Liverpoolov vratar v balonu
Zavest o tem, da je treba tudi kino gledalca vzgojiti, ga naučiti gledati in mu približati tudi zahtevnejšo filmsko produkcijo, se je pojavila že relativno zgodaj. Tako so se že v šestdesetih letih pri Pionirskem domu v Ljubljani pojavili prvi organizirani poskusi na področju filmske vzgoje, kjer je nato eno vodilnih vlog prevzela pionirka na tem področju pri nas, Mirjana Borčič (avtorica knjige Filmska vzgoja na Slovenskem – 1955–1980, ki je izšla pri založbi UMco in Slovenski kinoteki). Pozneje, konec osemdesetih in v devetdesetih, ko je hollywoodska uniformirana produkcija s svojo instant estetiko preplavila slovenske kinodvorane in je to vprašanje postalo še bolj akutno, se je tudi Slovenska kinoteka lotila širjenja filmske kulture, a do načrtnega izvajanja filmske vzgoje ni nikoli prišla, saj zato preprosto ni imela pogojev. Tako je šele druga inkarnacija Kinodvora, ko je ta postal mestni javni zavod in se bolj ali manj znebil vedno perečega vprašanja kadrov in sredstev, pogumno zastavila temelje filmsko vzgojnega programa, iz katerega se je razvil njihov današnji, razvejani model filmske vzgoje, ki še vedno nosi ime Kinobalon.
Program je namenjen mlajši populaciji različne starosti, od otrok do mladostnikov, pri čemer je različnim starostnim skupinam prilagojen tudi sam filmski program in dejavnosti, ki ga spremljajo. In prav ta notranja razčlenjenost je ena njegovih glavnih odlik, saj se sposobnost dojemanja filmskih del pri različnih starostnih skupinah močno razlikuje, temu pa mora biti seveda prilagojena tudi prezentacija posameznega filmskega dela. Kinobalon bi tako lahko označili za krovni program, namenjen otrokom in mladim, ki je na sporedu vsak vikend v popoldanskih terminih ter v času šolskih počitnic. Filmske projekcije so pogosto pospremljene tudi z delavnicami, prek katerih se mlademu občinstvu predstavljeno delo poskuša približati še na drugačen način. Del Kinobalona je tudi Sezamov kotiček, nekakšen otroški vrtec, namenjen otrokom tistih staršev, ki si filme pridejo ogledat na nedeljske Zajtrke pri Kinodvoru. Osrednji segment tega programa pa je nedvomno Šolski Kinobalon, prek katerega filmska vzgoja zaživi v polnem pomenu besede. Ta šolam in drugim izobraževalnim ustanovam namreč ponuja seznam filmov, ki so razvrščeni glede na starostne skupine, katerim so namenjeni, in si jih lahko ogledajo v dopoldanskem času. Že premišljen izbor in njegova prilagoditev otrokom in mladostnikom različnih starosti sta za učitelje nadvse dobrodošla in jim lahko nudita dobro izhodišče za drugačno gledanje (tudi drugačnega) filma. A pri Kinodvoru so naredili še korak dlje: osnovali so knjižno zbirko Kinobalon, prek katere otrokom in mladim približajo posamezne filme (do sedaj je bilo izdanih že 11 tovrstnih knjižic, ki so predstavile filme, kot so Tahan, Deklica in lisica, Beli pramen in drugi), ponudili pa so tudi gradiva, namenjena predvsem učiteljem in staršem, ki podrobno predstavijo posamezne filme in njihove avtorje. Prek teh predstavitev opozorijo tudi na ključne teme, ki so obravnavane v filmu, ter na nekatere estetsko-formalne značilnosti predstavljenih del.
Če je bil v preteklosti filmski program sestavljen predvsem na osnovi izbranih del iz siceršnje filmske ponudbe, pa lahko v zadnjem času opažamo vse bolj intenzivno in načrtno oblikovanje lastne filmske ponudbe. V programu Kinobalona se namreč pojavlja vse več takih del, ki jih drugje preprosto ne moremo videti, kar je še en dokaz o zrelosti in uspešnosti programa. Tako smo na sporedu Kinobalona dočakali tudi delo, ki nedvomno predstavlja enega vrhuncev njegovega letošnjega programa. To je Vratar Liverpoola, topli, hudomušni film o odraščanju, ki prihaja s hladnega evropskega severa, iz Norveške.
Pravzaprav ne preseneča, da so prav Skandinavci posneli enega najbolj posrečenih mladinskih filmov zadnjih let, dobitnika kristalnega medveda za najboljši film v kategoriji filmov za otroke in mlade na zadnjem berlinskem filmskem festivalu ter številnih drugih nagrad, saj se poleg Francozov v zadnjih desetletjih prav oni najbolj načrtno in kontinuirano posvečajo produkciji tovrstnega filma. V zadnjih letih smo tako, prav po zaslugi Kinobalona, videli kar nekaj zanimivih mladinskih filmov iz skandinavskih držav, od Čarobnega srebra do Skrivnosti iz Kellsa, a Vratar Liverpoola nedvomno predstavlja ustvarjalni presežek tovrstne skandinavske produkcije. Že sama zgodba nam da slutiti, da se bomo morali tokrat brezkompromisno soočiti z prav vsemi najhujšimi tegobami odraščanja. Arild Andresen, režiser filma, nam namreč predstavi 12-letnega Joja Idstata, malce zasanjanega dečka, ki okrog sebe vidi same nevarnosti, zato je njegovo odraščanje še posebej težko. Če nam ob branju samega sinopsisa še ni bilo povsem jasno, kakšen pristop bo Andresen pri tem ubral, pa nam z uvodnim prizorom postane vse jasno. Zagledamo namreč Joja, ki se s prestrašenim pogledom ozira okrog sebe in si v spomin prikliče očetove besede, ki so bile verjetno namenjene temu, da ga malce pomirijo. Oče mu je namreč svetoval, naj krepi svoje dlani, saj naj bi dober, močan prijem odpravil vse skrbi in pregnal vse strahove. A tej podobi sledi druga, s katero si Jo v spomin prikliče očetovo smrt, tisti trenutek, ko očetu niti močan oprijem ni pomagal, da ne bi treščil z glavo ob tla, ko mu je pod tušem spodrsnilo. Jo tako sklene, da je bolje pretirano skrbeti in preživeti, kot pa končati tako kot njegov oče. Andresen v podobnem ritmu nadaljuje oziroma celo še stopnjuje svoj humorni pogled na tegobe Jojevega življenja. Joju se kmalu namreč pridruži malce nevrotična mama Elsa, ki se po očetovi smrti trudi, da bi Joja ubranila pred nevarnostmi tega sveta, a s tem le še potencira njegovo prestrašenost. Joju tako edino veselje v življenju predstavlja nenevarno zbiranje sličic z nogometaši, kjer pa mu sreča prav tako ni kaj posebej naklonjena, saj nikakor ne more dobiti edine manjkajoče sličice, vratarja Liverpoola Reino. A nato se zgodi nekaj, kar Jojevo življenje postavi na glavo – Jo sreča dekle, novo sošolko Mari, v katero se zaljubi. Takrat se zave, da si bo njeno naklonjenost in pozornost pridobil le, če bo tvegal. Andresenu je uspelo nadvse posrečeno, z obilo nežnosti in sočnega humorja povzeti tegobe deškega odraščanja. In čeprav se je pri tem odločil za delno karikiran pristop, njegovi liki presenetijo s svojo pristnostjo in psihološko kompleksnostjo. Tako kljub Jojevim vztrajnim poskusom, da bi si svet razlagal črno-belo, pred gledalcem vseskozi vznika raznolik in pester filmski svet, poln različnih odtenkov, tako na razpoloženjski in karakterni kot tudi čustveni lestvici. Še pomembneje pa je morda to, da film mlademu gledalcu ponuja svet, ki ga ta pozna in ki je hkrati tudi njegov svet, a ga obenem vabi tudi na potovanje v neznano, na katerem se bo moral odreči svojim gotovostim.
Pogledi, št. 24-25, 14. december 2011