Kralj Lear in mali ploščati ekrani
04. 05. 2015
Kdor misli, da dramska klasika nima kaj iskati na televiziji, se moti. Še nikoli je ni bilo več!
Leta 1607 so prvič uprizorili Shakespearjevo tragedijo Kralj Lear, ki so jo zaradi mrakobnega vzdušja in gazenja v vse bolj globoko blato odnosov nekaj časa uprizarjali celo v različici s srečnim koncem. Originalna zgodba, ki je pozneje le obveljala, govori o starcu, ki je sklenil, da bo kraljestvo razdelil med tri hčere – sorazmerno z naklonjenostjo, ki mu jo bodo izkazale. Po nakopičenih lažeh, prilizovanju, spletkah in ljubezenskih peripetijah ena hči umre, ker jo zastrupi sestra, druga naredi samomor, tretja umre v ječi, umre pa tudi ostareli kralj.
Nekaj stoletij pozneje, ob pojavu filmske umetnosti, so Kralja Leara začeli redno prirejati za veliko platno, v današnjem času pa ogromno pozornosti zbujajo nadaljevanke, ki s podobnim zapletom, torej z bojem za mogočno družinsko zapuščino, pred televizijske zaslone vlečejo različne generacije. Govora je o orjaških televizijskih hitih.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja smo tudi na naših televizijah spremljali telenoveli Dinastija (1981–1989, 220 delov) in Dallas (1978–1991, 357 delov), ki pred male ekrane nista pritegnili le povprečno (ne)ukih in povprečno (ne)premožnih gledalk in gledalcev, temveč tudi priznane umetnike. Znano je, da je bil Ingmar Bergman vnet gledalec Dallasa, in težko bi mu to kdorkoli zameril. Če video- in filmsko ustvarjanje delimo na komercialnega, umetniškega in takšnega, ki spreminja družbo, potem je tudi komercialnost vidik, ki ga je, povsem legitimno, treba obravnavati in občasno spremljati. Posebej težko je seveda zaobiti zgodbe, ki razkrivajo najnižje družinske strasti. Nekatere od teh nadaljevank so resne in rahlo kriminalne, spet druge plitke, humorne, grenko-sladke, vsem pa je skupen spodoben produkcijski imenovalec.
Plemiško oklepanje moči
Za obuditev tovrstnih sag so leta 2010 poskrbeli Britanci s zgodovinsko nadaljevanko Downton Abbey, ki se bo po triinštiridesetih delih iztekla in zaključila v napovedani šesti sezoni. Zmeda z legalnimi ponudniki televizijskih vsebin (Voyo, Pickbox) ter kaos, ki ga je vzpon kakovostnih nadaljevank pustil na slovenskih televizijskih mrežah, sta zaslužna za to, da nas je Downton Abbey skoraj povsem zaobšel. Gre za eno najbolj gledanih in največkrat nagrajenih serij, ki je bila pri gledalcih zelo priljubljena, dokler se njena aristokratsko obarvana vsebina ni že kar preveč oddaljila od stvarnosti, kot jo živimo povprečni Evropejci.
Kot pri Kralju Learu tudi tu najdemo tri hčere, godne za možitev, katerih upravičenost do plemiškega nasledstva bo odvisna predvsem od tega, kakšnega partnerja si bodo poiskale. Gre za čas med prvo svetovno vojno in po njej, ko so na kontinent prodirale ideje o revoluciji. Snubci so različni, vsi po vrsti neprimerni zaradi tega ali onega razloga. Eden je služabnik in Irec povrhu, drugi je bogat, ampak star, tretji je bratranec, četrti ima oddaljen časopisni imperij in je poročen z žensko, ki jo pestijo duševne težave itn.
Tisto, kar je bilo pri Downton Abbey celo bolj zanimivo od sestrskega rivalstva za naklonjenost staršev, je bil prikaz vzporednega sveta, v katerem biva in dela služinčad. Hkrati torej spremljamo diametralno nasprotna svetova, oba skupaj pa istočasno še v odnosu do spreminjajočega se sveta (boj za žensko volilno pravico, razširjena dostopnost izobrazbe, razvoj znanosti in industrije, vzpon in »nevarnost« socializma itn.). Kritike, ki so spodkopale ugled nadaljevanke, so ji očitale, da po petih sezonah ni ponudila zares velike spremembe. Puritanska konservativna aristokracija še vedno drži vse vzvode oblasti, le prilagodila se je modernizaciji; kar seveda zveni znano.
Ameriški glasbeni imperiji
Novica, da nameravajo Američani na novo posneti švedsko filmsko mojstrovino Višja sila (2014), ki niti v tehničnem smislu ne potrebuje nadgradnje, je samo še en dokaz, da so ZDA izrecno izvoznik in ne tudi uvoznik popularne umetnosti. Toliko bolj velja to v zabavni glasbi, kjer sta največji preskok v zadnjih letih naredila country in soul/hip-hop, medtem ko se družbeni vpliv rock glasbe vztrajno zmanjšuje.
Country nadaljevanka Nashville, ki jo je zasnovala Callie Khouri, scenaristka za film Thelma in Louise (1991), zaključuje svojo tretjo sezono (skupaj enainšestdeset delov). Rayna Jaymes je diva v zrelih letih, hči bogataša, žena župana, mati dveh odraščajočih deklet. Po sili razmer postane lastnica velike založbe, skoraj se poroči z glasbenim tekmecem in krepko zmeša štrene tradicionalnim velikim založbam. Konservativno ozadje tradicije, denarja/posla, zapuščinskega prava ter pripadnosti klanu, rodbini in narodu, na čemer sta zasnovana tako Downton Abbey kot Nashville, vzpostavlja idealen teren za pregled liberalnih in kriminalnih skrajnosti, ki jih dandanašnji spremljamo ali živimo.
Če so obrisi Kralja Leara v Nashvillu samo nakazani, pa se odkrito pokažejo v huronski novi uspešnici z naslovom Imperij. Ko oče, veliki raper in lastnik družinskega podjetja – nekakšen Jay Z – pove sinovom, da je na smrt zbolel in se bo v naslednjih šestih mesecih moral odločiti, komu bo zapustil diskografski imperij, nekdo celo izreče: »A zdaj se bomo šli pa Kralja Leara?« Po sedemnajstih letih se iz zapora vrne tudi mama oz. nekdanja žena, ki se prav tako poteguje za delež. Dva od sinov sta glasbenika in uspeh nadaljevanke moramo navsezadnje pripisati glasbi ter besedilom, ki so, tako kot v Nashvillu, pisana neposredno na dramske zaplete.
Elementi muzikala torej blažijo divje umore, odvisnosti, spopadanja z duševnimi motnjami, seksualne ekscese, nezvestobo in podobne stranpoti, brez katerih, kot spoznamo, imperij sploh ne bi mogel pognati. Amerika pozna kar nekaj podobnih imperijev, ki so zrasli v zadnjih dvajsetih letih, in čeprav imamo pretežno opravka z miljejem ameriške temnopolte populacije, je njihov način delovanja imperialno belski, to pa ga znova naredi zanimivega za širše množice.
Evropska zapuščina in balkanske telenovele
Najbolj pronicljive televizijske serije v Evropi nastajajo na Danskem. Enaka ekipa, kot je ustvarila Oblast, je posnela še Zapuščino (dve sezoni, 17 delov), obe nadaljevanki pa smo lahko gledali na programu Televizije Slovenija. Na evropskem kulturnem prizorišču najdemo velik razkorak med prekarnimi ustvarjalci in tistimi, ki so uspeli ter obogateli. Kot takšno nam ustvarjalci predstavijo boemsko matriarhinjo Veroniko Gronnegaard, ki umre in na začudenje treh odraslih otrok zapusti veliko družinsko posestvo najmlajši, četrti hčeri, ki jo je dala v posvojitev – česar ostali niso vedeli. V skandinavski maniri je serija namenjena zaziranju vase, iskanju vrednot, tehtnemu razčiščevanju skrivnosti ter oblikovanju življenjskih nazorov.
Medtem pa pri nas, na jugovzhodu Evrope, Kralj Lear ubira nekoliko lahkotnejšo pot. V državah, ki so nekoč tvorile Jugoslavijo, gredo najbolj v promet razvlečene podeželske štorije, kot je srbska Selo gori a baba se češlja, hrvaška Kod puklo da puklo ali, po novem tudi pri nas, Ena žlahtna štorija (načrtovanih 45 delov).
Največ nadaljevank in telenovel v regiji posnamejo prav na Hrvaškem. Kod puklo da puklo je samo ena od njih, v njej pa spremljamo trk mesta in vasi, kjer se dediči borijo za milijon evrov dedkove zapuščine. Presenetljiva ni samo visoka ocena serije na portalu IMDb, temveč tudi to, da so jo začeli snemati junija 2014 ter posneli obilnih 160 delov.
Hrvaške izkušnje z ekspresnim snemanjem je v imenu Planet TV in Ene žlahtne štorije posvojila produkcijska hiša Mangart in dosegla zavidljivo gledanost v vseh populacijskih segmentih. Občinstvo je lačno solidno narejenih nadaljevank, zlasti če te uspejo poleg upokojencev nagovoriti tudi aktivno populacijo (sicer bolj na podeželju kakor v mestih, pa vendar). Za uspeh je zaslužna tudi spodobna kadrovska zasedba, ki vključuje rekordne tri scenariste, tri dialogiste in tri režiserje s kreativnim vodjo Vojkom Anzeljcem na čelu.
In ja, drži! Tudi tu spremljamo boj štirih hčera in njihovih multi-kulti priboljškov (Italijan, »čefur«, Štajerec, mladi ljubljanski umetnik) za ugledno vinogradniško domačijo, potem ko je oblastna mama v oporoki zapisala, da mora v primeru, če se nobena od hčera ne bi poročila ter se izkazala v vodenju vinarske dejavnosti, posest pripasti župniji. Gradiva je vsekakor dovolj za nekaj sezon, prihodnost Štorije pa je odvisna tudi od denarja in rezultatov prve sezone. Ker jo bo v gledanosti in kakovosti produkcije za naše razmere težko preseči, lahko iz vsega skupaj potegnemo sklep, da bi bilo v prihodnje modro stremeti predvsem k ustvarjanju vsebinsko zrelih izdelkov, ne pa nečesa, kar naj bi bilo všeč »vsem«. Nezavedna in notorična obsedenost s prototipom Kralja Leara bo prej ali slej zamrla in na vrsto bodo prišli drugačni motivi iz dramske preteklosti.
Kateri, pa bo pokazal čas.
Pogledi, let. 6, št. 8, 22. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
