne dele in dosegel tisto, čemur se reče razumevanje besedila, in so točno določeni verzi prihajali do ušes. To so bili edini verzi iz komada, ki sem si jih za dolga leta zapomnil in skušal prek njihovih okruškov najti izvajalca, ki ga nisem poznal in ki je znal tako natančno utelesiti moja hotenja in sanje in želje, še bolj pa neki neopisljivi občutek, ki sem ga imel, ko sem bil star štiriindvajset let in sem se nekega oktobra po čisti inerciji in čisto spontano – slediti prstu po zemljevidu, bežati pred zimo, se na vsak način čim bolj približati toplim krajem – znašel na skrajnem jugu Teksasa, v morju: They say there 's a place down in Mexico / Where a man can fly over mountains and hills / And he don't need an airplane or some kind of engine / And he never will …
Pravzaprav podoba besedila, kombiniranega z glasbo, ni bila tako natančna, ampak mi je v duhu ostalo samo sporočilo – kraj v Mehiki, kjer lahko letiš brez letala in ostalih strojev; to pa je psihedelija, sem si mislil. To pa je moja glasbena ljubezen. Ne samo v tistem hipnotičnem prelivanju bobnarja stroja in kitarskih rifov, ki so bili skoraj kozmični, in večglasnega petja, ko je prišlo do refrena, da te je, ko si poslušal, kar rahlo dvigovalo od tal, tudi če nisi vase potegnil nobenega dima in ga v pljučih zadrževal tako dolgo, dokler nisi začel gledati z belim in nazaj ven ni prišlo skoraj nič, ampak tudi tekstualno. Kombinacija je delovala kot prava levitacija.
Kot spremenjena stanja zavesti. Halucinogene gobe. Pejote. Kot Castaneda, ki je zamudil leteči krožnik.
Komad je bil kot nekakšno glasbeno dopolnilo. Zdelo se mi je, da se vse sklada in dopolnjuje. Da je komad le še en kamenček v mozaiku potovanja, ki naj bi bilo počasna vožnja, obiskovanje mitoloških točk (City Lights Books, Big Sur …), če pa že ne obiskovanje, pa samo pomikanje skozi in raztapljanje v atmosferi, ki so jo žarčila ameriška mesta in ameriška pokrajina s svojo obrnjeno gravitacijo – padanjem navzgor.
Vinilka, vredna več kot vsaka šola
Potoval sem po poteh knjige, ki sem jo v tistem času bral, požiral kot nekakšno biblijo, kot zakladnico nasvetov za zdravo in razburljivo življenje. A nisem potoval samo po poteh te knjige – skrajno sumljivega in nenatančnega prevoda Kerouacove Na cesti, kjer so v slovenski različici kadili lističe čaja in podobne neumnosti –, ampak tudi njenega manj dodelanega in razvitega dvojčka, če je takšna primerjava sploh mogoča, srbske različice Kerouacovega hita: Ca. Blues.
Ta srbska različica (v tistem času skoraj vsejugoslovanska, z evforičnimi zapisi na platnicah, ki so bili delo resnih ljudi, kot je npr. Igor Mandić) pa je bila teritorialno zamejena in časovno postavljena v takrat precej bližnjo preteklost (iz druge polovice štiridesetih smo se preselili v sredino sedemdesetih), saj je njen avtor Milan Oklopdžić v nasprotju s svojim velikim herojem Jackom, ki je pod taktirko in v avri evforije Neala Cassadyja šibal sem ter tja po Ameriki, od vzhodne na zahodno obalo in potem nazaj, pa še malo na jug in še čez mejo v Mehiko, skoraj na kraj, kjer lahko letiš brez letal in ostalih strojev, potoval samo po ozemlju ultimativne sanjske dežele: Kalifornije.
Kraji iz njegove knjige, sploh določene točke in lokali v San Franciscu, so mi bili še precej bližji od krajev iz bitniške biblije. Precej bližja pa mi je bila tudi glasba, o kateri je pisal Oklopdžić: Grateful Dead, CSN, Return to Forever, Van Morrison … To je bila moja glasba, bolj kot je bil moja glasba Charlie Parker, ki ščije in razbija po vratih, ki vodijo v večnost, in sem ga takrat poznal zgolj po imenu in vzdevku – Bird –, ne pa tudi po glasbi. Isto velja za Milesa Davisa in Theloniousa Monka, katerih imena se svetijo in dvigujejo iz Na cesti.
Moja glasba je bila glasba iz Oklopdžićeve knjige: tri-, predvsem pa večminutne skladbe, tiste, ki kršijo pravila dolžine skladb, predvidenih za radijsko predvajanje, skladbe z vinilnih plošč, iz katerih sem se o za mladostnika pomembnih stvareh naučil več, kot sem se kdajkoli naučil v šoli.
Obstaja »šala«, če jo lahko tako imenujem, o določenem tipu žensk, ki je všeč določenemu tipu moških. (Name so prijatelji nalepili blondinke.) Pravila in značilnosti in tipi so popolnoma individualni, a občasno, po neusmiljenem terorju propagandne industrije, postanejo univerzalni in se, naj mi bo oproščen ta skok v preteklost, imenujejo Brigitte Bardot, Claudia Cardinale, Sophia Loren …
Ko se srečaš s – psihedelijo
Mogoče se kaj podobnega dogaja tudi z všečnostjo določenega tipa glasbe, ki pa ima precej manj možnosti, da bi po diktatu propagandne industrije postal univerzalen in bi človeka potegnil v platonsko zaljubljenost, kot se je dogajalo z Brižitko in ostalimi sijočimi cinemaskopskimi zvezdami mojega otroštva. Čustvena investicija v glasbo je drugačna od investicije v poster, prilepljen na steno, ali pa v obraz in telo, ki se premikata po ekranu ali platnu. In pri glasbi predznak »šala« najbrž odpade, ali pa je odpadel, saj nam je šlo pri vprašanjih, povezanih z glasbo, včasih krvavo zares.
Ko me je komad s FM-radia zagozdil na tistih lesenih stopnicah v Teksasu, sem imel za sabo vsaj že desetletje dolgo razmerje s čisto določenim tipom glasbe, ki je, retrospektivno gledano, postalo moje najbolj dolgotrajno razmerje, saj me ta tip glasbe spremlja ves čas in je, v nasprotju z nekaterimi drugimi tipi (zvrstmi, žanri) popularne glasbe, od svojega začetka pa do danes konstantno imel naraščaj in se obnavljal. Včasih bolj, drugič manj. Imenuje pa se: psihedelični rock, včasih pa tudi psihedelični folk, mogoče pop – a najbolj natančna bi bila oznaka, ki vsebuje le eno besedo. Psihedelija.
S psihedelično glasbo sem se srečal, še preden sem v Džuboksu v tekstu o Pink Floydih prebral razlago, kaj naj bi psihedelija pomenila in bila. Definicije, ali pa avre, ki je lebdela okrog nje, se spomnim še danes: »spremenjena stanja zavesti«. Še preden bi lahko doživetja v zvezi z njo postavil v kakšen Rimbaudov sonet, recimo tistega z naslovom »Samoglasniki«, ki govori o barvah črk: A naj bi bil črn, E bel, I rdeč, U zelen in O moder. Ali imajo samoglasniki res barvo in kaj je razširilo zavest čudežnega dečka, da je to napisal? Nekaj, kar je bilo od nekdaj v njegovem telesu, ali nekaj, kar je bilo od nekod in z nečim v telo vneseno? So bila to spremenjena stanja zavesti?
S psihedelično glasbo sem se srečal, še preden smo poslušali frlenje in odmevanje in helikopterske selitve bobnov po sobi s tiste znamenite prve plošče benda Sweet Smoke in so vsi, ki so prišli na obisk ali pa na žur, vedno hoteli slišati točno to in samo to in najprej to. Z njo sem se srečal, še preden so se začele dogajati skrivnostne, a hkrati tudi tako vidne razporeditve instrumentov z določenih plošč po prostoru in čista sposobnost ločevanja zvokov in sledenja nekaterim od njih, kot bi sledili kakšnemu vonju, ki lebdi v zraku, ali pa z zaprtimi očmi kakšni barvi, ki bi vijugala po notranji strani vek. Še preden sem ob poslušanju plošč padal v tista hipnagogična stanja, kjer sem čutil, da lahko v duhu upravljam z nekimi podobami, ki so se preselile v temo in pozabo, in jih lahko brez napora kličem nazaj, jih urejam in vstopam vanje z nekakšno fizično, čisto taktilno močjo, da se mi v oči, v ušesa, v nos in po koži zlivajo vse prizme, ki so oblikovale določene trenutke v mojem življenju.
Ne do smeti, do Beatlov
Tako sem si predstavljal in doživljal psihedelijo in njene zvočne učinke. Njeno širjenje zvočnega polja. Vse plasti in nanose, ki so sestavljali in oblikovali posamezne komade. Ko sem poslušal takšno glasbo, sem bil na potovanju. Ne samo da je lahko vračala izgubljeno, vodila je tudi na kraje, kjer nikoli nisem bil in kjer nikoli ne bom.
Preden sem na stopnicah v Galvestonu slišal komad, ki bo postal dolgoletna enigma, sem šel skozi različne faze, ki so me nekako usmerjale in me prepričevale, pa tudi prepričale, da je moja glasba ravno psihedelična glasba. Tema v mladinskem klubu, ki smo ga imeli v kurilnici stolpnice, in moj »pobeg« od doma z izgovorom, da nesem samo smeti v kontejner, a se z dvigalom namesto v pritličje peljem v klet in odprem najprej ena in potem še druga železna vrata in padem v mrak, ki se je mešal s svetlobo nekakšnega doma narejenega lightshowa, utripanjem barvnih žarnic, na gramofonu pa se vrti prvi, peti, šesti ali pa enajsti komad z dvojnega albuma Beatlov, ki smo mu rekli Modri album: »Strawberry Fields Forever«, »Lucy in the Sky with Diamonds«, »A Day in the Life« – kronski dragulj psihedelične glasbe –, »Magical Mystery Tour«, ampak takrat smo imeli še vedno raje »Hey Jude«, ali pa »Back in the U.S.S.R.«, ker sta se nam zdeli manj čudni in nenavadni.
Potem Pink Floydi s prvih dveh plošč, kratke pop psihedelične norčavosti Syda Baretta z vsemi kakofonijami, živalskim vrtom zvokov in učinkov in »Interstellar Overdrive« za ultimativno vožnjo med zvezdami, pa Jefferson Airplane z belimi zajci in Alico v čudežni deželi in lesenimi ladjami in Kaukonenovo kitaro in pulzirajočim basiranjem Jacka Cassadya, The Byrds s shankar-coltraneovskim Rickenbacker zvenenjem na osmih miljah v zraku in ne nazadnje temna zvezda, ki še vedno ostaja solarna vibracija mesta na sedmih gričih in oceansko-puščavska jasnina mojih prvih ameriških ljubljencev: The Grateful Dead.
Ampak, kdo igra tisti komad?
Vse to pa se je dogajalo v obdobju, ko je pank nosil naslov in ploščico z napisom »Absolutno moderno«, in vse to se je vleklo skozi leta v obliki dodajanja imen in komadov in me našlo tam, v teksaških tropih, kjer so omenjali kraj v Mehiki, na katerem lahko letiš, in je potem teklo še naprej skozi desetletja vse do Kevina Parkerja, ki je pred nekaj leti s psihedelično zvočno-svetlobno predstavo Kino Šiška za kakšni dve uri potisnil v časovno kapsulo in ga spremenil v Fillmore West, ali pa Matrix, mogoče londonski UFO.
Leta, skoraj desetletja dolgo, sem ob raznih priložnostih spraševal poznavalce in strokovnjake in eksperte za glasbo, kdo igra tisti komad. (To je bil predgooglovski čas. Danes bi v računalnik samo vtipkal kos besedila, ki sem si ga zapomnil, in nemudoma bi dobil, če se ne bi preveč zmotil, točno rešitev). Kakšna je bila glasba, verjetno nisem več točno vedel, ampak Mehika in letenje sta ostala, pa še kratek opis: lebdenje in psihedelija. A kot da bi vsi skupaj prešpricali določeno obdobje v zgodovini popularne glasbe, mi nihče ni znal in vedel odgovoriti, ali pa so imeli na razpolago premalo podatkov in informacij in moji opisi niso bili dovolj natančni.
Potem pa sem neko sobotno noč gledal televizijo, bilo je v času, ko je nacionalna televizija ob sobotah še predvajala glasbene dokumentarce, in na sporedu je bil film o bendu Fleetwood Mac. Celotna zgodba, skozi različne oči. Z vsemi vzponi in padci. Naši, ozko trboveljski Fleetwood Maci so bili zgodnji, tisti, ko se Peter Green še ni zavedno izgubil na slabem tripu, ki so mu ga podtaknili sokomunardi Reinerja Langhansa in Uschi Obermaier in so Fleetwoodi igrali predvsem bluz in malo drseli v psihedelijo in igrali tudi tiste čudežne instrumentale, ki so svetili čisto čutno kot kakšna Heglova ideja in ki se jim je reklo »Albatross« in so jih v devetdesetih KLF semplali na znameniti pastoralni, dnevno zvočni plošči Chill Out.
Misterij Boba Westona
Multimilijonsko in multimilijonarsko zgodbo in stadionske koncerte smo zavračali in nad njimi vihali nosove. Kot bi šlo za kakšno težko kolaboracijo s sovražnikom, ali pa veleizdajo. Roko na srce, do današnjih dni ostaja Rumors ena redkih kanoničnih plošč, ki mi niso jasne. Ne vem, kolikokrat sem že poskušal in trkal na vrata in čakal, da se bo kaj zgodilo in se mi odprlo, in včasih sem že imel občutek, da se v posamičnih komadih dejansko nekaj dogaja, a se je skoraj v istem hipu dogajanje že končalo in ostal sem praznih ušes. Preveč pop? Ampak jaz imam rad pop glasbo in takšnih trapastih predsodkov brez dvoma nimam. Moja premajhna osredotočenost na besedila? Mogoče.
A kaj je bilo med slabim tripom in začetkom namakanja v velikem denarju, ni vedel nihče od nas. Ali pa je kdo vedel, a nismo vedeli, da ve, ker ga nikoli nismo vprašali. Med Then Play on in Fleetwood Mac, predhodnico Rumors, je izšlo kar nekaj plošč. Sedem, če sem natančen. Nobena sicer ni čisti biser, a na njih so tudi dobri komadi, in če bi delali selekcijo in jih izdali malo manj kot pol manj, bi se med njimi mogoče našlo in naredilo kaj, kar bi se lahko približalo rahlo obdrgnjenemu biseru.
Osnovna kreativna moč v bendu je bil takrat Bob Welch in plošče so spadale v žanr soft rocka, ki je nekako mejil na glasbo z ameriške Zahodne obale in je bil v nekaterih odtenkih in nekaterih komadih res fina in čisto resna psihedelija. Recimo: »Future Games« ali pa »Woman of the Thousand Years«, ki je ni zagrešil Welch, temveč Danny Kirwan, eden od treh sedimentov tistih pradavnih Fleetwoodov, na katere smo prisegali in so bili takrat še v bendu.
V filmu je bilo seveda govora tudi o tem obdobju in bil je nekakšen koncertni posnetek in bilo je nekaj govora o Kaliforniji, kjer je bend živel, in o psihedeliji in o psihedeličnih, spacy jazzovskih rifih in o obdobju tranzicije od bluz benda do benda, ki igra rock za starejše in polni stadione in ima znotrajbendovska ljubezenska razmerja. Je tiste rife igral Welch, mogoče Bob Weston? Je Weston samo soliral?
In v dokumentarcu so spustili en komad, ki me je po kitarskih rifih in atmosfersko spomnil na tisto stanje na stopnicah, tisto mirovanje, da bi dosegel boljši oprijem z glasbo, a v filmu nismo prišli do kraja v Mehiki, kjer je mogoče leteti brez letal in podobnih mašin.
Gorila s prsti v sadni torti
Dokumentarec je ponudil le nekakšen droben izsek, indic za klasično detektivsko raziskavo in preiskavo, na katero sem čisto pozabil in jo že počasi začenjal opuščati, saj sem obupal. Ne vem, ali je bil to že čas Googla. Verjetno ne. Naslov plošče je bil Mystery to Me, in to sem si zapisal ali pa zapomnil in ob naslednjem obisku Big Banga na Čopovi poiskal ploščo z ilustracijo gorile na naslovnici. Gorile, ki na peščeni plaži namaka prste v sadno torto.
Vstavili so mi jo v CD-predvajalnik in šel sem postopoma, počasi, in potem prišel do četrtega komada. Bas boben in činele; ta-ta-ta-tam, ta-ta-ta-tam. In potem naenkrat električna kitara z vesoljskimi, skoraj jazzovskimi, psihedeličnimi rifi in drobljenje akustične kitare in bas in dvigajoči se enakomerni zvok klaviature, ki ves čas ostane v ozadju in je skoraj neopazen, podoben kulisi, in vokal in bobnanje, ki vedno ostane enako – ta-ta-ta-tam, kot bi imeli v bendu neko super natančno, obsedeno, robotsko ritem mašino, ne pa človeka iz mesa in krvi. Ta-ta-ta-tam. Ta-ta-ta-tam. In v tekstu: dva prijatelja, ki pijeta kavo, in nekaj prileti mimo okna in je tam na trati, veliki kot polovica nogometnega igrišča, kajti nobene razlage ni, kaj lahko čutiš ali pa vidiš, če uporabljaš domišljijo, in zdi se kot sanje, kot bi te nekdo hipnotiziral, in ni nepomembno vprašati se, ali so bili oni tu in so odšli, in potem pogovor o Severni Karolini in čudnem, čudnem umetnem jezeru, ki je imelo stranice kot iz stekla … in pod tekstom isti ritem in vesoljski rifi in večglasno petje o hipnozi in sanjah, ko pride do refrena, in potem časovna zanka pri 2:59 in prehod v 3:00 in tisti tekst, po okrušku katerega sem hotel najti izvajalca: They say there's a place down in Mexico / Where a man can fly over mountains and hills / And he don't need an airplane or some kind of engine / And he never will – in po skoraj dvajsetih letih sem bil spet tam, v Galvestonu, na stopnicah, ki vodijo v spodnje nadstropje in ven – v zgodnjeoktobrsko vročino Mehiškega zaliva.
Najdaljše iskanje, takrat dolgo več kot tretjino mojega življenja, se je zaključilo. Tisto, kar sem iskal, se imenuje – »Hypnotized«. Veliki hit ameriškega FM-radia. Počutil sem se kot Krištof Kolumb, kot Amerigo Vespucci, kot Roald Amund- sen, a hkrati tudi kot nekdo, ki bo za svoje odkritje, za svoje psihedelično razkritje, nagrajen samo v nekem poglavju sentimentalne zgodovine, ki jo z vso natančnostjo in skrbnostjo dopisuje odtekli čas, kajti moje stezice se skoraj nikoli ne križajo s potmi velikega sveta.
A tudi to je bilo in je ostalo čisto dovolj. Več kot dovolj.
Pogledi, let. 7, št. 3, 10. februar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
